Na predčasnih parlamentarnih volitvah 13. junija letos so v Flandriji zmagali nacionalisti pod vodstvom Barta de Weverja, francosko govoreči Valonci pa so največ glasov namenili socialistom, ki jih vodi nekoliko ekscentrični župan Monsa Elio Di Rupo. De Wever je takoj po volitvah napovedal, da bodo flamski nacionalisti odločno zahtevali dodaten prenos zlasti javnofinančnih pristojnosti z ravni federalne države na regije (Flandrijo, Valonijo in Bruselj), tako da bo "Belgija postopoma postala nepotrebna". Belgijskim frankofonom takšne ideje nikakor niso všeč in tako nič ne kaže, da bi Belgija, ki trenutno predseduje EU, pred pozno jesenjo dobila pravo vlado.
Vnovična politična kriza, ki pretresa to 10,5-milijonsko zahodnoevropsko državo, je seveda zgolj simptom globoke krize nacionalne identitete, ki je značilna za Belgijo že vse od njenega nastanka kot neodvisne države oktobra 1830. Belgija je namreč povsem umetna država, ki združuje dve etniji in etnično manjšino. Vse tri so dejansko deli dominantnih etnij sosednjih držav: približno 6 milijonov Flamcev (uradni naziv: nizozemsko govoreča skupnost) pripada nizozemskemu jezikovno-etničnemu korpusu, nekaj manj kot 4,4 milijona belgijskih frankofonov (Valonci in francosko govoreči Bruseljčani) je sestavni del skoraj 70-milijonskega frankofonskega dela Evrope, kar potrjuje tudi njihovo uradno poimenovanje (francosko govoreča skupnost). Kakih 70.000 pripadnikov nemške manjšine (uradni naziv: nemško govoreča skupnost), ki so naseljeni na vzhodu države vzdolž belgijsko-nemške meje, pa je sestavni del nemške etnije.
Dolga zgodovina konfliktov med Flamci in frankofoni
Staro poimenovanje današnje Belgije je "španska Nizozemska" oziroma "kraljeva Nizozemska". Medtem ko se je namreč severni del tako imenovanih nižinskih dežel v obdobju med letoma 1568-1648 pod vodstvom holandskega kalvinističnega meščanstva z oboroženim odporom otresel nadoblasti katoliške Španije in je bila tako vzpostavljena neodvisna Nizozemska pod protestantsko hegemonijo, je ozemlje sedanje Belgije ostalo pod špansko suverenostjo. Že sredi 17. stoletja si je Francija začela sistematično prizadevati za prevlado nad tem območjem, kar je povzročilo celo vrsto francosko-španskih in pozneje francosko-avstrijskih vojn. Leta 1794 je francoskim revolucionarnim četam vendarle uspelo zasesti Belgijo: ta je bila zatem pripojena francoski republiki, ki se je leta 1804 preoblikovala v cesarstvo pod Napoleonom Bonapartejem. Rezultati ljudskih štetij v drugi polovici 18. stoletja dokazujejo, da je še leta 1790 kar tri četrtine prebivalcev območja današnje Belgije govorilo flamska (nizozemska) narečja. Tudi Bruselj je bil večinsko flamsko (nizozemsko) govoreč.
S pripojitvijo belgijskega ozemlja Franciji se je začel proces intenzivne frankofonizacije: francoščina je postala edini uradni in elitni jezik na vseh področjih, flamščina (nizozemščina) pa je bila zaničevana kot "okorni jezik neukih kmetov". Bruselj je hitro postal frankofonsko mesto, v kolektivni zavesti Flamcev pa je dobil žalostni status "ukradenega glavnega mesta". Bruselj je tako postal zemljepisno, politično, simbolno in čustveno osrčje frankofonsko-flamskega antagonizma.
Evropska politična elita je na dunajskem kongresu leta 1815 med drugim sklenila, da se bosta Nizozemska in "španska Nizozemska" združili v veliko nizozemsko državo pod vladavino protestantskega kralja Viljema I. Kmalu po združitvi pa se je pokazala vsa politična nedoraslost in kratkovidnost flamskih posvetnih in cerkvenih elit: namesto da bi bili njihovi pripadniki ponosni in veseli, ker lahko živijo v Veliki Nizozemski in bi posledično storili vse za čimprejšnje vsestransko zlitje obeh delov nizozemskega naroda, so zaradi verskega fanatizma in splošne miselne omejenosti kmalu začeli rovariti proti "krivoverskim Holandcem". Pri tem je prednjačila katoliška duhovščina, ki so jo ogrožale liberalne reforme kralja Viljema I. (omejevanje fevdalnih veleposesti, uvajanje javnega šolstva, izboljšanje položaja žensk ipd.)
Frankofonske elite v Valoniji in Bruslju, ki so združeno Nizozemsko sovražile in spodkopavale vse od dneva njenega nastanka, so zaslutile svojo veliko priložnost. Rodilo se je zavezništvo siceršnjih ideoloških sovražnikov (katoliške flamske elite na eni ter liberalne frankofonske elite na drugi strani) z enim samim ciljem - odcepitev "španske Nizozemske" od skupne nizozemske države. Avgusta 1830 je izbruhnil splošni upor, upornikom so na pomoč priskočile tudi francoske vojaške enote. Četrtega oktobra 1830 je bila razglašena suverenost in neodvisnost države, ki so jo poimenovali po galskem plemenu Belgov. Za kralja je bil 21. julija 1831 ustoličen Leopold iz dinastije Saxe-Coburg. Tedanji prvi velesili Velika Britanija in Francija sta hitro priznali Belgijo kot neodvisno in nevtralno državo.
Novonastalo Belgijo so obvladovale frankofonske elite, ki so takoj po doseženi neodvisnosti od Nizozemske pozabile na obljube o enakopravnosti Flamcev. Nagel industrijski razvoj, ki se je začel v petdesetih letih 19. stoletja na temelju dokaj bogatih nahajališč železa in premoga v Valoniji, je še dodatno okrepil vsestransko frankofonsko hegemonijo v državi, množice revnih flamskih kmetov, ki so se s trebuhom za kruhom podali na industrijski jug države, pa so se tam bolj ali manj hitro frankofonizirale. Položaj Flamcev se je začel počasi izboljševati šele s širjenjem kroga volilnih upravičencev konec 19. stoletja in z uvedbo splošne volilne pravice za moške takoj po prvi svetovni vojni. Nizozemskemu jeziku so bili v tem obdobju priznani določeni elementi uradnosti, de facto pa je bila edini uradni jezik še naprej francoščina. V kolektivni spomin Flamcev so se še posebej boleče zasidrale usode desettisočev flamskih mladeničev, ki so jih frankofonski častniki v moriji prve svetovne vojne brezbrižno poslali v zanesljivo smrt.
Se je pa na začetku 20. stoletja tudi na frankofonski strani pojavilo spoznanje, da je Belgija krhka država dveh sprtih narodov. Tako je valonski politik Jules Destree v Odprtem pismu kralju Belgije avgusta 1912 med drugim zapisal: "Vaše veličanstvo, dovolite mi, da Vam povem resnico, celotno in strašno resnico: Belgijec ne obstaja… Vladate dvema ljudstvoma: so Valonci in so Flamci, Belgijcev pa ni."
Z več temeljitimi ustavnimi reformami v zadnjih petdesetih letih se je Belgija iz centralizirane države preoblikovala v zelo zapleteno in specifično, predvsem pa ohlapno federacijo, v kateri so politično-upravne pristojnosti razdeljene med federalno vlado, tri jezikovne skupnosti (nizozemsko, francosko in nemško) in tri regije (Flandrijo, Valonijo in Bruselj). V pristojnosti federalnih oblasti so zunanja politika, obramba, zvezna policija in pravosodje, socialna varnost in večji del javnih financ. Federacija skrbi tudi za poštni sistem in za železnice. Zaznaven pa je stalen trend prenašanja pristojnosti s federalne ravni na raven regij oziroma jezikovnih skupnosti. Omenjeni trend je predvsem posledica vsestranske emancipacije Flamcev in posledičnega upadanja gospodarske, politične in sociokulturne (pre)moči frankofonskega dela Belgije.
Na težkih industrijah temelječe gospodarstvo Valonije je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja tako kot v drugih visoko razvitih državah Zahoda doživelo zlom in Valonci si od tega usodnega udarca še vedno niso opomogli. Flamci so se po drugi strani že v začetku sedemdesetih let usmerili v tehnološko visoko razvite panoge; takšna modra strategija gospodarskega razvoja je povzročila, da sodi danes Flandrija med gospodarsko in tehnološko najbolj napredne regije celotne EU. Do izraza je prišla tudi demografska premoč Flamcev nad belgijskimi frankofoni. V zadnjem desetletju in pol so čedalje bolj žolčni tudi očitki Flamcev, da federalne oblasti s "trdo prisluženim flamskim denarjem", ki se steka v federalni proračun, podpirajo "lene in nadute Valonce". Vse to močno spominja na obtožbe in žaljivke, ki so v zadnjih letih obstoja bivše Jugoslavije letele med Ljubljano in Zagrebom na eni ter Beogradom in Podgorico na drugi strani.
Kaj narediti z Brusljem?
Po mojem mnenju bi Belgija že davno razpadla (po vsej verjetnosti po miroljubni poti), če bi se flamske in frankofonske elite lahko dogovorile o prihodnjem statusu Bruslja. Belgijska prestolnica, ki je hkrati tudi glavni sedež ustanov Evropske unije in Nata, ima nekaj manj kot 1,1 milijona prebivalcev: od tega je nekaj več kot 80 odstotkov francosko govorečih, okoli 11 odstotkov nizozemsko govorečih, drugi pa so priseljenci ter uslužbenci EU in Nata. Prestolnična regija Bruselj ni ozemeljsko povezana z Valonijo, tako da je Bruselj - uradno sicer dvojezičen - dejansko frankofonski otok v flamskem morju. Kot smo že navedli, Flamci še vedno percipirajo Bruselj kot svoje glavno mesto, ki pa naj bi jim ga frankofoni "ukradli". V skladu s tem je Bruselj glavno mesto Flandrije, prestolnica Valonije pa je Namur. Povsem razumljivo je, da frankofoni ne morejo biti ravnodušni do usode kakih 900.000 govorcev francoščine v 19 občinah, ki sestavljajo Bruselj.
Dodaten izvor stalnih napetosti med obema etnijama predstavljajo frankofoni, ki so naseljeni v flamskih občinah v neposredni okolici Bruslja. Tako je, denimo, julija 2007 občinska uprava flamskega kraja Merchtem v neposredni bližini Bruslja prepovedala javno rabo vseh "neuradnih jezikov", kar je (bilo) nedvomno usmerjeno zoper tamkajšnje frankofone. Če se izrazim v jeziku medčloveških odnosov, bi lahko rekel, da sta Flandrija in Valonija kot dva zakonca, v katerih zakonu ni bilo nikoli ljubezni in razumevanja, zdaj pa se že srdito sovražita, vendar kljub vsemu ostajata skupaj, ker se ne moreta dogovoriti o tem, komu bo pripadel njun skupni otrok (Bruselj).
Državno-politični prihodnosti Flandrije in Valonije sta namreč v primeru vse bolj verjetnega razpada Belgije predvidljivi: bodisi bosta to samostojni državi (to je bolj realno v flamskem primeru) bodisi se bosta pridružili svojima matičnima državama (ta scenarij je bolj verjeten v primeru Valonije, tesni Sarkozyjev sodelavec Jean Pierre Chevement je tako nedavno že izjavil, da je "Francija pripravljena sprejeti Valonce").
Bo pa morebitni razpad Belgije nedvomno močan katalizator za separatistična oziroma avtonomistična gibanja v nekaterih drugih državah članicah EU in širše po svetu. V mislih imamo predvsem Španijo (Katalonija in Baskija), Veliko Britanijo (Škotska, Severna Irska, morda tudi Wales) in Italijo (separatistične oziroma vsaj avtonomistične težnje v tako imenovani Padaniji na severu države). Jasno je namreč, da postaja v pogojih globalizacije in zlasti evropskega združevanja v okviru Evropske unije multietnična nacionalna država z eno dominantno etnijo, ki bolj ali manj očitno obvladuje oziroma celo tlači druge, manjše etnije, anahronizem in motnja v odnosih med nadnacionalnimi organi EU na eni ter zgodovinskimi etnijami in regijami na drugi strani.
Zgodovinska izkušnja Slovencev je v številnih pogledih zelo podobna zgodovinskim izkušnjam Flamcev, Kataloncev, Baskov in drugih majhnih evropskih narodov, ki se morajo stalno boriti zoper hegemonske pretenzije svojih večjih in močnejših sosedov. Se je pa treba zavedati nečesa: če bo v prihodnjih desetih, petnajstih letih dejansko prišlo do razpada treh velikih zahodnoevropskih držav (Velike Britanije, Španije in Italije) po etničnem kriteriju - uresničitev tega scenarija sicer ni zelo verjetna, je pa mogoča -, bo sedanje ravnotežje sil znotraj EU in Evrope kot celote povsem porušeno. Znotraj EU bo namreč vzpostavljena popolna hegemonija dveh velikih držav članic, ki ju sedanji procesi emancipacije manjših etnij (skoraj) ne ogrožajo - Nemčije in Francije.