Nedolgo nazaj smo tako dobili prečiščen celotni katalog The Beatles v mono in stereo obliki, Stonesi so nas znova pregnali na glavno ulico (Exile On Main Street), srečujemo se s celo vrsto luksuznih "legacy edition" projektov (Desintegration, Raw Power, Horses), uradnih piratskih izdaj (Bob Dylan - The Bootleg Series)… Povratniki celo na novo posnamejo izbor označevalcev kot nekakšen legitimni dodatek preteklemu delu (Gang of Four - Return the Gift).

V tem nostalgičnem, a vsekakor donosnem omnibusu so znova šli najdlje Pink Floyd in njihov odpadnik Roger Waters. Detajlni - ampak res detajlni - spomin na "temno stran meseca" je v preteklosti že dobil podvojeni živi spomenik, odigran tako "moteče", kot bi doma poslušali album (beri: sintetično), ne koncert v dvorani, tokrat pa gre Roger Waters še veliko dlje - na oder bo znova postavil intimno eksorcistično seanso The Wall z amandmajem: uporabiti namerava nove tehnologije, da bi staro zgodbo približal novim generacijam.

"V tridesetih letih, odkar sem prvič izvedel The Wall, je ta zame dobil nekatere nove pomene," je razsvetljeno povedal v intervjuju in dodal: "Album smo naredili po koncu vietnamske vojne, zdaj smo sredi spopadov v Iraku in Afganistanu. The Wall vsebuje močno protivojno sporočilo, ga je nekoč in ga še vedno." Watersov zid se je v zadnjih izdihljajih leta 1979 dejansko dvignil kot nagrobni spomenik (spomnimo se samo animirane adaptacije kaosa v filmu) raztresenemu času - izza utopičnega glamurja sedemdesetih je zevala mračna luknja desetletja, ki ga je na pragu "najlepše" ponazoril samomor Iana Curtisa, ki, tako kot Pink, ni hotel postati še ena globalna metafora. Hej, takrat se je v disku plesalo na Another Brick In the Wall (Part 2), kar ponazarja vse tisto, česar se je Roger Waters (izogi)bal.

Zgodba o "zidu"

Tako kot Ian je hotel samo pravico do lastnega življenja, česar v žrelu sveta industrije zabave ni več našel. Ta frustracija ga pripelje do dolgega uvodnega kadra s sprehodom kamere skozi hodnik hotela ob pesmi The Little Boy That Santa Claus Forgot (Vera Lynn) v offu do njegove sobe v istoimenskem filmu Alana Parkerja (1982). Vprašanje "In the Flesh?" je bilo na mestu…

Zgodba o "zidu" je zreducirana okoli Pinka, alterega Rogerja Watersa, ki pod težo preteklosti razstavlja svoje življenje. Če je še dobri dve leti pred tem (Animals, 1977) v realnem izgubljal v družbeni angažiranosti in iskanju neke splošne rešitve, mu je incident v Montrealu odprl ali bolje rečeno zaprl oči. Pljunek, ki ga je namenil nesramnemu poslušalcu v prvi vrsti, je postal trdno vezivo med že naloženimi opekami. Iracionalna gesta odpora, usmerjena proti vsem, ki so nepovabljeni hoteli vstopiti v njegov svet. To je bila gesta človeka, ki je pozabil, da je svoj svet sam ponudil v platinasto prodajo, pozabil, da se je dve leti pred tem podpisal pod Welcome to the Machine: "Pozdravljen v stroju. Kaj si sanjal? V redu, povedali ti bomo, kaj sanjaj."

Zgrožen nad svojim dejanjem je prišel do spoznanja, da je prišel čas, da zgradi zid, s katerim bo postavil jasno mejo med njim in nami. Ko je iskal način, je zaprl oči - takrat se mu je film odvrtel nazaj. Ves proces samoanalize je bil še toliko lažji, ker je sočasno bledel tudi njegov emotivni mikrokozmos: korozija je že močno načela nekdaj pristne odnose v skupini, še bolj boleča je bila dolgotrajna ločitev.

V Parkerjevem filmskem jeziku se vse te dimenzije - sedanjost, flash-backi in prihajajoče halucinacije - sublimno prelivajo iz kadra v kader. Dodaten aspekt prehoda iz fotografije v fantazijo doriše še (politični) ilustrator Gerald Scarfe. Na vsakem koraku (verzu ali kadru) srečamo Pinka, ki dejansko trpi zaradi laži, saj očitno splošna laž, v katero ga je pahnila okolica, ni nikamor izginila. Njena intenzivnost je toliko večja, da je začel lagati tudi sam sebi in v te laži verjeti. V glavni vlogi razume ljudski pohlep apliciran na univerzalno raven: preprosto ni več prostora za človeka dostojno življenje. Posledica - razbita družina. Prijetna otrplost.

Od rock'n'rolla ni ostalo veliko, niti upanje na njegov propad. Vsak čustveni fiasko položi nov zidak v zid. V kostimu grešnika-zvezdnika se znajde izoliran v hotelski sobi s telefonom, ki zvoni v prazno. Konflikt med individualnostjo in konformizmom, med samostojnostjo in avtoriteto ga pripelje do stanja, od katerega je nekoč poskušal zbežati: na sceno stopi kot diktator, ki si podredi množice, ker si ni mogel podrediti sebe. Kot absolutna avtoriteta lahko sodi le sam sebi… "Prijatelj, ker si nam razkril svoje najgloblje strahove/ Te obsojam na razgaljenje pred sebi enakimi/ Podrite ta zid." The Wall v več (i)racionalnih plasteh skicira vzpon in padec rockovskega zvezdnika. Pripoveduje o sovražnem svetu alienacije, v katerem posamezniki znotraj svojih zidov iščejo najkrajšo pot do uspeha. Iz svojega zornega kota v prvi osebi secira zgodbo o genezi modernega človeka, se ukvarja z njegovimi frustracijami ter komentira njegov položaj v nezmožnosti odnosa, da se podredi v želeni končni izdelek družbe. "Album The Wall je prikaz družbe, ki se preživlja tako, da uničuje svoje potomce. Ne glede na vse uspehe in željo, da bi spremenil svet, posameznik ni pomemben. Njegova eksistenca nima značaja," se je ob izidu zapisalo v The Guardianu. Ali je kdo tam zunaj?

"Pred tridesetimi leti, ko sem bil še jezen in ne več tako mlad poba, sem se počutil potisnjenega v obrambno držo, saj sem bil zelo prestrašen. Tedaj sem spoznal, da je v moji zgodbi mogoče dekodirati prispodobe za bolj univerzalne, politične in družbene teme: nacionalizem, rasizem, seksizem in religijo," Waters danes opravičuje svoj megalomanski projekt. The Wall je bil že ob svojem nastanku mišljen kot multimedijski projekt, ki ni imel predhodne opore v popularni kulturi. Za svojo zgodbo je potreboval album kot nedeljivo zbirko poezije, scenski spektakel in ekranizacijo. Vsaka pesem svoj obstoj opravičuje s predhodno ter predstavlja predzgodbo naslednji. In vsem ostalim. Vse skupaj tvorijo koherentno celoto in le tako je album mogoče interpretirati. Šele kasneje je mogoče (pogojno!) iztrgati posamezne pesmi iz konteksta, kot na primer subverzivno himno (šolski) anarhiji Another Brick In the Wall (Part 2) ali koncertni hit Comfortably Numb.

Stara zgodba na nov način

Prva predstavlja najlepši primer angažiranega prehoda iz teorije v prakso, saj je marsikje priletela pred neprebojni zid varuhov javnega (zapovedanega) reda in morale. Mala plošča je postala celo primeren format za MTV. Postala je vse tisto, proti čemur je z zidakom v roki nastopil Roger Waters, kar je dobesedno napovedovalo konec nekega obdobja v antologiji popularne glasbe - časa epov. Zabava še vedno traja…

"Torej misliš, da bi mogoče odšel na zabavo, da bi občutil strastno vznemirjenje zmede… Če hočeš odkriti, kaj je za temi hladnimi očmi, se boš moral prebiti preko te krinke," je uvodni tobogan, ki nas pripelje pred vrata Zidu, skozi katera je mogoče vstopiti, ven pa prideš le tako, da Zid podreš. Waters bo znova gradil Zid, le da tokrat njegove dimenzije aplicira mnogo širše, podobno kot 21. julija 1990, ko je s prijatelji (Van Morrison, Joni Mitchell, Sinead O'Connor, Cyndi Lauper, Bryan Adams) The Wall postavil pred Brandenburškimi vrati. Že prva turneja 1980/81 je bila organizacijska nočna mora (preko 45 ton odrske opreme). Pink Floyd so lahko odigrali le devetindvajset koncertov, saj ni bilo veliko primernih dvoran, kjer bi med njimi in obiskovalci lahko postavili štiridesetmetrski zid.

Roger Waters se tokrat zanaša na moderne tehnologije, da nam predstavi "čustva skoraj človeške narave" ali kako povedati staro zgodbo na novi način. Turneja se začenja 15. septembra v Torontu, nam najbližje bo svoje gradbene spretnosti predstavil 1., 2., in 4. aprila 2011 v Milanu. Zabava se mora nadaljevati…