Enainštiridesetletni Fini je jeseni tega leta najavil, da bo kandidiral za župana. V večnem mestu, kjer so si desetletja oblast podajali krščanski demokrati in komunisti, je zavladal preplah. Vodja stranke, ki prisega na Boga, domovino in družino, bivši pretepač v vrstah mladih fašistov in oboževalec Mussolinija župan našega mesta? Nikoli! so zaprisegli vsi tisti, ki niso pozabili terorja fašizma.

Toda Finijeva kandidatura je vžgala tudi na drugi strani. V mestu se je prebudilo staro rivalstvo, ki ga je bilo do takrat čutiti zgolj v mestnem nogometnem derbiju, med Romo in Laziem. V drugem krogu volitev za župana se je Fini spopadel s Francescom Rutellijem, dve leti mlajšim Rimljanom, ki si je politične izkušnje nabiral v vrstah radikalne stranke in stranke zelenih.

Med kandidatoma so bile razlike očitne. Avtoritarni Fini je žugal, da je v mestu treba vzpostaviti red in politiko razbremeniti zapletenih konceptov, ki jih ljudstvo ne razume. Za učinkovito upravljanje mesta so zadostna preprosta in učinkovita pravila, je takrat trdil Fini. Rutelli, mladi veteran boja za socialne pravice in liberalni politik (sodeloval je v gibanjih za legalizacijo splava in ločitve), je Finija med kampanjo ožigosal za zadnjega fašista v deželi. Mobilizacija in udeležba na volitvah sta bili izredni. Rimljani, ki so živeli v tujini, so na dan volitev prihiteli v svoje mesto, betežne stare starše so na volišča z vozički vozili njihovi vnuki. Z minimalno večino glasov je zmagal Rutelli. Županoval je naslednjih osem let.

Sedemnajst let pozneje se Fini in Rutelli ponovno pogovarjata. Nagibata se k temu, da bi z nekaj manjšimi parlamentarnimi skupinami, podjetniki in javnimi osebnostmi ustanovila enotno sredinsko stranko in prekinila 15-letno Berlusconijevo hegemonijo v deželi. Toda tisto, kar je pri tem fascinantno, ni to, da se pogovarjata, temveč da sta zamenjala vlogi. S svojimi političnimi stališči in vrednotami se bivši župan Rima nezadržno približuje katoliški politiki in vatikanskim krogom, Fini pa se je iz fašističnega vodje prelevil v liberalnega politika in postal voditelj, ki bi si ga v svojih vrstah želela tudi levica.

Kaj se je zgodilo?

Po porazu na volitvah za rimskega župana je Finiju roko ponudil Silvio Berlusconi. Italijansko socialno gibanje je na volitvah leta 1994 nastopilo skupaj z Berlusconijevo Naprej, Italija. Po Berlusconijevi zmagi se je prvič v povojni Italiji zgodilo, da so fašisti sodelovali v vladi. Dobili so kar štiri ministrske stolčke. Evropa je bila ogorčena, prva Berlusconijeva vlada pa je tudi zaradi tega kmalu doživela mednarodno osamitev. Padla je sedem mesecev kasneje.

"Mussolini je bil največji voditelj tega stoletja… V zgodovini so obdobja, ko svoboda ni pomembna vrednota," je Fini komaj dva meseca pred padcem Berlusconijeve vlade še zadnjič javno poveličeval svojega vzornika.

Komaj šest mesecev kasneje je Fini staroste in poverjenike fašistične stranke (Italijansko socialno gibanje se je imenovala zgolj zato, ker republikanska ustava fašizem prepoveduje) sklical v Fiuggi.

"Upravičeno je zahtevati, da mora italijanska desnica brez obotavljanja pritrditi, da je bil antifašizem zgodovinsko pomemben trenutek za vrnitev demokratičnih vrednot, ki jih je oskrunil fašizem," je v nabito polni in zatohli dvorani toplic Fini dejal presenečenim kameradom. Mnogi nostalgiki so tega dne Finiju obrnili hrbet in z neupogljivim Pinom Rautijem ustanovili novo fašistično stranko Trobojna plamenica (Fiamma Tricolore). Nekaj let pozneje je Fini na poti osvobajanja od lastne preteklosti izgubil še vnukinjo duceja, Alessandro Mussolini, in Francesca Storaceja, enega svojih najbolj zvestih sodelavcev.

Potem ko je med uradnim obiskom v Izraelu (leta 2001 je postal podpredsednik Berlusconijeve vlade) obtožil fašizem za holokavst in rasne zakone označil za največje zlo dvajsetega stoletja, mu je Storace odvrnil, da oživlja stara sovraštva in ščiti skrajno levico, ki je dolga desetletja prikrivala fojbe.

Toda Fini se ni zaustavil. Vzporedno z naraščajočim številom izgubljenih strankarskih sopotnikov so postopno izginile še zadnje zaprašene izjave, polne nostalgije na slovite čase fašističnega obnavljanja rimskega imperija.

Do leta 2005 je Fini povsem spremenil politično izrazoslovje. Njegovi bivši kameradi mu niso bili sposobni slediti. Nedvomno je k politični preobrazbi bivšega fašističnega voditelja, ki je bil ob koncu osemdesetih še prepričan, da je svet narejen za diktatorje, pripomoglo dejstvo, da se je iz majhne, v preteklost zazrte stranke povzpel v vlado ter začel svet in mednarodno skupnost percipirati drugače.

Da je temu tako, gre zasluga tudi Silviu Berlusconiju, ki je kot politični oportunist v majhni in osamljeni fašistični stranki in njenem voditelju videl potencialnega lojalnega zaveznika. Berlusconi nikoli ne pozabi povedati, da je bil on tisti, ki je italijanske fašiste postavil z ledu in jim vdihnil življenje.

Fini mu je njegove usluge hvaležno vračal in celo verjel, da bo lahko nekega dne sam prevzel vodstvo v stranki, ki jo je leta 1994 z oglaševalskim strojem svojega televizijskega imperija čez noč ustanovil italijanski mogotec. Sistematično je izločal vse druge tekmece za prestol, Berlusconi pa ga je leta 2007 celo uradno razglasil za svojega naslednika.

In vendar je pretekli teden med zaveznikoma prišlo do razkola, za katerega vsi politični opazovalci trdijo, da je dokončen. Fini je zdaj prvič sam na odprtem morju, trdijo tisti, ki si od predsednika poslanske zbornice obetajo novih presenečenj. Na prvih volitvah bo pogorel, trdijo drugi, ki opozarjajo, da Fini nima več strankarskega in volilnega zaledja ter da so se njegovi dnevi slave bližajo koncu. Najbolj simplicistična ocena pa prihaja iz tabora neposrednega nasprotnika, Berlusconija, ki trdi, da Finiju ne gre za nič drugega kot za oblast. Tudi Umberto Bossi, ki je kljub bolezni zdaj najbližje temu, da po Berlusconiju prevzame vajeti države v svoje roke, trdi, da se bo Fini opekel.

Gianfranco Fini za zdaj ne kaže znakov slabosti. Že pred letom dni je ustanovil fondacijo Fare Futuro, ki je miselni trust vseh njegovih političnih operacij in ki čedalje uspešneje posega v italijansko javnost. Finiju zdaj manjka le še lastna stranka, ki jo bo najverjetneje pridobil z združenjem treh sredinskih parlamentarnih skupin v enotno politično silo. Kot kaže, je Fini popolnoma opustil koncept avtoritarne politike, pri katerem še vedno vztraja njegov bivši vzgojitelj Berlusconi.

Ne glede na to, kakšna bo njegova nadaljnja usoda, pa je Finijeva politična evolucija zanimiva življenjska zgodba. V njej so nedvomno veliko vlogo odigrale tudi njegove partnerice. Največji zasuk k liberalnemu razmišljanju in politični drži je naredil v obdobju, ko je prijateljeval s Stefanio Prestigiacomo, zdajšnjo ministrico za okolje. Leta 2005 je bil edini v vladi, ki je javno podprl referendum za odpravo restriktivnega zakona o umetni oploditvi in znanstvenih raziskavah rodnih celic. Leto kasneje se je v diametralnem nasprotju z vlado, ki se je povsem podredila Vatikanu, bojeval za pravice istospolnih parov.