Svetovale so ji različne postopke. Da naj gre po posebne barve v BTC, a da se da tudi samo z vodenkami, pri čemer je avtorica v slednjem primeru še dodala, da si je z interneta sprintala pobarvanke in jih nato z indigo papirjem prerisala na steno. Indigo papirjem? Poglej si no staro modelarsko foro še vedno v obtoku! Izjemno. In super za ta zapis, ki se nameril pisati prav o njem - indigo papirju.

Priznajmo si, dober papir. Koristen in zabaven. Vendar pa tudi papir, ki je izginil. Morda trgovski potniki še vedno pišejo dobavnice v dveh izvodih s podloženim indigom? No, zagotovo ni več tega, da bi ti natakar (s svinčnikom) napisal račun na papir v zvezku, ki pušča indigo duplikat na spodnjem listu, po tega pa podstavil blokadni listek iz malce tršega (a še vedno dovolj tankega) šeleshamerja, da se odtis ne bi poznal na preostalih. Tudi sprevodniki ne počnejo več tega, prav tako ni več videti strojepisk za pisalnimi stroji. Pa vendar se indigo papir še vedno uporablja in prodaja.

Izgubil je sicer vlogo glavnega specialca v pisarni, vendar pa ostaja v igri in iz izkušenj sodeč še vedno čaka na vse redkejše priložnosti. Tudi tisti formata A4. Dvajset centov stane kos, pri čemer mi ga gospa prodajalka v osrednji knjigarni v Ljubljani sploh ni šla iskat v zakulisje. Nakup je resda dočakal v skrajno stranskem predalniku police, pa vendar, bil je tam. Na sceni. Indigo torej še obstaja. Dolgo. Za njim je že dvesto let odtisov. Po nekaterih virih naj bi nekakšno svojo inačico kopirnega papirja izumil James Watt, sicer izumitelj parnega stroja, vendar pa se izumiteljstvo še bolj pripisuje Italijanu in Angležu. Leta 1808 je Pellegrino Turri za ljubljeno oslepelo baroneso, da mu je ta lahko pisala pisma, skonstruiral prvi pisalni stroj, ki je za odtis uporabljal karbonski papir. Še dve leti prej pa se je podobnega papirja domislil Anglež Wedgwood, vendar ne za pisanje s pisalnim strojem, ampak s posebnim pisalom.

Peresa, ki so bila tedaj najbolj množično v uporabi, namreč niso dosegala zadostnega pritiska na papir, da bi se odtis poznal. Zato se je s posebno napravo pisalo na dva papirja, navadnega in tanjšega prosojnega, pri čemer je z obeh strani premazani karbonski papir, ki je bil podložen vmes, na navaden papir prenašal pravo kopijo, na tanjšem pa ustvarjal zrcalno sliko črk - prosojnost papirja je seveda omogočala branje z druge strani odtisa.

V Turrijevem primeru je karbonski papir služil namesto kasnejšega strojepisnega traku. "Zmanjkalo mi je črnega papirja," se je slepa baronesa v nekem pismu potožila ljubemu. Tja do leta 1870 je raba karbonskega papirja ostala precej omejena, uporabljali so ga na primer novinarji tiskovne agencije Associated Press. Resnejšemu komercialnemu preboju je botroval prav intervju z lastnikom reklamnega balona Lebbeusa H. Rogersa. Ko je balonar videl karbonski papir, je takoj dojel komercialni domet domislice, ki je popolno potrditev doživela okoli leta 1880, ko so na trg in v splošnejšo rabo začeli prihajati pisalni stroji. Z njimi je karbonski oziroma indigo papir začel vzpon na pozicijo nenadomestljivega. Poleg tega se je po drugi svetovni vojni - potem ko ga je leta 1938 kot svoj izum patentiral madžarski časopisni urednik József Lászlo Biró, nato pa patent leta 1944 prodal Angležem - v igro vključil še kemični svinčnik kot najbolj primerno ročno pisalo za pisanje na indigo papirju.

A pisanje na indigu je imelo eno pomanjkljivost. Dokumente, ki so prihajali, je bilo še vedno treba prepisovati na roke. Iskreno ter srčno hotenje, da se ta nadležnost končno razreši, je porodilo fotokopirni stroj. Prvi je prišel na trg leta 1949, vendar je bila raba fotokopirca marsikje, tako kot v naših krajih, omejena oziroma se je splošno razširila šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ves ta čas je kot glavna naprava za množično kopiranje veljal ciklostilni stroj, katerih število pa je bilo prav tako omejeno. Dokončni udarec so indigo papirju tako zadali šele računalniški tiskalniki. No, kadar vam policisti napišejo kazen za prekršek, to še vedno počnejo s podloženim indigom.