"EP v Barceloni ocenjujem kot uspešno za slovensko reprezentanco. Dosegli smo štiri finala, dvakrat smo bili v polfinalu, tekmovalci in tekmovalke pa so zmogli kopico svojih najboljših letošnjih izidov in tudi osebnih rekordov," je vtise strnil Kukovica.

AZS je pred odhodom načrtovala tudi medaljo in tega cilja ji ni uspelo doseči. "Žal je Martina Ratej prvi dan po prihodu na EP zbolela za virusno infekcijo na nogi. Po zdravljenju smo z zdravniško ekipo, trenerjem Andrejem Hajnškom in tekmovalko odločili, da nastopi. Vedeli pa smo, da ne bo najbolje pripravljena. Ocenili smo tudi, da nastop ne bo vplival na njeno zdravje. Nastopila je z nečloveškimi napori in žal je prestopila, ko je vrgla prek 65 m. Prihodnje leto na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji bo zrela za medaljo. Žal pa se tokrat ni izšlo tako, kot smo pričakovali. Njen nastop je bil glede na okoliščine odličen," je nastop Ratejeve, ki je imela največ možnosti za slovensko odličje, komentiral Kukovica.

V vseh disciplina, razen v maratonu in v štafetah, je bilo za EP potrebno izpolniti norme Evropske atletske zveze (EAA), zaradi štafet in maratoncev pa je bila ekipa najštevilnejša na velikih tekmovanjih doslej. "Ni nam žal, da smo na EP poslali tako številno ekipo. To je bil vložek AZS v razvoj sprintov, dolgih prog in maratona. Moška štafeta 4 X 400 m je pustila najboljši vtis, žal pa se moška štafeta na 4 X 100 ni uvrstila v finale. Ocenjujem, da bi se v primeru upravičenih diskvalifikacij Italije in Velike Britanije prebili v finale. Glede na vse tekmovalke, ki jih imamo, nekatere so ostale doma, obeta tudi ženska vrsta na 4 X 100 m, zelo mlada pa je še ženska štafeta na 4 X 400 m. Maratonci so danes dobro tekmovali. Res je sicer, da so imeli precejšnje zaostanke, vendar je že petouvrščeni tekel 2:20. Prepričan sem, da smo okrog našega nekdanjega vrhunskega maratonca Romana Kejžarja oblikovali ekipo, ki bo v prihodnosti konkurirala najboljšim. Cilj vseh treh fantov je norma 2:18 za OI v Londonu," je navedel Kukovica.

Veliko članov vrhunske selekcije je bilo v slabši formi ali pa jih pestijo poškodbe in so ostali doma. "V domovini je zaradi različnih razlogov ostalo kar nekaj nosilcev reprezentance iz preteklih let. Primož Kozmus ne tekmuje več, Brigita Langerholc je drugič noseča, poškodovani pa so slovenski rekorderji Marija Šestak, Sonja Roman in Damjan Zlatnar. Teh tako ni bilo na EP. Ne glede na vse pa lahko rečem, da so z rezultati nase opozorili mladi, predvsem Tina Šutej, finalistka v skoku s palico, in polfinalist na 400 m Sebastjan Jagarinec. Tej ekipi moram ob bok postaviti še nedavno mladinsko SP v Kanadi, kjer je Barbara Špiler osvojila srebro v metu kladiva, dosegli pa smo še dve peti mesti. Zato sem prepričan, da lahko računamo na vrhunske slovenske izide na velikih tekmah tudi v prihodnje," je napovedal Kukovica.

Naslednje EP bo čez dve leti v Helsinkih na Finskem, svetovno prvenstvo pa bo prihodnje leto v Daeguju v Južni Koreji.

Štiri finali, a nobene medalje

Slovenska atletska reprezentanca je na evropskem prvenstvu v Barceloni (od 27. julija do 1. avgusta) nastopila v najštevilčnejši zasedbi doslej, 33 predstavnikov, 17 atletov in 16 atletinj, pa je poseglo po štirih finalnih in dveh polfinalnih uvrstitvah.

Martina Ratej (Šentjur), tretja na svetu v sezoni v metu kopja, je zaradi infekcije in oteklega gležnja, posledica žulja zaradi nove obutve, nastop končala na sedmem mestu (60,99 m), najvišjo uvrstitev pa je s šestim mestom dosegla Snežana Rodič v troskoku. V finalu je največ skočila 14,32 m, v kvalifikacijah pa je s 14,47 m postavila osebni rekord. Na 10. mestu je svoj nastop končala Tina Šutej, nekdanja svetovna podprvakinja v skoku s palico (4,35 m), 12. pa je bil Boštjan Buč na 3000 m zapreke (8:48,83).

V polfinalu sta nastopila Sebastjan Jagarinec na 400 m, ki je dosegel 16. čas (46,13), in Matic Osovnikar, ki je končal z 18. časom na 100 m (10,51). V maratonu so nastopili štirje slovenski predstavniki in vsi pritekli do cilja; na 35. je končala Daneja Grandovec (3:07:51), na 32. Anton Kosmač (2:29:56), 35. je bil Primož Kobe (2:31:47), 40. pa Robert Kotnik (2:40:57). Med 33 reprezentanti tri rezerve za štafete niso nastopile.

Slovenski atleti in atletinje so na prejšnjih EP osvojili skupaj sedem odličij, zadnjo je prispeval Matic Osovnikar 8. avgusta 2006 v Göteborgu na Švedskem v prestižnem teku na 100 metrov.

Britta Bilač je bila zlata leta 1994 v Helsinkih v skoku v višino, leta 2002 pa je bila v Münchnu v teku na 800 m najboljša Jolanda Čeplak. Prvo zlato slovensko odličje je Bilačeva osvojila 14. avgusta 1994, ko je v skoku v višino preskočila natanko dva metra, kar je še sedaj slovenski rekord, ki se mu ostale tekmovalke v naši državi doslej niso niti približale. V četrtek, 8. avgusta 2002, pa je v bavarski prestolnici zlato medaljo osvojila Čeplakova, ki je s tem kronala izjemno sezono, ki jo je začela 3. marca na dvoranskem EP na Dunaju, ko je zmagala s svetovnim dvoranskim rekordom (1:55,82).

Srebrni odličji sta si na EP pritekla leta 1958 v Stockholmu Stanko Lorger na 110 m ovire (14,01), in leta 1998 v Budimpešti Brigita Bukovec na 100 m ovire (12,65). Bron sta osvojila leta 1974 v Rimu Nataša Urbančič v metu kopja (61,66) in Borut Bilač leta 1990 v Split v skoku v daljino (8,09).

Christophe Lemaitre najboljši udeleženec EP s tremi zlatimi odličji

Francoz Christophe Lemaitre je najboljši udeleženec 20. evropskega prvenstva v atletiki, ki je od 27. julija, do 1. avgusta potekalo v Barceloni. Prvima mestoma na 100 in 200 m je prvi belopolti sprinter, ki je 100 m zmogel pod 10 sekundami, dodal še zlato v štafetnem teku 4 X 100 m (38,11).

Na programu je bilo skupaj 11 končnih odločitev, najboljše letošnje izide na svetu pa so dosegli v skoku v daljino Nemec Christian Reif (8,47 m), Ukrajinke Alesija Povh, Natalija Pogrebnjak, Marija Rjemjen in Jelisaveta Brišina v štafeti na 4 X 100 m (42,29) ter Rusinje Anastazija Kapačinskaja, Antonina Krivošapka, Ksenija Ustalova in Tatjana Firova na 4 X 400 m. Rusi so bili najboljši tudi v moški štafeti 4 X 400 m (3:02,14).

V skoku v višino je Blanka Vlašić (2,03 m) Hrvaški priborila drugo zlato na tem EP, na 3000 m zapreke je bil prvi Francoz Mahiedine Mekhissi Benabbad (8:07,87), v metu diska Poljak Piotr Malachowski (68,87), na 1500 m Španka Nuria Fernandez (4:00,20) in na 5000 m Turkinja Alemitu Bekele (14:52,20).

Švicar Viktor Röthlin (2:15:31) je slavil v dopoldanskih urah maratonu. Za 35-letnim Švicarjem sta se uvrstila Španec Jose Manuel Martinez (2:17:50) in Rus Dimitrij Safronov (2:18:16). V ekipni konkurenci je prepričljivo zmagala Španija (6:58,00) s tremi tekači med prvo šesterico, vendar le z enim posamičnim odličjem.

Rusija je bila najuspešnejša država po osvojenih odličjih. Skupaj jih je osvojila 24, od tega 10 zlatih, pet srebrnih in osem bronastih medalj; veliko uspešnejše so bile atletinje s kar 18 medaljami, od tega sedmimi zlatimi. Medalje je skupaj osvojilo 21 držav, na drugem mestu je Francija z 18 medaljami (osem zlatih), tretja pa Velika Britanija z 19 odličji (šest zlatih). Več kot 10 medalj ima le še Nemčija (16, štiri zlate).

Buč v finalu 12. na 3000 m zapreke na EP

Slovenski rekorder Boštjan Buč je v finalu šestega, zadnjega dne na 20. evropskem prvenstvu v atletiki v Barceloni v teku na 3000 m zapreke zasedel zadnje 12. mesto (8:48,83). Zmagal je Francoz Mahiedine Mekhissi-Benabbad (8:07,87) pred rojakom Boubdellahom Tahrijem (8:09,27) in Špancem Jsejem Luisom Blancom (8:19,15).

Dopoldne so že nastopili so tudi trije Slovenci v maratonu, najboljši pa je bil Anton Kosmač na 32. mestu (2:29:56). Primož Kobe (2:31:47) je zasedel 35., Robert Kotnik (2:40:57) pa 40. mesto. V ekipni konkurenci je bila Slovenija osma, predzadnja (7:42,40).

Tridesetletni Buč, slovenski rekord je postavil 12. junija leta 2003 v Ostravi na Češkem (8:16,96), je prvič na velikih tekmovanjih nastopil v finalu. Pričakoval je, tako kot večina preostalih tekmovalcev, da se bosta Francoza Mekhissi in Tahri, ki imata najboljša čase sezone v Evropi, odločila za eno od dveh možnih taktik. Bolj je bilo verjetno, da bosta čakala na zadnjih 1000 m in potem pospešila, najprej Tahri, ki je slabši finišer od Mekhissija.

"Na koncu pa je bilo obratno in sta Francoza hitro potegnila in nam ušla. Na to se nisem oziral in sem tekel ozadju, da bi se izognil prerivanju na ovirah. Žal pa nisem ostal v skupini, da bi lahko v zadnjem kilometru naredil kaj več. Že po prvih 400 m so bile noge pretežke, saj se očitno po kvalifikacijah še nisem dovolj dobro regenerial. Poskušal sem, ko pa ni šlo več, sem tekel v svojem ritmu, da sem lahko preskakoval ovire. V zadnjih 100 m pa sem iztisnil vse iz sebe in lahko rečem, da sem naredil vse, kar je bilo mogoče," je menil Buč.

Prvo uvrstitev v finale velikega tekmovanja je ocenil kot svoj največji uspeh v karieri. "Kljub temu, da sem na nekaterih tekmah dosegal boljše čase, kot danes, pa to tedaj ni bilo dovolj za finale. Po kvalifikacijah v Barceloni se nisem zadovoljil zgolj z uvrstitvijo v finale in sem želel svoj nastop še nadgraditi. Sedaj se bom skušal čim bolj regenerirati in nato na mitingih avgusta in septembra še izboljšati svoj najboljši letošnji izid," je pojasnil Buč, ki je končal slovenske nastope na tem EP. Najhitreje letos je tekel 18. julija v Velenju (8:36,73).