Od prvega predvajanja 17. decembra 1989 do maja letos, ko se je končala že enaindvajseta sezona po vrsti, se je zvrstilo nič manj kot 464 epizod. Številke so zares impresivne. Pravzaprav gre za najdlje trajajočo animirano serijo, komično nanizanko in tako imenovano "prime time" serijo v zgodovini ZDA in nič še ne kaže, da bi se lahko kmalu končala.

Kaj je pravzaprav njihova skrivnost? V prvi vrsti najverjetneje to, da je serija animirana in se zato ne podreja zakonitostim drugih igranih serij. Narisanih junakov breme let ne teži; desetletni Bart, eden od glavnih junakov, bi bil danes, če ne bi šlo za animirani lik, star 31 let. Tako se osnovna dinamika med protagonisti z leti ne spreminja, z liki pa se lahko poistovetijo tudi vse naslednje generacije.

Animirane serije si lahko privoščijo več "hoje po robu", in prav na tem področju lahko ustvarjalce Simpsonovih razglasimo za pionirje podiranja tabujev, ki so satiro in cinizem pripeljali v "prime time" in s tem utrli gaz za vse današnje komične animirane serije, kot sta South Park in Family Guy.

Vsaka od epizod gledalcu ponuja od 21 do 24 minut neusmiljene družbene satire in norčevanja iz ameriške popularne kulture, katere najbolj legendarni primerki so pozneje tudi sami prešli v popkulturo. Mestece Springfield, pravo vesolje v malem, predstavlja poligon za obdelavo bolj ali manj kontroverznih tematik, ki so se ustvarjalcem v danem trenutku zdele pomembne. V tem vesolju nastopa kakšnih tristo likov: glasove jim posoja šest stalnih igralcev, ki so zadolženi za večino glavnih likov, ter malo morje podpornih igralcev, v večini epizod pa najdemo tudi kakšno gostujočo zvezdo.

Idejni oče serije Matt Groening je člane družine Simpson - Homerja, Marge, Barta, Liso in Maggie - poimenoval po članih svoje družine, za sina pa je namesto Matt izbral ime Bart, anagram besede "brat", ki pomeni razvajenega, težavnega mulca. Po lastnih besedah je s Simpsoni želel ustvariti alternativo "mainstream smetju", ki se je takrat vrtel po ameriških televizijskih programih.

Produkcija se vsako leto začne decembra, ko se šestnajst piscev enkrat ali dvakrat sreča in premisli ideje za prihajajočo sezono. Povprečna epizoda ima približno 24.000 sličic, okoli tristo ljudi jo ustvarja šest do osem mesecev, stane pa lahko tudi do poldrugi milijon ameriških dolarjev. Seveda se epizode delajo vzporedno, v različnih fazah produkcije je lahko tudi do deset epizod hkrati.

Čeprav je kapitalizem ena izmed poglavitnih tem njihove satire, so Simpsonovi tudi izredno uspešen finančni produkt. Za majice, kape, stripe, družabne igre, videoigre in druge izdelke so potrošniki po vsem svetu leta 2008 odšteli kar 750 milijonov dolarjev.

V ameriških političnih krogih se mnogokrat pojavljajo očitki, da so Simpsonovi levo-liberalno naravnana serija, česar ustvarjalci ne zanikajo. Dodajajo pa, da njihove šale niso omejene samo na del političnega spektra; opazen je antagonizem s televizijsko mrežo Fox v lasti Ruperta Murdocha, ki je znana kot zagovornica ameriških konservativnih vrednot in je tarča mnogih humornih vložkov, s samoironijo pa ustvarjalci ne prizanašajo niti sami sebi.

Še eden izmed očitkov, s katerim se morajo soočati ustvarjalci, leti na padanje kakovosti serije skozi leta. Kritiki so si edini, da se je zlata doba Simpsonovih končala nekje ob prehodu v novo tisočletje. Kljub temu so še vedno ena izmed najbolj inteligentnih stvari, ki jih lahko vidite po televiziji. Ob današnji ponudbi televizijskih vsebin to sicer ne pomeni prav dosti, pa vseeno.