Finalni razplet teka na 3000 metrov z zaprekami je bil pričakovan. Francoza Mahiedine Mekhissi-Benabbad in Bouabdellah Tahri sta od prvega metra naprej narekovala oster ritem in dokazala, da sta v tej disciplini evropska vesoljca. Finiš je po pričakovanju dobil Mekhissi. Na veselje gledalcev, ki se jih je zadnji dan prvenstva na Montjuicu zbralo največ (dobrih 40.000), je bil tretji domači tekač Jose Luis Blanco. Finale je bil torej res prava fiesta, kot jo je Buč napovedoval, a brez slovenske vloge.

Kako ste doživeli svoj prvi finale na velikem prvenstvu?

Vsi smo se nadejali, da bosta Francoza taktizirala in potegnila v zadnjem kilometru. A sta se odločila za drug scenarij, po katerem je v ozadju potekal zgolj boj za tretje mesto. Kot mi je pred finalom svetoval odlični švedski tekač na zaprekah Mohamed Mustafa, ki se v Barceloni ni uvrstil v finale, sem se držal v ozadju, da ne bi bilo prerivanja. Toda že po prvih 400 metrih sem čutil, da imam pretežke noge, da se po kvalifikacijah nisem uspel regenerirati. Poskušal sem, dokler je šlo, potem pa sem le nadaljeval v ritmu, da sem še lahko preskakoval ovire. Po kvalifikacijskem teku se nisem zadovoljil, saj sem si želel tudi v finalu pokazati več, a žal ni šlo. Lahko pa rečem, da sem s svojo doslej najboljšo uvrstitvijo zadovoljen.

Kako po uvrstitvi v svoj prvi veliki finale gledate v bližnjo prihodnost?

Do konca sezone bom tekmoval še na nekaj mitingih, na katerih bom skušal izboljšati svoj najboljši letošnji rezultat. V naslednji sezoni želim doseči višjo raven. To lahko dosežem le tako, da bom že na pripravah skupaj z najboljšimi tekači. Tudi rezultatske cilje imam še naprej visoke. Še naprej ostaja moja velika želja, da nekoč tečem pod 8:10. Za takšne rezultate mora biti vse optimalno, kar pa pri meni v zadnjih sezonah ni. Vedno imam kakšne manjše poškodbe in bolezni, ki jih ne obešam na veliki zvon, a mi vzamejo veliko treninga. Edini sezoni, ko sem lahko nemoteno treniral, sta bili leta 2003 in 2004, tedaj sem tudi dosegel svoje osebne rekorde.

Nekateri atleti vaše generacije, kot denimo Primož Kozmus, so že zaključili športne poti. Morda tudi vi razmišljate o tem?

Kozmusa ne štejem v svoj krog tekmovalcev, saj je on metalec, jaz pa tekač. Moj nekdanji trener Dieter Baumann je bil pri 37 letih evropski podprvak, leto kasneje je tekel 13 minut na pet kilometrov. Moj trener Simon Vroemen je pri 36 letih dosegel evropski rekord. Po 30. letu športniki na srednje in dolge proge šele začenjajo dosegati dobre rezultate. Tudi sam sem se navsezadnje pri 30 letih uvrstil v prvi veliki finale. V teku na 3000 metrov z zaprekami imam še veliko rezerv in upam, da jih bom izkoristil.