Na vprašanja o notranji demokraciji v uredništvih, na primer, ali mora lastnik ob imenovanju še vedno pridobiti mnenje zaposlenih, so dobili izčrpne odgovore o tem, kako so na ministrstvu definirali pojem uredništva ... in tako v nedogled. Človek je dobil občutek, da stoji v parku pred ekshibicionistom začetnikom, ki bo zdaj zdaj razprl plašč in pokazal premoženje, pa se je v zadnjem trenutku prestrašil samega sebe in odvihral.

Medtem je minilo dvanajst let, nekdanja državna sekretarka je postala ministrica in se ponovno ukvarja z medijskim zakonom. Le da je to pot bolj previdna, nekaj pa smo se novinarji naučili tudi sami.

Potrebovali smo desetletje, da smo ugotovili, da največja nevarnost ne prihaja več od politike, ampak predvsem od lastnikov, ki so medije spremenili v navadna proizvodna podjetja z zahtevano količino dnevnih izdelkov, novinarje pa v delavce na akord, pri čemer je količina postala pomembnejša od kvalitete. Družbena odgovornost medijev? Koga pa to še zanima?

Novi zakon za nove čase

Tik preden so osnutek novega medijskega zakona postavili v izložbo, se je v Sloveniji zgodila poplava sprememb v medijskem lastništvu. Saj so se spremembe dogajale že prej, a zdaj so se čudne stvari dogajale pred očmi javnosti, in to tako, da jih ni bilo mogoče spregledati. Poleg tega je še zadnja medijska hiša ukinila institut soglasja pri imenovanju odgovornega urednika. Skratka, novinarji smo s precejšnjo zamudo ugotovili, da smo postali ogrožena vrsta. Novi medijski zakon pa se nam je očitno zazdel priložnost, da popravimo zamujeno. Ne le, da smo individualisti s pomanjkanjem čuta za profesionalno solidarnost - v tem pričakovanju rešitev s strani politike izkazujemo tudi precejšnjo naivnost.

Če novi zakon primerjamo s sedaj veljavnim, se zdijo spremembe sicer zares velikanske, a vsaj tretjina jih bo uveljavljenih predvsem zaradi evropske direktive o razširjanju televizijskih programov, druga pa zaradi doslej skoraj povsem neobdelanih vsebin, ki jih je prinesel tehnološki razvoj (digitalizacija), ki je nekatere nekdanje prepovedi preprosto pokazal kot neživljenjske. Skomine predlagatelja, da bi spremenil obliko, ne zgolj vsebine, so ostale: namesto nekdanje Agencije za radiodifuzijo so velik del njenih pristojnosti razdelili med že obstoječo Agencijo za pošto in elektronske komunikacije ter novim medijskim svetom, ki naj bi predvsem nadziral vsebinske in etične vidike delovanja medijev. Odločitev, da njegove člane izvoli državni zbor, sicer ne daje ravno prepričljivega vtisa, da gre za neodvisno samoregulacijsko telo, a sam za zdaj ne vidim boljše, predvsem pa ne preglednejše rešitve. Obstoječemu medijskemu zakonu smo novinarji očitali predvsem ohlapno formulirano pravico do popravka in odgovora, politično zasnovan sklad za pluralizacijo medijev, ki je delil denar "našim", in preveliko splošnost členov, ki naj bi določili načine reševanja konfliktov znotraj uredništva.

Stari grehi, nove težave

Sedanji zakon je namreč izhajal iz predpostavke, da med lastniki in uredništvi obstaja zavezništvo, saj naj bi oboji delali "za isto stvar". V resnici je razmerje ves čas konfliktno, še posebej, ker lastniki javni interes sprejemajo kot nekakšno drago razkošje, medij pa prek svojega izključnega ekonomskega interesa spreminjajo v tekoči trak.

Zgodba o pravici do popravka ima dolgo brado. Novinarji se ji upirajo, češ da ta na široko odpira vrata politiki, ki da bo s popravki in odgovori počasi spremenila medije v lastne biltene. Pravica do popravka in odgovora je v vsej Evropi v ustavo zapisana samo v Sloveniji. Zakonodajalec jo mora spoštovati. Evropa ne pozna obeh pravic - ampak zgolj pravico do popravka, torej do odgovora prizadetega, ki meni, da objavljena dejstva o njem ne držijo. Pravico do odgovora smo natančneje definirali šele v predzadnjem medijskem zakonu, kot pravico do objave za javnost relevantih dejstev, ki drugače kot v medijskem prispevku osvetljujejo problem. Možnosti zlorab je zakon tedaj precej omejil, sedaj veljavni zakon jo je z ohlapnostjo spet povečal. Novi osnutek pa prostor spet precej omejuje. To je dobro.

Vprašanje novinarske in uredniške avtonomije se je v zadnjem času zožilo na vprašanje soglasja ob imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika. Ob tem novinarski aktivi zahtevajo še obvezno soglasje pri programski zasnovi medija. Obe zahtevi imata nekaj resnih težav logične sorte. Zahteva po soglasju k vsebinski zasnovi ponuja obrnjen svet. Lastnik, ki je investiral denar v medij povsem določene vrste, tak seveda, ki naj bi prinesel dobiček, naj bi po mnenju novinarjev hodil k nam prosit za soglasje, se odpovedal podjetniški svobodi oziroma si jo pustil omejevati.

V resnici, in tako so določali vsi dosedanji medijski zakoni, mora novinar ob vstopu v hišo vedeti, kakšna je programska zasnova podjetja, v katerega vstopa - ker je ta del pogodbe o delu. Novinarska avtonomija znotraj take zasnove obstaja - a je omejena z njenimi vsebinskimi okviri. Pač pa se stvari bistveno spremenijo, če se lastnik nenadoma odloči, da bo vsebinsko zasnovo spremenil - politični tednik bi recimo spremenil v rumeni tabloid. Po novem osnutku medijskega zakona pomeni to bistveno spremenjen položaj in mora zanj lastnik pridobiti mnenje uredništva. To postane zavezujoče, če ga podpre 75 (tudi različica 65) odstotkov navzočih članov uredništva.

Zgodba o soglasju k imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Če uredništvo ne soglaša z imenovanjem ali razrešitvijo, pomeni, da ima pravico veta, kar zakonsko ne vzdrži. Tu je še vrsta pasti. Odgovorni urednik lahko z drobnimi podkupovanji (napredovanji, koncesijami) pridobi odločilni del uredništva na svojo stran. Nova ureditev, ki pri imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika sicer ohranja mnenje in ne soglasje, pa lastnika vseeno zavezuje k spoštovanju mnenja uredništva, če je zanj glasuje 75 (po drugi različici pa 65) odstotkov navzočih članov. Manipulacije lastnika s tem seveda niso izključene - pravzaprav je delež ljudi v uredništvu, ki jih je treba "kupiti", v tem primeru še manjši.

Je pa, vsaj zame, dobrodošla novost v osnutku zakona zahteva, da je del novinarjeve pogodbe tudi profesionalni kodeks medija, v katerega vstopa. Zakon seveda ne more predpisati, kakšen naj bo ta kodeks, lahko pa določi, da ga mora medij imeti. Mediji se, recimo, lahko odločijo, da sprejmejo sedanji kodeks društva novinarjev - sodišča so pri oceni kršitev novinarskih standardov tako ali tako upoštevala njegova določila - ali pa si napišejo kodeks sami. S tem bo morda vendarle počasi usahnila zamisel o novinarski zbornici in novinarskih licencah, ki se vsako leto pojavlja kot sezonska gripa, njeni zagovorniki pa pozabljajo, da bi o zakonu, s katerim je treba zbornico ustanoviti, odločal državni zbor, torej politika.

Bo pa zakon na nož pričakalo kar nekaj radijskih postaj, ki so imele do zdaj status programa posebnega pomena, kar je prinašalo nekatere finančne in druge ugodnosti. Konec leta 2011 bodo vse ta status izgubile, za denar (pravzaprav manj denarja) pa bodo morale tekmovati na razpisih za sofinanciranje javnega interesa, kar bo v primerjavi s sedanjimi avtomatizmi vsaj naporno, če že ne napeto.

In še ena dobrodošla novost, povezana tudi z zahtevami novinarskih aktivov: zakon bo omogočal preglednejšo lastniško strukturo slovenskih medijev, tudi z informacijami o finančnih zmožnostih kupcev slovenskih medijev, kar je še vedno čudna skrivnost.

Ampak nazaj v domačo stvarnost! Ko je v javnost prišel osnutek zakona o RTV, je eden od poslancev opozicije prostodušno dejal: "Vi se kar trudite. Ko pridemo spet na oblast, ga bomo tako ali tako spremenili." Torej najbrž tudi novi zakon o medijih. Poleg tega pa so, kot opozarja v predzadnji Mladini sociolog dr. Jože Vogrinc, lastniki s pomočjo odvetnikov doslej še vedno obšli zakone. Kdo je tu naiven?