Zdravniki in medicinske sestre naj bi delali manj kot doslej, vendar bi opravili prav toliko kot doslej, in to bolj kakovostno in za manjše plače, obljublja minister. Tak načrt se zdi znanstvena fantastika. Če se pri izvedbi svojih idej minister naslanja na menedžerje, ki bodo rešili "sistem", je stvar res skrb vzbujajoča. Razumem, da je menedžerjev ob slovenskem propadlem gospodarstvu dovolj na voljo, a kako jim zaupati, da ne bodo, kot so gospodarstvo, sesuli tudi zdravstva. Pa se bodo strahovi o sesutju morda le uresničili!
Čakalne dobe bodo seveda daljše, to nekako vsi priznajo, a res nujni primeri ne bodo čakali. Kdo bo vedno in povsod brez pomote lahko ločil nujne od nenujnih primerov ? Spomnite se celjskega bolnika, ki je "zdrav" prišel do ambulante in ker ni imel napotnice, je umrl nekaj korakov od bolnišnice. Verjetno ni bil videti nujen primer. Zaključek: da je bolnik "nujen primer", bi moral odločiti zdravnik. Kje pa bodo tistega zdravnika dobili? In če bo moral pri vsakem bolniku, ki pride v ambulanto, o nujnosti primera odločati zdravnik, ali bo res manj dela? Kdo bo vedno vnaprej vedel, kateri bolnik in kdaj bo dobil infarkt?
Položaj slovenskega zdravnika, ki bi moral vedeti vse ob vsakem času, zato pa imel dovoljenih le 7 minut časa za bolnika v ambulanti, ni lahek. Vsaj to jim priznajte!
Ministrstvo nam obljublja bolj smotrno, racionalno in učinkovito delovanje zdravniškega kadra (kakšen izraz iz polpretekle dobe!). Tu se strinjam s tem, da ima marsikateri zdravnik pri nas preveč prostih dni, zlasti na račun izobraževanja, absurden je na primer trimesečni dopust pred specialističnim izpitom, podaljšan dopust zaradi domnevne ogroženosti z radioaktivnim sevanjem in še kaj bi se našlo. Bolj smotrno, racionalno in učinkovito delovanje pa ovira predvsem Zavod za zdravstveno zavarovanje s svojimi omejitvami, na primer 7 minut za razgovor in pregled bolnika, konzultacije s kolegi ne štejejo za opravljanje svojega dela, in podobne nerazumnosti. Po dosedanjih izkušnjah od drugod so uspeli znižati stroške zdravstva samo tam, kjer so zdravniki dobili več možnosti, da se med seboj posvetujejo, ne glede na finančne pogoje in aranžmaje. In predvsem za te stroške gre najbrž zakonodajalcu.
Učinkovita in smotrna izraba visokokvalificiranega sestrskega osebja bi se verjetno dala doseči že s tem, da bi se medicinske sestre bolj integrirale v delo z bolniki pod vodstvom zdravnika in prepustile vsaj del administracije drugim "močem".
Mimogrede naj omenim, da se ne strinjam z dokaj razširjenim mnenjem o vprašanju, kdo naj vodi zdravstveni zavod-ustanovo. To bi po mojem mnenju vendarle moral biti visokokvalificiran zdravnik, saj je poslanstvo teh zavodov, zlasti na terciarnem nivoju, predvsem zdravljenje bolnih, raziskovanje in poučevanje.
Mislim tudi, da strogo ločevanje zasebnega in javnega zdravstva lahko zelo negativno vpliva na kakovost dela zasebnih zdravnikov, kar bo v škodo bolnikov. Sedanja ureditev se v tem oziru zdi kar primerna, seveda ob obojestranskem spoštovanju dogovorov.
Predvsem pa se mi zdi, da so za izboljšanje našega zdravstva poklicane zdravniške organizacije - Zdravniško društvo, Zdravniška zbornica pa še sestrske in babiške organizacije ter medicinska fakulteta. Razni menedžerji na tem področju mi ne vzbujajo zaupanja. Naloga države pa je, da vsem skupaj zagotovi pogoje za kvalitetno delo.
In če res hočemo iz zdravnikov napraviti državne uradnike, se ne smemo čuditi, da se bodo nekateri tudi obnašali kot taki.
Prof. dr. Berta Jereb, upokojena zdravnica Onkološkega inštituta, Ljubljana
