Je že res, da je Sova v zadnjih dveh letih pod vodstvom nekdanjega kriminalista Andreja Rupnika izginila z naslovnic časopisov, vendar je to slaba, ne dobra novica. O Sovi namreč ni kaj poročati, razen o tem, da ni kaj poročati, ker se tam nič kaj dosti ne dogaja. Kar je navsezadnje samo po sebi pomembna vest. Sova je danes kot nogometni igralec, ki so ga umaknili z igrišča, da ne bi bil izpostavljen morebitni kritiki ali poškodbi. O igralcih na rezervni klopi se pač ne govori veliko. Iz tega razloga je Sova izginila z naslovnic časopisov, ne pa, ker bi bila zelo aktivna, hkrati pa informacijsko zatesnjena in se zato o njej ne bi poročalo.

Odgovori, ki jih Pahor ni dal

Zamenjava na mestu direktorja Sove je vsekakor prenagljena. Predsednik vlade Borut Pahor bi moral pred tem odgovoriti na bistveno bolj pomembna strateška vprašanja. Najprej bi morala Slovenija na strateški ravni določiti svoje prioritete. Na splošno, ne samo na obveščevalnem področju. Znotraj tako določene strategije gospodarskega, zunanjepolitičnega in obrambno-varnostnega razvoja države bi se morala potem odločiti, katere in kakšne tajne službe potrebuje za doseganje svojih strateških ciljev. Temu bi morala slediti odločitev, katera tajna služba bo imela katere naloge in kakšna pooblastila bo imela, z istim korakom pa bi vsako tajno službo prilagodili zastavljenim ciljem, kamor sodi med drugim tudi postavitev novega direktorja Sove. In seveda bi bilo naposled treba vpeljati kvaliteten in vsestranski nadzor nad tajnimi službami. Samo tako postavljeno zaporedje odločitev in potez bi lahko pripeljalo do ustreznih rezultatov. Parcialne rešitve ne bodo prinesle spremembe na bolje, kvečjemu nadaljevanje ali pa celo poslabšanje sedanjega stanja.

Razlogov za optimizem vsekakor ni veliko. Na področju tajnih služb Slovenija trenutno razpolaga s tremi službami - Sovo (civilna obveščevalno-varnostna služba, podrejena predsedniku vlade, ki obveščevalno in varnostno pokriva procese iz tujine ali povezane s tujino), OVS (obveščevalno-varnostna služba obrambnega ministrstva, ki je podrejena obrambni ministrici in ima pristojnosti na področju vojaške obrambe) in kriminalistično policijo (organ odkrivanja kaznivih dejanj, ki je podrejen notranji ministrici).

Že takoj na začetku mandata sedanje vlade je bila izpostavljena potreba po pripravi krovnega oziroma sistemskega zakona o obveščevalni dejavnosti. Pa se do danes ni nič zgodilo. V začetku letošnjega leta je vlada celo sprejela nekaj sklepov glede priprave te zakonodaje, pa se še vedno ni premaknilo. Stvari praktično stojijo, čas pa teče. Sedanja vlada je že na polovici mandata in časa za izpeljavo reforme obveščevalnega sistema je le še kakšno leto, saj je iluzorno pričakovati, da bi bili politiki sposobni takšno zakonodajo resno obravnavati v predvolilnem letu 2012. Zato obstaja velika verjetnost, da bo to področje stagniralo še nekaj let - dokler ne bo političnega spoznanja, da so tajne službe orodje države, ne pa orodje političnih strank.

Državna (ne)varnost

Eno takšnih, v Sloveniji spolzkih področij tajnih služb je protiobveščevalna dejavnost oziroma dejavnost notranje varnosti. To je siva lisa, ki se je zaradi zgodovinskih razlogov odgovorni ne želijo lotiti. Nekaj protiobveščevalnih aktivnosti sicer izvaja Sova, vendar zgolj na ravni procesov v smislu, katere zadeve v Sloveniji zanimajo kakšno tujo državo, tuji gospodarski subjekt ali kriminalno združbo. Naprej od tega Sova nima pristojnosti in če bi šlo za sume kaznivih dejanj, bi morala zadevo predati policiji. Vendar se pri tem večkrat zalomi, delno zato, ker Sova nima posebnega interesa svoje dejavnosti razkrivati policiji, nekaj pa zaradi tega, ker je protiobveščevalne ugotovitve izjemno težko dokazovati po črki kazenskega zakonika, kar je naloga policije.

Vse slovenske tajne službe so sicer povezane preko Sveta za nacionalno varnost (SNAV), vendar se je že pokazalo, da izmenjava informacij poteka slabo in da bi bila potrebna boljša koordinacija. Zadnji tak primer je bila operacija Balkanski bojevnik, pri kateri sta imeli svoje interese tako Sova, saj je šlo za mednarodni organizirani kriminal, kot policija, ki je preiskovala kazniva dejanja. Zaradi težav pri policijski realizaciji te akcije in različnih interesov obeh služb naj bi se po neuradnih podatkih konec lanskega leta na neformalnem sestanku dobila direktorja Sove in policije in po tistem je policijska akcija nemoteno stekla. Še en problem se je pojavil pred časom, pa javnost z njim ni bila seznanjena. Ko so ZDA poskušale po "partnerskih" državah razseliti pripornike iz Guantanama, proti katerim ne morejo vložiti obtožnice, v matične države pa se tudi ne morejo vrniti, naj bi dve ali tri osebe sprejela tudi Slovenija.

Takrat je vrh Sove in policije začel vlado opozarjati, da to pomeni varnostno tveganje, ki ga slovenski organi ne morejo obvladovati. Bivši priporniki iz Guantanama bi namreč v Sloveniji živeli kot povsem svobodni ljudje, pristojni pa so ocenjevali, da bi jih kljub temu morali "na neki način pokrivati". A kako "pokrivati" osebe, če niso ničesar utemeljeno osumljene in zato sodna odredba za policijo ne bi bila možna, Sova pa prav tako ne bi mogla storiti veliko, če se te osebe ne bi na varnostno vprašljiv način povezovale s tujino. V drugih državah tovrstne naloge pogosto prepustijo organu državne varnosti, ki ima policijska pooblastila in je običajno zadolžen tudi za protiobveščevalne aktivnosti. Slovenija pa področja, ki mu na splošno rečemo državna varnost, nima urejenega. To je v večji meri posledica slovenske zgodovine iz obdobja totalitarizma, zaradi česar je še danes prisoten strah pred zlorabo tovrstnega organa. Zaradi tega se je država odpovedala pomembnemu orodju. Težava je, da ima tak organ velika pooblastila za poseganje v temeljne človekove pravice in če ga država ni sposobna učinkovito nadzirati, je bolje, da ga nima, saj lahko hitro postane politična policija. Prav tako bi bilo na mestu vprašanje, v kateri resor bi umestili tak organ državne varnosti. Nemški Urad za zaščito ustavne ureditve je umeščen v notranje ministrstvo. Enako je z leta 2008 ustanovljenim francoskim direktoratom za notranjo obveščevalno dejavnost. V Sloveniji se je pojavila ideja, da bi bil tak organ lahko funkcionalno vezan na policijski Nacionalni preiskovalni urad, predvsem v tistem delu dejavnosti, ki zahtevajo policijska pooblastila. Vendar bi to notranjemu ministru dalo veliko dodatno moč. Še ena težava je, da po dvajsetih letih od razpada nekdanje Službe državne varnosti v Sloveniji skoraj ni več ljudi, ki bi obvladali protiobveščevalno dejavnost.

Selan lahko čaka na čudež

Vrnimo se torej k novemu direktorju Sove Sebastjanu Selanu. Kot sledi iz zgoraj zapisanega, ga čakajo neurejene razmere tako na sistemski ravni kot znotraj agencije. V takšnem položaju bi bilo veliko bolje, da bi direktor Sove postal nekdo, ki ne bi prihajal iz agencije, bi pa bil močna in spoštovana osebnost. V tem primeru bi bil Selan, ki je po neuradnih navedbah mlajši od 40 let (njegove starosti niso objavili), zelo primeren za njegovega namestnika. Po sedanji ureditvi se od direktorja Sove pač pričakuje, da je samostojen igralec, ki sicer izvršuje naloge, vendar mora biti močan sogovornik vsem ministrom in tudi vladi kot celoti. Direktor skratka, ki lahko tudi zaustavi neuresničljive želje ali ideje politične oblasti. Izjemno težko bo Selan, ki nima izkušenj na najvišji državni ravni, vodil vsakodnevno delo agencije, usklajeval delo z vladnimi resorji in za povrhu poskušal še reformirati Sovo ter sodeloval v nujnem prestrukturiranju slovenskega obveščevalnega sistema.

Pravi mali čudež bo, če bo Selanu vse to uspelo. Vsekakor bi potreboval absolutno podporo premierjevega svetovalca za nacionalno varnost dr. Darka Lubija in premierja Boruta Pahorja osebno. Glede na politično realnost v Sloveniji pa se prav lahko zgodi, da bo Selan bolj ali manj prepuščen sam sebi in bo, da se ne bi zapletel v težave, tudi on Sovo poslal na klop za rezervne igralce.