V Vzhodnem Jeruzalemu Izrael ne vidi prostora za palestinske meščane. Z obleganjem in obkolitvijo Gaze, kjer z blokado počasi duši in ekonomsko izčrpava prebivalstvo, riše politiko do prihodnjih otokov, ki jih bo dovolil upravljati palestinski upravi na Zahodnem bregu. Z modernim etničnim čiščenjem ozemlja na osnovi versko-zgodovinskih pravic in s sklicevanjem na zločine, ki so se zgodili pred več kot pol stoletja na drugem kontinentu, Izrael sistematično uničuje tkivo in meso palestinskega naroda.

"Tu se mednarodno pravo krši vsak dan," pravi Mohamad Totah, prezgodaj osiveli, skrbno urejen politik, mož in oče. Že osemintrideseti dan živi v zatočišču, ki ga je našel v stavbi Mednarodnega komiteja Rdečega križa v Jeruzalemu. Tja si izraelske oblasti ne upajo ponj, da bi ga deportirale iz njegovega rojstnega mesta. Njegov "zločin" je bil, da je leta 2006 zmagal na volitvah za palestinski zakonodajni svet kot predstavnik Jeruzalema. Štiri mesece po izvolitvi ga je Izrael poslal v zapor. Drugega junija letos so ga izpustili, takoj naslednji dan pa so mu izročili odločbo, da mora v 30 dneh zapustiti mesto zaradi nelojalnosti Izraelu.

Hiša, v katero se je zatekel, stoji skoraj na meji med ortodoksno judovskim in palestinskim delom mesta, kjer bo tekla proga hitre železnice za judovske meščane. Na zagrajenem dvorišču so razobesili plakate o krivici, ki se jim dogaja. Mohamad Totah je tam skupaj s Khaledom Abujem Arafehom in Ahmadom Atounom. Tudi onadva sta bila leta 2006 izvoljena, nato ju je Izrael zaprl za skoraj štiri leta, končno izpustil in takoj nato obvestil o deportaciji. Njihovega kolega Mohameda Abuja Tiera, ki deli enako usodo, je Izrael ponovno aretiral konec junija.

"Mnogo ljudi v Vzhodnem Jeruzalemu je strah, da bodo deportirani ali izseljeni iz svojih hiš. Še posebej če bodo demonstrirali. A vendar pridejo, ker hkrati vedo, da bodo, če bomo mi prisiljeni oditi, za nami na vrsti oni," razlaga Mohamad Totah. Prepričan je, da je načrt Izraela spremeniti resničnost v mestu in narediti Vzhodni Jeruzalem judovski. To vključuje odstranitev ljudi, prilastitev zemlje, odstranitev krščanskih in muslimanskih svetih objektov in izbris arabske identitete Vzhodnega Jeruzalema. "Najnevarnejši je prav prvi cilj. Ljudje in deportacije. Če uničijo hišo, jo lahko ponovno zgradimo, a če ljudi ni..."

Celotni stari del mesta Jeruzalem spada pod okupirani Vzhodni Jeruzalem. Ko se skozi damaščanska vrata spustiš po stopnišču mimo ženic iz okoliških vasi, ki prodajajo sadje in zelišča, trgovinic in na ulico potisnjene pekarne do zadnje stopnice, butneš ob par izraelskih vojakov in policistov. Brzostrelke jim nemarno visijo čez ramo, naslonjeni so ob steno. Iz ptičje perspektive se odpre pogled na izraelske zastave judovskih priseljencev, ki so jih zasadili na strehe svojih novih domovanj. S streh njihovih hiš na ulico gledajo kamere, varujejo jih zasebne varnostne službe ali izraelska vojska.

Bella ciao in zid

Petki so dan demonstracij. Ronnie Barkan se ustavi pod obzidjem starega mesta in se zazre v smeri proti Betlehemu. Oba s prijateljem zamujata. V dva avtomobila prisedejo še trije prijatelji. Droben, gologlav triintridesetletnik se opraviči zaradi pasjih dlak na zadnjem sedežu in razlaga, da je bila včeraj nora noč, zato zamuja. Bil je pri družini Kirš v starem delu Jeruzalema. Medtem ko so odšli na praznovanje k sorodnikom, so jih judovski priseljenci zaklenili ven in hoteli zapleniti njihova domovanja. Barkan je član izraelske skupine Anarhisti proti zidu in aktivist kampanje za bojkot, prenehanje vlaganj in sankcioniranje Izraela (BDS). Po telefonu med vožnjo organizira srečanje pri palestinskem prijatelju in kolegu Nidalu Hatimu. Pri njem bodo pripravili plakat za demonstracije v vasi Al Masara. Potrebujejo belo platno in spreje v barvah palestinske zastave.

Ljudje so utrujeni

Nidal živi v Batirju, nekaj kilometrov stran od Betlehema. Tja pelje na pol uničena cesta, ki je Izraelci kot okupacijska oblast ne dovolijo popraviti. Prej cesta teče ob zidu, ki ga Izrael gradi v nasprotju z mednarodnim pravom in odločitvijo meddržavnega sodišča v Haagu.

"Vse naokrog gradijo nova izraelska mesta," z roko zaobjame hribe v okolici Nidal. "Ideja, ki jo Izrael zasleduje, je veliki Jeruzalem, ki se bo raztezal vse do Hebrona."

V Hebronu je peščica judovskih priseljencev zasedla stari del mesta nad bazarjem in ozke ulice spremenila v obkoljeno ozemlje. Kontejner, ki služi kot kontrolna točka izraelskih vojakov, stoji počez čez ulico ter reže v dinamiko in arhitekturo mesta. Nad trgom na bazarju je vojaški opazovalni stolp s pogledom na zid z bodečo žico, ki razmejuje izraelske prebivalce od palestinskih. Ni jasno, kdo je obkoljen, a o tem, kdo ima v rokah moč, ni dvoma.

"Našo vas zdaj opazujejo 24 ur na dan z dvema kamerama na vrhu hribov. Spodaj po dolini gre zamrežena izraelska železnica tik ob šoli in vlaki, ki drdrajo mimo, izraelski vojaki in zvočniki onemogočajo pouk," opisuje svojo nekdanjo šolo Nidal. Ko so šolo poskušali obnoviti in dozidati, jim Izrael ni izdal dovoljenja. Ko je nekdanji ravnatelj šole vseeno začel gradnjo, so ga postavili pred sodišče.

Nidal se je kot aktivist pridružil kampanji BDS že leta 2005. Decembra bo končal študij sociologije na Betlehemski univerzi.

"BDS raste dan za dnem, a verjeti, da je to nova palestinska revolucija, je zgrešeno. Od poznih sedemdesetih do zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila palestinska družba mnogo bolj aktivna," razlaga brez najmanjše sentimentalnosti. Gibanje zajema intelektualce, študente, nekaj novinarjev in aktivistov. Manjkajo pa delavci, kmetje, običajni ljudje.

"Nevladne organizacije, mednarodna pomoč, USAID in drugi so s svojimi projekti in načinom dela marsikaj uničili. Uničili so družbene vezi, vrednote prostovoljstva, tovarištva in solidarnosti. Danes so te ideje zelo šibke. Hkrati so razmere zares slabe. Vlada visoka brezposelnost, revščine je veliko," pripoveduje Nidal.

Palestinske aktiviste BDS so aretirali in zasliševali tako Izraelci kot palestinska uprava, izraelske aktiviste le izraelske varnostne sile. "Doseči želimo spoštovanje mednarodnega prava, človekovih pravic in demokracije. To je vse," doda Nidal, Ronnie, ki sedi zraven, pa pokima.

Začetki kampanje BDS v Palestini segajo v leto 2005, a moč pridobiva predvsem v zadnjih dveh, treh letih. Posameznike, države in institucije pozivajo, naj se pridružijo bojkotu, nesodelovanju z izraelskimi podjetji in sankcioniranju Izraela. S tem želijo Izrael prisiliti v prekinitev politike apartheida do Palestincev in k spoštovanju mednarodnega prava. Gre za podobne ideje in akcije, s katerimi je svetovna civilna družba pripomogla k sesutju apartheida v Južnoafriški republiki.

Poleg mirnih protestov in demonstracij proti novim naselbinam in gradnji zidu, ki jih organizirajo ljudski komiteji v posameznih palestinskih vaseh na Zahodnem bregu, je to ena redkih manifestacij organiziranega odpora proti izraelski okupaciji v Palestini.

Približno pol ure po postanku v Batirju izraelski vojaki na robu vasi Al Masara izstrelijo dve zvočni bombi. Vojaki stojijo na glavni cesti in blokirajo dostop z manjše stranske ceste. Pred njimi je skupina tridesetih mladih, ki skandirajo gesla o prenehanju okupacije in umiku izraelske vojske ter pojejo Bella ciao. Protestirajo proti načrtovani gradnji zidu čez palestinsko zemljo, ki bo postavil vidno mejo med izraelskimi naselbinami na bližnjem hribu in Al Masaro. Palestincev med protestniki je manj kot četrtina. Ob robu, nekaj metrov stran, stojita Mohamed in Musa. Oba organizirata odporniška gibanja v svojih vaseh in sta v Al Masari iz solidarnosti.

"Ti protesti so zahodne, na neki način nove metode. Ljudje tukaj v to ne verjamejo več. Utrujeni so. Vsega imajo dovolj, želijo si le normalnega življenja," odkima z glavo Mohamed, ko gleda proti skupini protestnikov pred dvema oklepnima voziloma.

Ronnie Barkan, ki je v prvi vrsti nosil sveže narejen plakat, nekaj minut kasneje v avtomobilu na poti nazaj v Jeruzalem pripoveduje, da so ljudje v vasi prestrašeni. Zato se ne udeležujejo demonstracij. "Jasno jim je bilo povedano, da bodo, če bodo sodelovali, izgubili svoje službe v izraelskih naselbinah, ki so ilegalno zgrajene na palestinski zemlji."

Gradimo državo!

Bojkot izdelkov iz izraelskih mest, ki so posejana po Zahodnem bregu v nasprotju z mednarodnim pravom, je del uradne politike, ki jo vodi palestinska vlada premierja Salama Fayyada. Nekdanji uslužbenec svetovne banke je lani razgrnil dveletni načrt izgradnje palestinske države, ki naj bi postala resničnost jeseni 2011. Pisarne za bojkot izdelkov iz izraelskih naselbin se držijo novih zgradb ministrstva za nacionalno ekonomijo.

Haitham Kayali se je po študiju v Ameriki in Veliki Britaniji projektu pridružil v začetku letošnjega leta. Izdali so knjižico, kako prepoznati izdelke, ki so v Palestini uradno prepovedani, a se še vedno najdejo v trgovinah po Zahodnem bregu. Hiše imajo lahko na vratih nalepke, ki oznanjajo, da v njih ni izdelkov iz izraelskih naselbin. Trgovine, v katerih ni najti izdelkov iz izraelskih naselbin, dobijo medaljo dostojanstva. Bojkot naj bi prinesel vsaj 200 milijonov dolarjev izgube izraelskim naselbinam. A zakon, ki ureja bojkot izdelkov, Palestincem prepoveduje tudi delo v naselbinah.

"Ideja je preprosta. Nočemo odnosov z izraelskimi naselbinami. Mnogi Palestinci čutijo tako, četudi delajo tam. Nimajo druge možnosti," razlaga Kayali. Pravi, da v naselbinah dela okoli 22.000 palestinskih delavcev. Zakonske določbe, ki prepoveduje delo ali zagotavljanje storitev v naselbinah, ne uresničujejo.

"Niti je ne bomo, dokler jim ne bomo mogli ponuditi druge zaposlitve. Vemo, da le 18 odstotkov palestinske potrošniške košarice napolnijo palestinski izdelki. Če nam uspe ta delež podvojiti, bomo lahko ponudili 70.000 novih delovnih mest. To je eden od temeljev države, ki jo gradimo. Mnogi Palestinci so zapustili zemljo, ki so jo obdelovali, in se zaposlili v naselbinah. Kajti zelenjave ali sadja, ki so ju pridelali, niso mogli prodati na trgu, preplavljenem s cenejšimi izdelki iz naselbin, ki jih je subvencioniral Izrael." To je poleg lažnih oznak izvora izdelkov iz izraelskih naselbin le eden od izzivov, ki so še pred njimi. A v svojem delu na palestinskih ulicah niso sami. Palestinska družba je aktivna, hoče biti moderna in živeti čim bolj normalno življenje.

Na drugem koncu Ramale ima svoje prostore Asala, organizacija za opolnomočenje žensk. Tri tisoč ženskam na Zahodnem bregu in v Gazi ponuja mala posojila, mentorstvo in pomoč, da bi jim uspelo zagnati lastna, mala podjetja. V zadnjih trinajstih letih so imeli več kot 13.000 posojilojemalk, ki so jim pomagali na poti do večje samostojnosti in zaslužka.

"Še vedno pa nam ni uspelo najti načina, kako te izjemne izdelke spraviti iz Palestine na širši, večji trg," razlaga Salma Suleyman. "Vedeti morate, da je Ramala drugačna od vseh drugih mest na Zahodnem bregu. Tu se gradi, tu je razvoj, tu je sedež palestinske uprave, tu so moderni, samozavestni mladi ljudje." Njihova organizacija ima pisarne po vsem Zahodnem bregu in v Gazi.

"Na vsakem koraku se moramo prilagajati. In to je za nas oblika spodkopavanja okupacije," pripoveduje gospa Suleyman. "Če ne bi imeli lokalnih pisarn, bi nas policijske ure, zapore cest in blokade ustavile. Tako pa smo vselej na terenu, blizu žensk, s katerimi sodelujemo. Palestinci smo ljudje, ki vztrajamo. Če so pred nami ovire, najdemo pot naokoli."

V Gazi v svoji pisarni v trinadstropni stavbi, obkroženi z vrtom in hibiskusi, dr. Yousef Musa, direktor Zveze svetov za zdravstveno delo, pripoveduje podobno zgodbo. Očala ima ves čas pogovora zataknjena na obrveh in energično razlaga, kako s svojim delom ljudem brezplačno omogočajo tiste zdravstvene storitve, ki jih uradne bolnišnice ne zagotavljajo. Pripoveduje o laparoskopski kirurgiji, o sodelovanju z avstralskimi zdravniki, ki so julija v Gazi uspešno izvedli operacijo dečka, ki je imel nedoločen spolni organ.

"Pri nas imamo rek, če ne moreš iti k sanjam, pripelji sanje k sebi. To smo naredili s sedmimi avstralskimi misijami kirurgov, ki so prišle k nam. Prej smo pošiljali paciente v Avstralijo, a po letu 2006 to ni bilo več možno. Zato smo zadevo obrnili. S tem smo ubili več muh na en mah - opravili smo več kot 230 operacij, naši zdravniki so se učili in pacienti so bili v domačem okolju z boljšo psihološko podporo. Hočemo najboljše, najbolj napredno in najbolj moderno za naše ljudi tukaj. Tudi to je način, da zlomimo izraelsko zločinsko obleganje Gaze."

Njihova organizacija strogo zavrača vsakršno pomoč iz Amerike, ki Izraelu daje orožje za bombardiranje palestinskih domov. Če le imajo možnost izbire, ne kupujejo izdelkov iz Izraela, niti iz Amerike, Kitajske ali Južne Koreje. "Naše vodilo je kakovost, kakovost, kakovost. Ni lahko. Imamo stroje in naprave, ki čakajo, da jih bo Izrael spustil v Gazo. Vemo, da moramo vztrajati."

Človekove pravice in demokracijo!

V novi stavbi v Ramali, na prašni cesti ob gradbišču, aktivnosti palestinske uprave razlaga direktor vladnega medijskega centra Ghaasan Khatib. Ob enajsti uri dopoldne se zdi utrujen, četudi govori o splošnem zadovoljstvu in uspehih po prvem letu od sprejetja vladnega dveletnega načrta.

Glavni očitek vladi, ki ga je izpostavil tudi generalni sekretar palestinskega zakonodajnega sveta in član Hamasa dr. Mahmud Ramahi, je, da gradi institucije brez politične rešitve okupacije.

"Premierju dr. Fayyadu sem povedal, da podpiram to, da odpira ceste tu in tam, gradi institucije, a to ne bo nikoli palestinska država leta 2011," je odkimal dr. Ramahi nekaj dni prej. "Najprej potrebujemo politično rešitev. Šele nato lahko gradimo našo družbo in državo. Ker smo to že počeli. Jaser Arafat je zgradil mnogo cest in institucij. A ko se je začela druga intifada, je izraelska vojska vdrla v naša mesta in vse to uničila v dveh dneh."

Ghassan Khatib prav tako poudarja, da je gradnja palestinske države že dolgotrajen proces in nič novega. A zdaj je prepričan, da so približno leto dni pred ciljem. "Razumeti morate, da leta 2011 ne bomo razglasili neodvisne palestinske države. Nikoli ne bomo enostransko razglasili naše države." To so naredili leta 1988 in tega ne želijo ponoviti. Palestinska uprava se bo držala mednarodnega prava in zavez, ki jih je prevzela nase. Enostranskih ravnanj se poslužuje Izrael, v palestinski upravi pa verjamejo, da je to napačno.

"Česar se nadejamo, je multilateralna resolucija ZN in mednarodne skupnosti." Z dveletnim načrtom so želeli ponovno obuditi in poudariti začasnost ureditve iz sporazumov iz Osla. "Enostransko in s silo si je Izrael vzel pravico, da glede vprašanj varnosti nadzira vse palestinsko ozemlje. Kontrolira ozemlje, njegovo uporabo in vire, ki so tam. Nam so prepustili, ponovno enostransko, da skrbimo za druge stvari, za izobraževanje, nadzor nad prebivalstvom. Gre za funkcionalno delitev, s katero nočemo živeti dolgo. Udobna je za Izrael, a ni udobna za nas." Odgovora, kaj bodo naredili, če ne bo ne mirovnega sporazuma ne priznanja njihove države s strani mednarodne skupnosti, nimajo. Ghassan Khatib trdi, da imajo časa za odločitev še leto dni, a da je to nekaj, o čemer že razmišljajo.

Nekoliko bolj skeptičen o uspehu Fayyadovega dela, ki naj bi se končalo v palestinski državi, je dr. Asem Khalil, profesor prava na univerzi Birzeit blizu Ramale.

Vsak je Nelson Mandela

"Ne glede na to, ali bo ustvaril državo ali ne, Fayyad ustvarja avtoritaren režim. Koncentrira moč in avtoritarno naravo palestinske uprave." Profesor, ki se je ravno dobro vrnil z enoletnega študija na newyorški univerzi, opozarja na lahkoto, s katero se v Palestini ni izvedlo ne predsedniških ne zakonodajnih, prejšnji mesec pa niti županskih volitev.

"Sistem temelji na izključevanju, ne na vključevanju. V resnici ne gre za gradnjo države, ampak za vzdrževanje stanja, kakršno je, za najmanjšo možno ceno. Dejstva na tleh se ustvarjajo brez sodelovanja Palestincev. To ni politika. To je njeno nasprotje. Ni pomembno, kdo vse je zunaj sistema, kajti sistem bo deloval. Če je Hamas zunaj, to ni problem. Gaza je zunaj? Nič hudega. V Jeninu stvari ne gredo, kot bi morale? Ni problema. Sistem bo deloval. Nihče ni nepogrešljiv. V sistemu, ki temelji na vključevanju, pa je vsak član nepogrešljiv. Fayyad deluje podobno kot mednarodne institucije. Administratorji, ki skrbijo, da stvari delujejo. Morda je to sprejemljivo za civilno družbo. A dvomim o tem, da lahko tako zgradiš državo."

Govori o palestinski družbi, v kateri je denarja zdaj več, ljudje lahko najemajo posojila, več se gradi. Ljudje so zadovoljni. A hkrati to ustvarja navezanost na sistem, hromi spremembe. "Nacionalna uprava je lahko prvi korak k samoodločbi. A poudarjam: k samoodločbi, ne k državi. Če država ne vsebuje samoodločbe, potem sem proti tej državi." To, kar imamo zdaj, pa ni vladavina prava, ampak vladavina predsedniških dekretov, sklene profesor Khalil.

V Gazi, ki jo Izrael oblega in kjer je od Zahodnega brega odrezan poldrugi milijon ljudi, sogovorniki z enakim prepričanjem in pozornostjo govorijo o človekovih pravicah in mednarodnem pravu kot na Zahodnem bregu. Kljub dvainšestdesetletnim kršitvam in nespoštovanju pravnih dokumentov z mednarodno težo so ljudje prepričani, da bo na koncu zmagala pravica. Zvečer, ob brnenju generatorjev zaradi nestalne oskrbe z elektriko, sedita dva študenta s svojim profesorjem dekolonialne književnosti dr. Haidarjem Eidom na vrtu malega hotela, skritega v bujno zelenem vrtu. Ti trije so srce in telo gibanja BDS v Gazi. Dr. Eid, ki je štiri leta študiral v Južni Afriki, ima karizmatičen in energičen nastop, ki pritegne pozornost. Pripoveduje o izjemnem zagonu, ki ga je gibanje BDS doživelo po vojni v Gazi konec leta 2008 in po pokolu na flotilji letos spomladi. Že pred petimi leti se je oblikoval nacionalni komite bojkota, ki velja za najbolj vseobsegajočo združbo predstavnikov palestinske družbe.

"Palestinsko vodstvo bi moralo na novo premisliti o svojih prioritetah. A tega ni storilo! Ne Hamas ne Fatah. Kaj zahtevamo mi v BDS?" si sam zastavi vprašanje dr. Eid. "Izrael naj spoštuje in upošteva mednarodno pravo. Popolnoma se mora umakniti na meje iz leta 1967, zagotoviti enakopravnost za Palestince iz leta 1948, ki so zdaj državljani Izraela, in uresničiti pravico palestinskih beguncev do vrnitve."

Dr. Haidar Eid opozarja, da je ponovno treba misliti o Palestincih kot vseh šestih milijonih v diaspori, skoraj štirih milijonih, ki živijo v Gazi in na Zahodnem bregu, ter poldrugem milijonu, kolikor jih živi v Izraelu, trenutno kot drugorazredni državljani. "Rešitev mora upoštevati pravice vseh teh ljudi. Veliko mladih je vpletenih v naše delo. Veste, Južna Afrika ni nikoli uporabila fosforjevih bomb nad afriškimi mesti, ni uporabila helikopterjev apači, tankov in letal F16, da bi napadla civiliste. Tu v Palestini je vsak posameznik Nelson Mandela. S tem, ko živiš tu, si del odpora. Tedenski protesti proti izraelskemu zidu na Zahodnem bregu so del te zgodbe. Tam je polno novih, mladih, modernih palestinskih voditeljev in voditeljic." Zato ima upanje, veliko upanja, pokima dr. Eid.

Želje Palestink in Palestincev ter njihov apel ljudem in državam po svetu so v resnici preprosti: "Želimo, da se zahteva spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic. Da se obsodi, kar je proti pravilom mednarodnega prava." Zveni preprosto in skromno. Da to zajema večino ravnanj Izraela v odnosu do Palestink in Palestincev, morda predstavlja izziv. A zahteva po spoštovanju mednarodnega prava ne bi smela biti pretežka.