Betty Friedan, ustanoviteljica National Organization for Women, je pesem zapela leta 1973 ob zaključku letnega zborovanja organizacije skupaj z drugimi udeleženkami: "Nenadoma smo vstale s svojih stolov in zaplesale po hotelski plesni dvorani; sklenile smo dlani v krog, ki je postajal vse večji in večji, dokler nas ni kakšnih tisoč plesalo in pelo 'I am strong, I am invincible, I am woman'. To je bil spontan, čudovit izraz veselja, ki smo ga občutile v tistih dneh."

Letos, ob njeni štiridesetletnici, je bila pesem Helen Reddy vključena v soundtrack drugega dela filma Seks v mestu. Carrie, Samantha, Charlotte in Miranda seveda ne prepevajo I Am Woman na kakšnem ženskem zborovanju, ampak v karaoke klubu, kjer s svojim petjem nagovarjajo predvsem postavne mladce. Pri tem je pomenljivo, na kakšen način je interpretirana "ženska moč" - nastopajoče ob besedi "strong" napenjajo mišice, ena od gledalk pa ponosno pokaže na svojo nekoliko "močnejšo" postavo. Pesem so predvajali tudi na letošnji podelitvi oskarjev, ko je z odra odhajala Kathryn Bigelow, ki je za vojni film Bombna misija (The Hurt Locker) kot prva ženska v osemdesetih letih podeljevanja prejela oskarja za režijo.

Zven oziroma (simbolni) pomen pesmi je v vseh treh kontekstih povsem drugačen. Če je bilo za ženske tako imenovanega drugega vala feminizma zavzemanje za lastno identiteto zanosno politično dejanje, je danes videti odveč, da bi "stale z ramo ob rami", razen morda v vrsti pred blagajno. A občasno se nekatere le zavemo, da še "dolga, dolga pot me čaka, da prepričala bom brata".

Ta ambivalentnost spremlja pesem I am Woman vse od njenega nastanka. Helen Reddy se je odločila, da napiše besedilo, ker ni našla nobene obstoječe pesmi, ki bi "govorila o tem, kaj pomeni biti ženska". S pesmijo je želela izkazati naraščajočo naklonjenost ženskemu gibanju, spregovoriti o močnih ženskah v svoji družini, ki so prebrodile težke življenjske okoliščine, ter izraziti številna ponižanja, ki jih je morala kot ženska požreti v zabavni industriji. A avtorica obenem poudarja, da "pesem ni namenjena le ženskam, ampak je pesem o opolnomočenju nasploh".

Kot se za kultno pesem - ki je bila prodana v več kot milijon izvodih in je kraljevala na samem vrhu Billboardove lestvice - spodobi, je z njenim nastankom povezan tudi kanček mitologije. Po zatrjevanju avtorice naj bi bil del pesmi božansko navdahnjen. Neke noči naj bi Helen ležala v postelji, besede "močna sem, neomajna sem, ženska sem" pa so ji neumorno rojile po glavi. Naslednji dan je besedilo zapisala in predala kitaristu Rayu Burtonu, da ga je uglasbil. Ne preseneča torej, da se je Helen Reddy, ko je leta 1972 prejela grammyja za najboljšo žensko izvajalko, zahvalila Bogu - s presenetljivim dodatkom - "ker je zaradi Nje vse mogoče". Feminizem v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja očitno ni bil le "v zraku", ampak celo v nebesih.

Sledile so zelo različne (zlo)rabe pesmi. Helen Reddy jo je leta 1981 zapela na lepotnem tekmovanju, kar je razbesnelo feministke; v odgovor jim je zabrusila, naj plačajo njeno najemnino, pa bo ostala doma. V devetdesetih je pesem ponovno oživela v filmu Moj bivši se poroči (My Best Friend's Wedding) z Julio Roberts v glavni vlogi in odzvanjala v različnih reklamah - na primer za verigo prodajaln športne obutve in za kabelsko televizijsko mrežo, namenjeno predvsem ženskemu občinstvu. Danes je besedilo pesmi I am Woman uvrščeno v ameriške srednješolske učbenike sodobne zgodovine. Kot kaže, imamo ob prepevanju "Ženska sem" lahko v mislih nadvse različne stvari.