"Pomembno je, da se takšni posegi in poudarki dogajajo usklajeno z okolico," meni arhitekt Boris Matić iz podjetja Scapelab o tako imenovani barvni onesnaženosti Slovenije, ki je posledica nedorečenosti prostorske kulture in nacionalne arhitekturne vizije, kakšno vizualno podobo krajine si sploh želimo zase in za naše zanamce. Prav iz vrst arhitektov v zadnjem času prihajajo pobude, da je treba urediti pravni okvir, senzibilizirati ljudi in državo in vendarle začeti gledati na prostor kot na javno kulturno dobrino.

In še nekaj: z arhitekturno stroko se javnost donedavna ni ukvarjala, dokler ni gradbeništvo zaradi krize postalo aktualna tema. Šele zdaj, ko se veliki stanovanjski sklopi ne morejo prodati, se so začeli zanimati za urbanizem, govoriti o pregosti gradnji in nekakovostni arhitekturi.

Razrahljani zakonski ukrepi

Prvi problem barvne nedomišljenosti stavb je vsekakor zakonodajni. Naš sistem upravljanja s prostorom je slab, drag in na neki način hipertrofiran: imamo aparat upravnih enot z različnimi profili strokovnjakov, ki pogosto ne ustrezajo arhitekturni in urbanistični stroki, imamo široko zastavljen sistem spomeniškega varstva in imamo ogromen balon urbanističnih dokumentov, ki jih morajo imeti občine, mesta, čeprav v praksi ne funkcionirajo, pravi Miha Dešman, arhitekt v biroju Dans, predavatelj na fakulteti za arhitekturo in predsednik upravnega odbora sklada arhitekta Jožeta Plečnika. Urbanizem je namreč stvar občin, medtem ko je odločanje o gradbenih dovoljenjih stvar države. Ravno obratno kot v Avstriji, kjer lokalna skupnost odloča, ali bo dala gradbeno dovoljenje za neki objekt, urbanizem pa je stvar arhitekturne stroke, torej višje, državne ravni.

Slovenija že od začetka osemdesetih let nima več organiziranih urbanističnih strokovnih služb, ki bi, kot nekoč javni urbanistični mestni zavodi, skrbele za usklajevanje med javnim in posameznimi interesi, pravi prof. mag. Peter Gabrijelčič, dekan fakultete za arhitekturo. Te so imele zgodovinski spomin in bile nosilec razvojnih vizij in strokovnega znanja. Znanje se je z razpustitvijo urbanističnih zavodov razpršilo in mesta so ostala brez ustvarjalne urbanistične podpore - kot orkester brez dirigenta. Podoba mest nam uhaja izpod nadzora, v mesta so vdrle ruralne prakse urejanja prostora. Gabrijelčič je tudi prepričan, da v Sloveniji očitno prevladuje večinski interes, da ostajajo stvari na področju urejanja prostora zamegljene, da se ohranja "laissez faire". Morda se na ta način čaka na tretji veliki val privatizacije. Potem ko smo že privatizirali tovarne in banke, sledi privatizacija zemljišč. Šele ko bodo tudi te karte razdeljene, bo čas za zakone, ki bodo varovali interes novih "veleposestnikov". Ko bo torej interes za urejenost prostora večji, kot je interes za permisivno prostorsko politiko, se bodo stvari uredile. In takrat se bodo prav zagovorniki današnje permisivnosti spraševali, kje neki je stroka, da bi jih zavarovala. "Ravno sem prebral, da smo v Sloveniji zapravili dve desetletji z lastninjenjem tehnološko zastarelih podjetij, namesto da bi jih usmerili v inovacije. Se močno strinjam. Le takratni kontekst je bil drugačen," še dodaja Gabrijelčič.

Prostor namreč hitro postane plen bodisi političnih bodisi ekonomsko-špekulantskih ciljev. Tudi Dešman izpostavlja: "Največji urbanistični problem pri nas je ravno ta, da je eden najboljših biznisov prav špekulacija z zemljišči, kar se seveda ne dogaja samo pri nas. Kupiš zemljo, spremeniš namembnost skozi urbanizem in takoj postane veliko vredna. To se zdaj očita tudi ljubljanskemu mestnemu načrtu. Trden pravni okvir bi seveda takšne malverzacije in špekulacije preprečil, saj škodijo skupnemu interesu oziroma izčrpavajo javni del ekonomije, da se krepi zasebni. Po eni strani imamo preveč predpisov, po drugi strani pa lukenj v njih kar mrgoli." Neučinkovita zakonodaja ima za posledico tudi neučinkovit nadzor, v bistvu ga po zgraditvi objekta sploh ni. Gradbene inšpektorje boste ob obilici črnih gradenj težko prepričali, naj poškilijo še na skladnost barv na pročeljih stanovanjskih hiš.

Ko smo na ministrstvu za okolje in prostor spraševali o njihovem videnju problematike "obarvane Slovenije" in ali imajo ideje, kako bi tovrstno onesnaženje preprečili, so nas nemudoma napotili na Inšpektorat RS za okolje in prostor. Čeprav inšpektorji očitno nimajo časa za "malenkosti", so nam zatrdili, da se barve fasad objektov in drugi pogoji, ki določajo in oblikujejo podobo naselij in krajine, res določajo s prostorskimi akti občin, nadzor pa opravljajo občinske inšpekcije. Če jih prav razumemo, se na neki način odgovornosti otresajo in jo prelagajo na občinske inšpektorje, kajti "na obstoječih objektih se izdelava in barvanje fasade ter podobna dela štejejo za investicijsko vzdrževanje, za katerega pa ni potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja," pravi njihova služba za stike z javnostjo. Če gre za zavarovane objekte s področja kulturne dediščine, opravlja nadzor tudi inšpekcija za varstvo kulturne dediščine, ki deluje pri Inšpektoratu RS za kulturo in medije. Toda tudi ta inšpekcija ni ravno učinkovita, kot zatrjuje Mateja Kavčič iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kajti nimajo dovolj pooblastil.

Barvna samovolja

Živopisano barvanje fasad se je pojavilo, ko je tudi pri nas zavladal konkurenčni trg, torej nekako v času prehoda iz enega družbenega sistema v drugega. Ko si lahko v Avstriji kupil barvo, kakršno si hotel, in so k nam prišli še avstrijski trgovci, so se tudi domača podjetja začela zavedati, da paleta dvajsetih barv pač ni več dovolj in da bo treba ponuditi vsaj tristo, štiristo odtenkov. Žal pa pri nas posegov v prostor ne določa strokovni razmislek, temveč jih generirajo agresivne reklame proizvajalcev barv ter slovenska želja po izražanju individualnosti, kar ima za posledico slabo razvito bivalno kulturo in nezavedanje dejstva, da je prostor kulturna dobrina, je prepričan arhitekt Dešman.

Z uporabo barv se navidezna svoboda posameznika poveča; skozi zgodovino je barva veljala za nekaj dragocenega in je bila povezana z najvišjimi vrednotami. Rdeča barva je bila recimo rezervirana za cerkve, danes pa se sakralizira stvari, ki si tega ne zaslužijo, recimo trgovska središča, ki so zgrajena po principih sakralnih prostorov. Dešman: "Sporočajo nam, da je nekaj pomembno, kar v resnici ni pomembno, begajo nas z vzorci in simboli, ki so imeli v zgodovini drugačen pomen, jemljejo nam jasnost misli o tem, kje in kako živimo in zakaj je pomembno, da tako živimo. Barve hiš se umeščajo nekako v ta problem - v problem negotovosti, zmede vrednot."

Matić: "Nesprejemljivo nam mora postati, da se nekdo, ki ima okoli sebe vrsto hiš, z določeno barvo izloči, ogradi. Stvari so prišle že tako daleč, da si, če si postaviš belo hišo, v bistvu že bolj kontrasten kot tisti, ki so svoje hiše že pobarvali kričeče zeleno, krvavo rdeče ali sivo-vijolično." Avstrija na primer pozna zakon o arhitekturi, ki ga mi nimamo in ga še dolgo ne bomo imeli; prav ta zakon bi lahko predvidel smernice, kako naj se država prezentira skozi javno podobo prostora. Dober primer je pokrajina Vorarlberg v Avstriji, ki se je strateško usmerila v leseno in energijsko varčno gradnjo in je z vidika trajnostnega gradbeništva najbolj napredna regija v Evropi, če ne celo v svetu. Temu primerno potem delijo subvencije, razumejo tudi zakonodajne izjeme. Pri nas je zakonodaja takšna, da nekje pač ne moreš postaviti energetsko varčne črpalke, ker se zahteva priklop na toplovod. Četudi imaš potem pipico ves čas zaprto.

Moja hiša, moja barva

Primerov neposrečene izbire barvnih fasad je po Sloveniji veliko, eden bolj vpijočih naj bi bil Dol pri Ljubljani. Morda to niti ni naključje, tam domuje tovarna barv Jub in naselje je kot nekakšno eksperimentalno polje - problematične so tako nove kot stare gradnje -, o čemer smo se lahko prepričali tudi sami, ko smo z avtom nekajkrat zaokrožili po kraju. Izberem nekaj izstopajočih hiš, pozvonim in ko slišijo, kaj me zanima, me nemudoma napotijo k sosedu, češ da je njegova hiša še bolj živahnih barv kot njihova. Prav vsi pa so barve izbrali po svojem okusu, kajti to razumejo kot svojo pravico. Ampak očitno je tudi mednje že prodrla zavest, da imajo barve širši kontekst in ne vplivajo le do meje njihove parcele.

Tako proizvajalci barv kot izvajalci na objektih v prvi vrsti skrbijo za zadovoljstvo svojih strank, kar je z njihovega stališča razumljivo, čeprav se tudi sami v zadnjem času vse bolj zavedajo posledic, ki so jih v okolje vnesle preveč intenzivne barve. "Določeni objekti v kraju Dol pri Ljubljani res izstopajo, vendar je po naših podatkih v nekaterih predelih Slovenije barvno onesnaževanje še intenzivnejše," pravi direktorica za področje trženja v podjetju Jub Vojka Kos, saj podatke pridobijo prek svojih niansirnih postaj po Sloveniji. Tudi ona ugotavlja, da so ljudje zelo radi posegali po zelo intenzivnih odtenkih za fasadne površine, vendar pa se v zadnjem času vračajo k bolj umirjenim in zemeljskim tonom. Nekaj zaslug za to imajo tudi sami s svojim svetovanjem in izobraževanjem, med drugim so se povezali z arhitekturno fakulteto in Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, strankam pa vedno ponudijo tri različne barvne študije, ki jih zanje opravljajo arhitekti. Na teren pošljejo tudi svoje gradbene inženirje, da s svojim poznavanjem panoge pomagajo investitorjem in arhitektom pri izboru barvnih odtenkov.

Podobno razmišlja direktor podjetja Endom Admir Latič kot predstavnik izvajalcev; najprej ugodijo željam stranke, lahko pa jim tudi svetujejo. "Ljudem se zdi čedalje bolj pomemben vizualni videz fasade, morda celo bolj kot njena funkcionalnost," ugotavlja direktor Latič. "Še pred časom so o fasadah razmišljali izključno zaradi toplotne izolacije hiše, danes povprašujejo po računalniških barvnih študijah." Tudi za njih jih izdelajo zunanji arhitekti, ki se najprej držijo želja stranke, to pa pomeni, da imajo največkrat zavezane roke, kar se tiče njihovega pogleda na estetiko. Dodaja še, da se zelo malo strank odloča za arhitektove nasvete, "raje se odločajo po lastnem okusu in posledično imamo zelo pisana naselja". Ko je s toploizolacijskimi fasadami na trgu zavel nov veter, so se ljudje odločali predvsem za marelično ali roza, in odločali so se predvsem za eno barvo, brez posebnih kombinacij. Direktor Latič prav tako opaža, da se ponovno vračajo bolj standardne barve, kot so siva, svetlo rjava. Vedno več je tudi kombinacij barv, sploh redko bomo našli fasado, odeto samo v eno barvo.

Barvne kombinacije, kot so simulacije fasad, ki jih danes animirajo računalniško, so na malem formatu nadvse privlačne, ko pa s temi barvami pridemo v neko krajino, lahko izpadejo obupno, kakofonično, je prepričan arhitekt Dešman. Morda sploh ne opazimo barvnega neskladja, pokrajino kar nekako abstrahiramo. Dešman: "Toda tako kot poslušanje klasične glasbe zahteva neko izobrazbo, da lahko v njej uživamo, zahteva tudi prostorska kultura neko pismenost za dojemanje odgovornosti do prostora; brez te pismenosti se ne da uživati v neki baročni fasadi ali v barvni harmoniji stavb."

Preveč enostavno bi bilo trditi, pa meni arhitekt Matić, da je pojav tako imenovane nouveau riche scene, torej novodobnih bogatašev, vplival tudi na barvno podobo hiš oziroma da tisti, ki imajo veliko denarja, nimajo okusa. "Hiše barvajo običajni ljudje in bogataši, le posledice so pri bogatejših večje, ker si pač zgradijo večjo hišo," pravi arhitekt Matić. K njegovemu kolegu arhitektu je recimo pred časom prišel naročnik, ki si je želel zgraditi vilo po vzoru Bele hiše - pričakoval je, da mu bo nekdo zrisal dorske stebre, in ni hotel razumeti, da to ni času primerno. Naročnikova logika je bila enaka, kot bi prišel k frizerju, kjer plača naročeno storitev.

Barve vsekakor imajo psihološki vpliv na človeka: v slabem ambientu se počutimo bistveno slabše. Z barvami človek izraža neko svoje stališče do življenja, veselje, tudi strah, tesnobo. Danes recimo o ekologiji že razmišljamo trajnostno in tako bi morali razmišljati tudi o prostoru, ki je v smislu trajnosti najtežje obnovljiva stvar. Ko prostor enkrat slabo pozidamo, je to naknadno zelo težko popraviti.

Tradicija prostora

Tradicionalna slovenska vas je bila narejena v nekem smiselnem redu: stisnjena je bila na rob predelovalnih površin, se proti polju ali gozdu zaključevala, in nikomur niti na misel ni prišlo, da bi si hišo postavil sredi polja. Tudi hiše so se gradile ekonomično; les so porabili za hleve, hiše so nastajale iz kamna in opeke, in uporabili so belo barvo, ker je bila najbolj dostopna, saj so jo lahko izdelali kar iz apna.

Brez soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, če se gradi in prenavlja zavarovane stavbe kulturne dediščine, vsekakor ne gre. Kot pravi Mateja Kavčič iz zavoda, prav oni predpišejo tudi barvno obravnavo stavb. V nekaterih primerih (na primer mestna jedra Ljubljane, Kranja, Pirana) so barvo določili s sondiranjem, medtem ko na novogradnje na kulturnovarstveno zavarovanih območjih nimajo vpliva. Kavčičeva še pravi, da imajo tudi nekateri občinski prostorski akti določeno, katere barve so primerne. Ministrstvo za okolje in prostor je konec devetdesetih let naročilo nekaj raziskav o identiteti gradnje (zunajmestne, urbane, krajinske), ki so vključevale tudi primerno rabo kolorita, lotili pa so se jih na fakulteti za arhitekturo, fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter biotehniški fakulteti.

Politična volja je torej že bila in rezultate raziskav so takrat posredovali vsem občinam, žal pa je z menjavo ministra Mihe Jazbinška vse skupaj obležalo v predalih. Kavčič: "Upoštevati lastno kulturno identiteto je v slovenski arhitekturni stroki danes prej zasramujoče, vsekakor pa nazadnjaško; s tem se ukvarja le nekaj posameznikov."

V državah, ki jih cenimo, znajo s tem problemom: jasne prepovedi, učinkovit nadzor in različne vrste kaznovanj pri kršitvah, ki pa niso le sankcijske, ampak tudi vzgojne, kot je recimo obveznost javnega dela za povrnitev škode. V Švici je prepovedano po vrtovih saditi uvoženo azijsko rastlinje, na Bavarskem so prepovedali uporabo montažnih senčnic tipa "gadafi"... Vse to so po mnenju Kavčičeve ukrepi, ki jih odgovorne politike izvajajo ravno zato, da ohranijo lastno identiteto. V resnici imajo njihove inšpekcije danes zelo malo dela: ker javnost ve, da se nekaj misli resno, preprosto upošteva napisana pravila. Če vprašaš Angleža, ali bi si zgradil hišo na črno, ti zagotovi, da z veseljem, le da se mu to preprosto ne splača, ker ve, kakšne so kazni.

Edina prava rešitev je težka in dolgoročna, z njo se je treba ukvarjati na različnih nivojih. Že otrokom je treba privzgajati neko zavedanje o prostoru. Pobud dobre prakse je že kar nekaj, ena takih je projekt Zbornice za arhitekturo Odgovorno do prostora, prek katerega naj bi v šolski in tudi fakultetni sistem vpeljali vzgojo o prostoru. Dešman: "Arhitekti imamo kot strokovnjaki poslanstvo, da ljudem povemo in pokažemo, kako se dela s prostorom. Vsi smo začeli občutiti, da nekaj s prostorom počnemo narobe, kot se je to že zgodilo pri ekoloških vprašanjih. Rekel bi celo, da se ta hip dogaja neka renesansa, preporod, krepi se zavedanje tudi znotraj arhitekturne stroke o pomenu neke participacije pri poseganju v prostor."

Podobno meni tudi prof. mag. Peter Gabrijelčič. Zavedati se je treba, da pripada Slovenija širšemu ekonomskemu, kulturnemu in političnemu okolju. Okolju, kjer je bila še pred kratkim špekulativna naložba v betonske stene večkratno donosnejša kot naložba v produkcijo. Zato je bilo takšno lastninjenje namenjeno predvsem ustvarjanju novih stavbnih zemljišč, ki jih je bilo mogoče pridobiti na pogorišču stare industrije. V Sloveniji je zaradi omenjene špekulativnosti pravzaprav težko najti dogovor o novi sistemski ureditvi na področju urejanja prostora; potrebovali bi stvarno parlamentarno razpravo, odlepiti bi se bilo treba od dnevne politike, da bi na načelni ravni vzpostavili hierarhijo nacionalnih prioritet, predvsem pa potrebo po urejenem nacionalnem prostoru med prioritetami uvrstiti najvišje. "Šele ko bo ta prioriteta zapisana tudi v slovensko ustavo, bo ponovno nastopil čas tudi za stroko," meni dekan Gabrijelčič.