Gre za izdelek libanonske Avstralke Ahede Zanetti, ki je idejo o "kopalkah" (oziroma športnem oblačilu) za muslimanke dobila, ko je leta 2003 opazovala nečakinjo pri igri košarke. Nečakinja je bila oblečena v burko, kar je precej oviralo njeno udejstvovanje v športu. "Pomislila sem: moj bog, gotovo obstaja kaj boljšega od tega," je dejala Zanettijeva, sicer izučena frizerka.

Po tem usodnem trenutku (ki je, kot bomo videli, za sabo potegnil cel sklop dogodkov) je Zanettijeva začela snovati dvodelno športno oblačilo iz lahkega materiala, ki naj bi se posušilo v desetih minutah in ki prekriva celotno telo z izjemo stopal, dlani in obraza. Danes njeno podjetje Ahiida v Sydneyju dobiva na tisoče naročil iz Avstralije pa tudi od drugod po svetu; burkini, za katerega je treba odšteti od 160 do 200 avstralskih dolarjev, je postal velik hit. Zanj se denimo odločajo tudi ženske, ki bi rade zaščitile svoje telo pred sončnimi opeklinami in nevarnimi UV-žarki. "Modno in praktično," je eden izmed opisov burkinija, ki jih lahko najdete na internetni strani podjetja.

Moda je seveda stvar okusa, toda ali je burkini res praktičen? Da, če ga primerjamo z burko, in ne, če pomislimo, kako zelo vroče človeku postane v takšni obleki na soncu, niti če v scenarij vključimo dejstvo, da je plavanje, ki si ga muslimanke prej niso mogle privoščiti, še vedno plavanje s precej materiala na telesu. Toda ob tem se pojavlja še neko drugo vprašanje: bi morale imeti zapovedi neke vere sploh kaj opraviti s praktičnostjo? Oziroma udobjem, ki je mnogokrat merilo za presojanje, ali je tisti, ki presoja, zahodni človek?

Celotna zadeva seveda ni šla mimo brez incidentov. V zadnjih letih so časopise krasile takšne novice: leta 2005 skupina mladcev na eni izmed sydneyjskih plaž napade v burkinije oblečene muslimanke; avgusta 2009 je ženski v Franciji prepovedano javno kopanje v burkiniju, češ da je nehigienično… Podobno se je z burkinijem dogajalo na Nizozemskem, v Angliji, Italiji… Denimo: neka ženska v burkiniju je morala zapustiti kopališče, ker naj bi se druga ženska pritožila upravniku, da burkini straši njenega otroka.

Zanettijeva vsak dan dobiva številna elektronska pisma. "Denimo, danes mi je nekdo pisal, da so muslimanke seksi - zakaj jih ne pripravite do tega, da bi nosile normalne bikinije, da bi jih lahko bolj cenili?" Napadi pa so prišli tudi iz vrst nekaterih muslimanov, ki trdijo, da je burkini sramoten. "Po telefonu so mi grozili s smrtjo, če bom še kdaj oglaševala burkini v časopisih," opisuje Zanettijeva. "Hkrati so burkinije dali celo v pornofilme in jih tako res osramotili. Ampak, veste kaj, s tem se ne ukvarjam preveč."

Medtem je burkini pomagal vključiti muslimanska dekleta v avstralsko družbo, ki je močno povezana z morjem. V okviru vladnega programa vse več muslimank hodi na tečaje reševanja iz vode, da bi kot prostovoljke bedele nad lokalnimi plažami. Dvajsetletna Mecca Laalaa se ne bi vključila v tečaj, če bi ne bilo burkinija. "Moja prejšnja oblačila so me ovirala pri vodnih aktivnostih," je dejala. "Z burkinijem me nič več ne bo ustavilo."

Burkini je nedvomno razširil polje svobode za muslimanske ženske. Ta križanec med zahodnjaško in muslimansko miselnostjo v svoji zasnovi pravzaprav sledi diktatu dveh gonilnih sil sveta: veri in kapitalizmu. Kadar burkini oglašujete kot "praktičen in moden", v resnici pristajate na zahodnjaško tržno logiko, pa četudi imata takšna praktičnost in moda opraviti zgolj z vero.