Na drugi strani kompleksa ob Vojkovi cesti v Ljubljani, se pravi pod naseljem BS3, je par kibicev, ki še niso vedeli za izid pogajanj, posedalo v senci škarpe in opazovalo dogajanje. Baza kamionarjev, kjer so čakali izid, je bil kafič športnonavijaško pomenljivega imena - Viola. Res star kafič, za katerega direkcijo pa niti nisem povsem prepričan, ali jo dejstvo, da se ji je v soseščini zgodil megakompleks in se lahko nadeja povečanja prometa, zares veseli.

V notranjost kompleksa, torej na ploščad pred začasno dograjeno dvorano, varnostniki niso spuščali. Češ da gre še vedno za gradbišče, so pojasnjevali svojo pravico. Kot je bilo razumeti televizijski nastop župana Jankovića, ki je kamionarjem zagrozil, da jih bo tožil zaradi motenja posesti, gre za posest z omejenim pristopom. Torej ne povsem javno. Zasebno? Javno zasebno? No, edina nedvomno zasebna last tam okoli je bila koruzno polje tik pred dvorano, ki pa je bojda last neke stožiške družine, ki se med sabo ne more dogovoriti o lastništvu. Morda se bo zdaj, ko se je njihova zaplata znašla izpostavljena pogledom visokih svetovnih glav, ki se jih v Stožicah pričakuje v bodoče, lažje dogovorila. Janković tiste njihove koruze verjetno ne bo dolgo prenašal. Ni urbana. Koruza je urbana na Trnfestu, pečena, sekundarna, ne pa kot surogat oziroma kot polje. Enostavno.

Ko se varnostniku zgodi dan

Postajali smo torej v senci škarpe in buljili v nedogajanje. V tistih par parkiranih kamionov. Dan se je prevešal v popoldne in pred dvorano se je pripeljal osebni avtomobil, iz katerega je izstopila brhka mladenka. Slejkoprej plesalka alias show dancerka. Tako je bilo soditi na daleč. Po njeni borši, v kateri je imela verjetno garderobo za nastop, ličila in morda še kak priboljšek. Banano za večerjo. Po njeni resda že malce rutinski, pa vendar še vedno "ujemi me" hoji. Po komunikaciji z varnostnikom, na katerem je bilo z razdalje škarpe opaziti, da se mu je končno zgodil dan. Kako ne? Prej tečni novinarji in kamionarji, zdaj privlačna, sportiš sproščena, sodobna punca. Ugodna sprememba. Kdo bi bil proti? Vsakdo se raje predaja veliki predstavi, pozabi in uživanju kot pa manj prijetnim zadevam, kot so na primer stečaji firm. Tako varnostnik kot publika, ki je prišla v dvorano. Zato je bil Pahor na košarkarski tekmi izžvižgan, Janković pač ne. Ker Pahor predstavlja težave, Janković pa ugodje.

Gospodu Srčniku, ki ga je togotni župan dopoldne oklical za izsiljevalca in se niti ne mogel spomniti njegovega priimka, kot da gre za nekega zadnjega prešvicanca, ki mu nikakor ne bo dovolil, da mu pokvari zabavo, lahko samo želimo, da se mu bodo računi zares izšli. To, da so v dvorano pridrle plesalke oziroma da se je žur začel, še preden je on dejansko izterjal dolg, je namreč primerljivo z novinarjem, ki ga zvezdnik prepriča, da bo intervju bolje narediti po nastopu, po nastopu pa zvezdnik deluje, kot da ga zanima le še pecarjenje najnovejše znanke.

Ne ve se, kaj vse se je govorilo na sestanku v kontejnerju, iz katerega je prvi stopil na videz skromni, a še vedno potentni Mirko Bandelj, odvetnik, ki pa kakopak ni zastopal kamionarske firme, temveč Grep. Fantastično zabavno in prav nič presenetljivo bi bilo, če bi Srčniku predlagali, da dolg skompenzira z reklamami ob igrišču, pa tip na to ne bi pristal, ker pač ne verjame v reklame. Ali pa kake napise na dresih košarkarjev Olimpije. Morda so mu predlagali celo vložek v Olimpijo? V snovanje "nove evropske zgodbe"? Za tri milijone in tisti drobiž viška bi za Olimpijo lahko igralo šest Vladov Ilievskih. Kakšno bi to bilo veselje, a!? No, Srčnik ni ravno deloval kot človek, ki bi zaupal tovrstno velikim projektom. Poleg tega je šef Olimpije spet zagamani Janez Rajgelj, ki naj bi bil ob prvem direktorovanju odstavljen tudi po volji (ali pač togoti) župana, tako da ta fantastična sinergična kombinacija verjetno niti ne bi bila mogoča. Kako leto prej pač. Košarki v vsakem primeru ne cvetijo rožice. Zgodil se je obrat. Nogometaši dandanes v Sloveniji figurirajo kot bistveno "pametnejši" od košarkarjev. Kajti košarkarji so razbiti ne zgolj na stranke, temveč že kar na družine: Vilfane, Bečiroviče, Lorbke...

Osnovno dejstvo, ki se ga je v teh slavnostnih dneh treba spomniti, je, da je ideja o novem stadionu dejansko rezultat skrajno neracionalnega momenta. Malodane pijanska ideja je bila to. Porojena na žurki. Veliki žurki pred magistratom, ob sprejemu Katančeve generacije reprezentantov. Na njej je Džoni Novak od tedanje županje Vike Potočnik med splošnim rajanjem in tuljenjem v mikrofon izposloval javno obljubo, da bo zgradila nov stadion, zaradi česar bi se novi stožiški stadion nemara moral imenovati kar po njem. Kot vemo, ga Potočnikova ni zgradila in vprašanje novega stadiona (ali pač prenove Plečnika) se je že skorajda izgubilo v dobro znanih driblingih med mestnimi svetniki in drugimi pristojnimi inštitucijami. Dejansko ga je obudil Zoran Janković, ki je v njem prepoznal veliki politični naboj in njegovo gradnjo uvrstil med svojih znamenitih 21 predvolilnih obljub. Najprej je (tudi) na njegov račun zmobiliziral množice in premočno zmagal na volitvah, s tem pa je tudi pridobil moč, da ga je začel graditi. Ne pozabimo, da ga je vmes pustil na cedilu srbski partner in da se je iz tega izvlekel. Zdaj je stadion zgradil in se brez dvoma zapisal v ljubljansko županovalsko zgodovino.

Jankovićeva kombinacija

Srbi bi dejali - "napravio je kombinaciju". Kajti četudi bi se poslovni kompleks izkazal za nedonosnega, naši košarkarji in nogometaši pa v prihodnje zgolj še za kronično neprivlačne zgube, ki si jih bo na tekmah ogledovala peščica na prostranih tribunah izgubljenih, sta obe zgradbi tako izrazito lepi, da se vam, ko ju zagledate in ju doživite, v trenutku zazdita enostavno nezamenljivi in prepotrebni. In ko stojiš na vrhu stadionske tribune ter gledaš tisto trato spodaj, enostavno pozabiš srhljiv detajl, ki ga je navrgla zadnja epizoda stožiške zgodbe. Da med drugim živiš v državi, ki po eni strani pridiga, da bo v bodoče izrazito ščitila upnika, obenem pa se v sporu med dolžnikom in upnikom tako popreproščeno pristransko postavi na stran dolžnika. Ob tem, da se je državni inšpektor po naročilu "z vrha" domislil, da določeni mostovi ne morejo zdržati teže večjih kamionov, in tako preprečil, da bi bila stožiška uvodna slovesnost res do konca razkošna, dinamična in zabavna. Namesto tega je ponudila takisto zoprno informacijo - da se slovenski viadukti v bistvu lahko podrejo tudi zaradi preveč avtomobilov. No, če ta vlada premore kaj pameti, je v ozadju te odločitve v najboljšem primeru delovalo močno zavedanje, da kamioni na cesti niso hec. Ker, kot vemo vsi, res niso. Od njih močnejši so samo tanki. Patrie ne.

A vse to je zdaj že zgodovina. Preteklost. Stadion in dvorana stojita. Ne da se ju podreti. Ostala bosta. Kaj bomo z njima, je seveda drugo vprašanje, ki pa ni novo. Ko se je zgradila Hala Tivoli, so bili pomisleki in kritike v marsikateri točki podobni današnjim. Predvsem glede potrebe po njej. Ni dvoma, da objekta pomenita dobrodošel mejnik v vseh pogledih. Imata potencial, ki obeta drugačne vrste zabavo, pri čemer se predvsem od dvorane pričakuje, da je zgrajena akustično bolj ugodno od Hale Tivoli. Seveda pa je vprašanje, kako se bodo ti obeti uresničili. Ali bosta nova objekta zbudila interes publike? Ali bi se na kvalifikacijski tekmi za evropsko ligo med Olimpijo in Širokim Brijegom v Stožicah zbralo kaj več ljudi od tistih tisoč, kolikor si jih jo je nedavno ogledalo v Domžalah? Bo na tekmah Olimpije v ligi NLB, kjer so bili najboljši tivolski obiski okoli dva tisoč ljudi na tribunah, po novem kaj več gledalcev? Župan Janković, podžupan Koželj in somišljeniki, za katere ni dvoma, da se jim je sodelovanje pri gradnji tako ali drugače že izplačalo, menijo, da bo nova tehnologija vsekakor pripomogla k večji množičnosti obiska, kar bi bilo brez dvoma lepo. Druženje na dobro obiskanih tekmah, na katerih čutiš adrenalin tisočev, je ugodje, ki so ga v tem mestu malodane pozabili tudi že tako redki odvisneži, marsikdo pa ga še nikoli ni okusil. Ali če se izrazimo v starostožiščini: štalca je zgrajena, zdaj manjkajo le še kravice.