Z varne razdalje je bilo namreč čutiti čustveno katarzo, ki je preko pavšalne oblike reciklaže vso etiko, in z njo tudi estetiko, dvignila na višjo raven. Kot je sklepati iz njihovih odgovorov, so nevede nianse (temnega) novega vala vzeli kot izhodiščni parameter. Okoli njega so zgradili sebi lasten mikrokozmos, ki so ga na aktualnem albumu In This Light On This Evening aplicirali na makroraven. Z njim so prižgali temo in iz preteklosti priklicali nekatere filmske reference, začenši z Iztrebljevalcem. Prihodnost, ki so jo slikali ti filmi, je danes blizu, veliko bliže kot Editors Ljubljani, kjer so jih v preteklosti že dvakrat (lažno) napovedovali. Fantje nikakor niso vzvišeni, kot bi nemara kdo pomislil, temveč povsem vsakdanji ljudje, ki na turneji radi tudi kakšno ušpičijo. Pred mikrofon smo dobili kitarista in klaviaturista Chrisa Urbanowicza ter bobnarja Edwarda Laya.

Še preden je vaša glasba osvojila ušesa poslušalcev, ste bili v medijih deležni nehvaležnih opazk in primerjalnih vzporednic z mnogimi skupinami (Joy Division, R.E.M., Echo&The Bunnymen), ki so odločilno zaznamovale zgodnjo postpunkovsko in novovalovsko fazo. Nimam namena vprašati tistega, kar trenutno pričakujete, temveč me bolj zanima, kje ste neodvisno od vseh "wanna-be" etiket (po)iskali vašemu okusu primerna glasbena izhodišča?

Lay: Po svoje, kot se morda sliši nenavadno, smo bili precej omejeni. Vedeli smo, kaj hočemo, nismo pa natančno vedeli, kje to poiskati. Zato smo se na začetku precej lovili, četudi nismo hoteli zveneti ne tako niti drugače, če razumete, kaj hočem s tem povedati. Kot mnoge skupine na začetku smo se znašli v morju idej. Nekatere so prisotne še danes, druge imamo v rezervi, mnogih se niti ne spominjamo več. Ravno to je osnovni razlog, da naša nova plošča In This Light And On This Evening zveni popolnoma drugače od prejšnjih dveh. Zaželeli smo si spremembe: za nekatere smo se precej oddaljili od slišanega na prejšnjih dveh albumih, drugi pa so spoznali, da pesmi Camera in Distance s prvega albuma v svoji zasnovi vsebujeta veliko tega, s čimer se ukvarjamo zdaj. Preskok je mogoče res velik, nam je pa dal dinamičnost in večjo nepredvidljivost.

Urbanowicz: Primerjav nikoli nismo vzeli zares. Večina skupin, s katerimi so nas primerjali, ni mogla neposredno vplivati na nas, saj se v času njihovega obstoja nismo še niti rodili. Ne rečem, da danes ne poslušam Joy Divison ali Cabaret Voltaire, vendar so to povsem drugi časi. Našli smo elemente, s katerimi hočemo nadgraditi svojo glasbo. Delno smo jih pobrali iz spominov (korg), delno smo jih našli med modernimi kitarskimi efekti, ki smo jih na novo adaptirali za klaviature. Tom Smith je že večkrat poudaril, da smo se pač naveličali biti navaden rockovski band. Podobno je bilo, ko smo začeli: bili smo bolj projekt kot skupina, saj je bila ob redni zaposlitvi glasba le skupna točka našega prostega časa. Šele ko smo bili zadovoljni z demoposnetki, smo začeli verjeti vase, da lahko uspemo tudi kot skupina.

Torej niste zavzeli odklonilnega odnosa do takšnega preprostega etiketiranja, ko vas nekdo, ki vas pravzaprav niti ne pozna, poskuša prepričati, da ste vse kaj drugega kot nova skupina iz Birminghama?

Urbanowicz: Nikoli se nismo obremenjevali s tem, niti na začetku niti danes, ko mnogi že raziskujejo, pri katerem valu smo poiskali "novi" zvok. Nimam odnosa do takšnih primerjav niti ne morem reči, ali so nam kaj prinesle ali kaj odvzele. Bolj me preseneča, da se z njimi ne ukvarjajo samo novinarji, saj je ta pojav stalnica v glasbenem žurnalizmu, temveč tudi nekateri naši oboževalci. Kako je to vplivalo na njihovo dojemanje naše glasbe, ne vem, zanimivo pa se mi zdi, da sem pred letom dni poslušal kritike zaradi novih pesmi, ki smo jih izvajali na koncertih, danes pa taisti ljudje pesmi hvalijo na novem albumu.

Očitno ste morali po albumu And End Has a Start (2007) "iztrgati svojo identiteto in začeti znova", če parafraziramo naslov študije o postpunku Simona Reynoldsa.

Lay: Pomembneje je, da smo sami začutili, da potrebuje naša glasba nekaj novega. Hoteli smo raziskovati, predvsem Chris je hotel kitaro zamenjati s klaviaturami oziroma akorde s kitare prilagoditi igranju na sintetizatorju. Korak naprej smo naredili tudi s tem, da smo za mešalno mizo posedli producenta Flooda, ki razume takšno glasbo. Prepričan sem, da naši fani ne bi bili zadovoljni z recikliranjem že slišanega...

Urbanowicz: … nekateri že. Nekateri niso hoteli, da se spremenimo...

Lay: … samo nekateri, ti bodo kaj podobnega že našli pri kakšni sorodni skupini. Editors ni skupina, ki bi bila zadovoljna z doseženim; hoteli smo narediti ta preskok in uspelo nam je.

Urbanowicz: Če sem iskren, mi je popolnoma vseeno, kaj si kdor koli misli o nas. Nočem igrati eno in isto stvar samo zato, ker je nekomu tretjemu tako všeč. Editors ostajamo ista skupina, ki je nekoč igrala v manjših klubih in upala, da bo dobila priložnost posneti svojo ploščo. Danes so stvari obrnjene, prodamo veliko plošč, vabijo nas v "prime time" na vse festivale, vendar to ni spremenilo našega odnosa do tega, kar smo. Nikoli se nismo prilagajali in tako bo tudi v prihodnje!

Če je prav razumeti, ste se zbali, da boste postali predvidljivi, in ravno ta strah je v vas prebudil občutek za spremembe v ustvarjalni fazi?

Urbanowicz: Odgovor je že povzet v vprašanju. Ko smo pripravljali material za novi album, ni bilo več tistega vznemirjenja, kot ko smo stopili v studio, da bi posneli prvi dve plošči. Vedeli smo, da smo sposobni k pisanju pristopiti tudi drugače, zato smo zamenjali instrumente, četudi nismo nameravali radikalno poseči v prepoznavni zvok - ta se je spremenil sam po sebi. Že v preteklosti se nismo sramovali melodičnosti, tokrat smo jo le drugače obarvali. Temu primerno je bilo vzdušje v studiu, saj smo zvok potemnili, mu vcepili več industrijskih sekvenc, bolj surovih fraz na sintetizatorjih… In This Light On This Evening je tako znova naša plošča, ki za razliko od sorodnih mehaničnih projektov ohranja tudi čustveno komponento.

Lay: Občutek bi najlažje opisal z otroško radovednostjo. Naveličali smo se enih in istih igračk, zato smo želeli igro popestriti z novimi igrali. Danes nove stvari hitro zastarajo, zato smo se ozrli daleč nazaj ter poiskali "igračke" iz sedemdesetih in osemdesetih let. Prilagodili smo jih temu, kar znamo, malce modificirali skozi pesmi, kombinirali, lepili različne sekvence in album je bil končan.

Ta "igrala" so nekoč zvesto služila skupinam na temni strani novega vala (Sisters of Mercy, The Mission, DAF). Ste hoteli poudariti to stran sentimenta, ki ste ga spremljali v rani mladosti?

Urbanowicz: Nobene izmed teh skupin nismo poslušali kot otroci. Kdo so bili Sisters of Mercy, sem izvedel pred štirimi leti, kdo Echo&The Bunnymen, pred šestimi, ko mi je nekdo posodil cede z namigom: "Poslušaj, zvenite njim podobno." Za večino bendov, s katerimi nas primerjajo, do takrat nisem vedel, kdo so. Poslušal sem brit-pop, skupine, kot so Oasis in podobno, ampak bog ne daj, da bi zveneli kot oni.

Lay: Dokler nisem spoznal Nine Inch Nails, sem se navduševal nad Smashing Pumpkins in Nirvano. Danes poskušam razmišljati na način, kot razmišlja Trent Reznor - biti agresiven in temačen hkrati.

Kaj pa Bauhaus?

Lay: Tudi njih smo odkrili pred kratkim.

Naslona na retroestetiko osemdesetih nikoli niste zanikali. Kje vidite vzroke tega fenomena v novem stoletju, da se veliko novincev (nekoč Interpol, danes White Lies) ozira nazaj in črpa ideje v tem stilsko pluralnem desetletju?

Lay: Prepričan sem, da glasbeniki tega ne počno namenoma, vsaj za Editors lahko to potrdim. Še vedno verjamem, da je več tistih glasbenikov, ki želijo delati svojo glasbo, kot onih, ki želijo uspeti za vsako ceno. Prilagoditve, še zlasti, če je nekdo vate vložil nekaj kapitala, so potrebne, se strinjam, vendar pa umetnik, ki verjame vase, nikoli ne proda svoje identitete. Nismo se ozirali na prevladujoče trende, počeli smo in počnemo tisto, kar nam je všeč, in prepričan sem, da je to edina prava pot. Ko smo izdali prvi album, je bilo veliko sorodne "dark" glasbe na radiu. Padli smo v neki trend, ki je bil takrat močno prisoten. Pozneje, ko smo izdali drugo ploščo, je bilo tega manj in očitali so nam, da smo za časom. Danes, ko smo izdali "še starejši" album, smo znova v trendu. Te stvari prihajajo v valovih - enkrat je tega več, drugič manj v medijih. Temni val osemdesetih ima neko privlačnost, ki se vsake toliko časa obnovi, obnori množice in spet potihne. Včasih se tega niti ne zavedamo. Črnina je vedno moderna.

Koliko krivde pri tem pade na producenta Flooda, znanega po stapljanju sintetičnih in organskih prvin?

Urbanowicz: V celoti je šlo za našo idejo, Flood ni imel tu prav nobenega vpliva. Če bi danes poslušali naše demoposnetke, bi slišali, da se praktično ne razlikujejo od tistega, kar je posneto na albumu. Potem smo razmišljali, kdo bi bil pravi, da naše ideje prenese na trak, in spomnili smo na Flooda. Seznanjeni smo bili z njegovimi preteklimi referencami - Nitzer Ebb, Sigur Ros, Depeche Mode - in nismo se zmotili, zelo smo zadovoljni z doseženim. Ravnokar sem govoril z njim. Zanimalo ga je, kako poteka turneja, hkrati pa smo dorekli, da gremo konec leta znova v studio. Imamo nekaj novega materiala, nekaj novih idej, ki mu jih hočemo predstaviti. Smo v "obdobju Flooda".

S temi spremembami ste se ekspresno zavihteli na prvo mesto angleške lestvice in ponovili uspeh "drugačnega" predhodnika. Mislite, da se glavni razlog skriva prav v tem?

Lay: Mogoče… Mislim, da ne. Napovedni singel Papillon je bil dovolj močan in dobra izbira za začetek promocije. Zelo dobro se je prijel na radijskih postajah in to je prineslo uspeh. Najbolj zanimivo je, da je preboj proti vsem pričakovanjem uspel pesmi, ki je bila posneta brez kitare. Očitno smo ujeli pravi trenutek. Tudi sami smo bili presenečeni.

Dodatno dimenzijo uspeha je zagotovo prinesel tudi eskapistični video, kjer se med verzi "če bi bog res obstajal, bi že davno obupal" soočimo s futurističnimi refleksijami Fritza Langa (Metropolis), Ridleyja Scotta (Iztrebljevalec Runner) in Borisa Sagala (Zadnji človek)?

Urbanowicz: Vidimo lahko, kako so ti režiserji znali razumeti prihodnost. Kdo bi rekel, da bo nekoč "pobeg" edina oblika, s katero bo posameznik ohranil identiteto. Video dejansko pripoveduje tisto, kar je skušal Tom Smith podoživeti med vrsticami - neki galaktični rave urbane džungle. Danes se ljudje prehitevamo, prehitevamo svoje misli… Nekdaj pretenciozne fraze so postale osnovno sredstvo komunikacije. Mnogi ljudje so obupali nad zatečenim stanjem, zakaj ne bi potem tudi tisti, h katerim se zatekamo, ko nam je težko. Zelo sem zadovoljen, kako je Andrew Douglas skladbo vizualiziral.

Ali ste pričakovali, da se boste sedem let po nastanku znašli na vrhu?

Urbanowicz: Da bomo na vrhu, ravno ne, sem pa čutil, da bo glasba moj poklic. Nekako sem se videl v tem. Ne bom ponavljal zgodbe o "lovljenju sanj", vendar sem vedel, da v glasbi lahko nekaj dosežem. Na začetku je bilo to dovolj in mogoče bi pri tem tudi ostalo, če se ne bi poslušalci na prvih koncertih resno začeli zanimati za nas. Takrat sem se začel zavedati, da imamo povedati nekaj, kar pritegne ljudi. Tri leta kasneje je glasba postala redna služba.

Člani zasedbe ste se srečali na glasbeno-tehnični fakulteti v Staffordu, a kmalu opustili študij in se posvetili zgolj glasbi. Razumeti je, da je rock'n'roll vreden več od akademske izobrazbe?

Urbanowicz: Vsekakor! Veliko lažje je biti študent, četudi gre v obeh primerih za podoben življenjski slog - veliko neprespanih noči, norih zabav, brezskrbnosti in alkohola.

Kot rezultat te brezskrbnosti je prišel vaš prvenec The Back Room. Vas je uspeh plošče presenetil?

Lay: Osebno me je, v pozitivnem smislu seveda. Po drugi strani je bilo neprijetno, saj nismo bili vajeni vsega tega vrveža okoli nas. Hoteli smo ostati klubski band, ki ob vikendih za zabavo igra na odru manjših klubov v Birminghamu in Staffordu. Potem so začeli o nas na veliko pisati, vabili so nas v oddaje, na velike festivale… Tudi The Back Room pa je potreboval svoj čas. Album je izšel julija 2005, vendar se ni takoj prijel, saj je na radijskih postajah prevladoval drugačen tip glasbe. Šele ko smo konec leta izdali singel Munich, se je začelo, album se je vrnil na lestvice in naenkrat smo bili zelo zaposleni.

Boste za potrebe živih nastopov prearanžirali starejši material?

Urbanowicz: Nikakor! Že na vajah pred turnejo smo spoznali, da se stare pesmi zelo dobro podajo v program z novim materialom. To je naša zvočna evolucija - ne moremo starejšim pesmim vzeti njihove identitete. Niti zamisliti si ne morem, kako bi se Bullets ali Smokers Outside the Hospital Doors slišali brez kitar. Če bi to naredili, bi pesmi zvenele kot remiksi, kar bi bilo bizarno, zagotovo bi se zamerili svojim poslušalcem.

Osebno sem najbolj navdušen nad bonus materialom (Cuttings II) v "limited edition" seriji zadnjega albuma.

Lay: Tudi drugi razmišljajo podobno. Ne bom rekel, da smo v te pesmi vložili manj napora, vendar smo jih posneli v zelo sproščenem vzdušju. Glavnina albuma je bila končana. Nismo imeli nobenih pričakovanj, zgolj dovolj časa za nekaj studijskih "jam sessionov", in Cuttings II je rezultat tega. Imeli smo nekaj novih idej, vendar jih nismo razvili do konca. Najverjetneje je to, ta svoboda, tisto, kar privlači. Pesmi zvenijo zelo surovo, so nekakšna vmesna postaja, kjer nam je mogoče uspelo združiti Editorse nekoč in danes.

Če prav razumem, je vaša "uredniška" politika želja, da bi vsaka plošča zvenela drugače?

Lay: Tako je tudi prav. Vsak umetnik mora biti ustvarjalen, raziskovati naprej, sicer se lahko vse obrne proti njemu. Mislim, da bi moralo to veljati za vse skupine, ne samo za nas. Naš cilj je posneti "absolutno" ploščo. Ali se bo to zgodilo, ne vem. Težko, vendar bomo vso energijo usmerili v ta cilj.

Omenili ste, da sta album navdihnila Iztrebljevalec, s katerim so se odprla osemdeseta, in saga Terminator, ki se je zavlekla skozi osemdeseta. Kakšno filmsko inspiracijo lahko pričakujemo na naslednji plošči - nekaj, kar je "zaprlo" desetletje?

Lay: Danes težko rečem, kaj lahko pričakujemo. Omenjena filma sta vplivala na to, kar slišimo na albumu. Bolj ko smo vadili in se o tej glasbi pogovarjali, lažje smo te skladbe pripeli določenim filmskim kadrom. Tak način dela je bil za nas nekaj novega, sprostil nas je in hkrati dal določeno širino, ki je prej nismo poznali. Kako bo v prihodnje, ne vem. Nekaj materiala že imamo pripravljenega, vendar bo šele jesen prinesla dogovor, kaj in kako. Konec leta gremo v studio, potem pa je vse odvisno od kemije, ki bo vladala na snemanjih. Izid novega albuma načrtujemo za prihodnjo jesen.

Glede na prej povedano vam je gotovo blizu vsebina Robocopa, stroja, ki na koncu odkrije svojo čustveno preteklost.

Lay: Natanko o tem govori album In This Light And on This Evening. Na eni strani človek, na drugi stroji, ki jih človek upravlja, poskuša imeti nadzor nad njimi. S časom človek začne izgubljati nadzor nad samim seboj, vedno bolj postaja podoben strojem. Tej mehaniki smo poskušali dati čustveno komponento; večina sorodnih projektov zveni namreč tako industrijsko, mi pa smo iskali, kaj je pod površjem. Odsotnost boga, prvinskost, temačnost je samo nekaj elementov, s katerimi smo filmske kulise zamenjali z glasbenimi motivi.

Pri tem ste se odkrito naslonili na Vangelisove partiture.

Lay: Nismo ga okradli ali kaj podobnega. Poskušali smo le ujeti atmosfero, s katero je zvočno barval filmske stvaritve.

Chris, izvedel sem, da ste velik navdušenec nad humorjem Georgea Carlina. Koliko vam on "pomaga" pri ustvarjanju: nenazadnje - kar je rdeča nit zadnjega albuma - je bila odsotnost (negiranje) boga njegova priljubljena tema?

Urbanowicz: Vedno ga poslušam med jutranjim tekom. Carlin ni vplival na moj glasbeni razmislek, vpliva pa na moj karakter, moje obnašanje v javnosti. Z vidika pisanja pesmi je bila selitev v New York veliko bolj odločilnega pomena. Nočni pogled na luči Manhattna je odlična kulisa za ustvarjanje. Editors smo namreč urbana skupina, ki dela urbano glasbo. Ta sprememba mi je dala neke nove zamisli, ki jih nisem videl v "skylinu" Londona in Birminghama.