Razmejitvi se reče vonj kontrolke. Da, vonj kontrolke, pravilno ste prebrali. To, kako kontrolka vonja. Dandanašnje pole z vprašanji so namreč bolj ali manj razvonjene, medtem ko včasih temu ni bilo tako. Včasih so kontrolke oddajale vonj. To jim je dajalo poseben šarm, suspenz oziroma napetost, saj ti je kontrolka, še preden si videl vprašanja in bil sposoben presoditi, kakšne so tvoje možnosti, ostro udarila v nos, kar ti je dodatno dvignilo adrenalin, podobno kot dajo športnikom pred startom ponjuhati sredstvo za prečiščevanje dihalnih poti.
S tako kontrolko si se malodane "zbil". Vonjale so po ciklostilu, ki bi bil danes bržkone prepovedana naprava zaradi suma rakotvornosti ali kakega njemu sorodnega strahu pred omadeževanim odraščanjem. S pojavom fotokopirnih strojev oziroma računalniških tiskalnikov je ciklostil prešel iz uporabe, vendar pa je njegova slavna preteklost zabeležena.
V vsakem primeru je ciklostil tako in drugače revolucionaren aparat. Med NOB, nemara pa tudi že v kakšni revoluciji prej (revolucije so močno temeljile na tovrstnem propagandnem materialu), je bil osnovni aparat za razmnoževanje gradiv, saj ni potreboval elektrike, in tako so bile v razvidu pomembnih točk mreže OF tudi tako imenovane "ciklostilne tehnike". Ciklostil, cigarete brez filtra, kava, noč, elektrika slabe napetosti in tipi s sakoji, ogrnjenimi preko ramen, ter z intelektualnimi predlenonkami (očali), to je ta arhetipska slika.
A svojo romantično prevratniško naravo je vsaj v naših krajih zadržal tudi še v letih po vojni. Ker je šlo za poceni, amatersko in priročno tehnologijo, za katero nisi potreboval več kot tiskalni stroj, ciklostilni papir in ciklostilno napravo, so se na ciklostil izdelovali tako prvi punk fanzini kot tudi drugi oporečniški materiali takšne in drugačne narave, seveda pa tudi manj sporni materiali, na primer šolska glasila. Kot se jim je zapisalo v Tehničnem muzeju v Bistri, kjer sta razstavljena dva primerka na boben ter en ročni oziroma potezni, je ciklostil podobno kot pisalni stroj otrok druge faze industrijske revolucije. Naprava se je pojavila leta 1881, in sicer kot domislica Angleža Gestetnerja, čeravno so princip odtisovanja matrice davno prej poznali Japonci oziroma Kitajci. Finta je bila enostavna. Na papir so nanesli živalsko maščobo, vanjo vrisali želene like (ali na primer položili drevesni list), to pustili, da se je osušilo na soncu, potem pa drevesni list vzeli ven in tako dobili matrico drevesnega lista. Tam, kjer ni bilo nanosa maščobe, je barvilo namreč lahko pronicalo in omogočalo odtis.
Ciklostilna matrica se je sprva izdelovala oziroma vrisovala ali vtipkavala na povoščen papir, ta pa se je kasneje razvil v tako imenovani ciklostilni papir. Princip izdelovanja matrice je bil enostaven. S silo pritiska, bodisi tipke pisalnega stroja, kemičnega svinčnika ali pač zgolj primerne osti, si v nanos na papirju vtisnil želeno obliko, skozi katero je pronicalo črnilo. Matrico si potem napel čez valj ciklostilne naprave, dodal črnilo, nato pa si začel z ročico ob strani valj vrteti. Medtem je čiste liste, na katere si kopiral matrico, pod valj podlagal mehanizem, ki je bil sinhroniziran z vrtenjem valja. Ob vsakokratnem vrtljaju je matrica pustila odtis na papirju. Vsekakor zabavno početje, ki je imelo in ima še vedno svoj čar.
Med oglasi se ta hip pri nas prodaja ena sama ciklostilna naprava, katere funkcionalnost pa ni preverjena. Človek na Primorskem jo ponuja za sto evrov. V vsakem primeru v teh časih arhaično nobel tiskovina. Vendar pa kontrolne naloge niso vonjale po tem osnovnem ciklostilu, temveč po alkoholnem. Gre za kasneje razvito tehnologijo. Deloval je tako, da se je zapis z originalnega papirja na kopije prenašal s pomočjo rezko vonjajoče alkoholne raztopine oziroma topila, ki je topilo vtisnjeno ali narisano vsebino z matrice ter jo tako prenašalo na kopije, podobno kot če bi list z neposušeno barvo stisnil ob čistega in bi sveža barva pustila odtis. Kontrolke so nekoč torej tako vonjale zato, ker so bile prepojene z alkoholno raztopino.