Francoska vlada ocenjuje, da ima Francija blizu 400.000 nezakonitih priseljencev; v zadnjih dveh desetletjih so jih deportirali več kot 200.000. Zaradi javnega mnenja, ki je ostro, kar se tiče vprašanj priseljevanja, a hkrati zavrača množične aretacije in policijske racije, policija teh ilegalnih priseljencev v kampu na ulici Baudelique ne preganja. Prav nasprotno, vsako sredo jih francoski policisti spremljajo na protestih po pariških ulicah, kjer zahtevajo pravico do zakonske ureditve svojega statusa s slogani, kot sta "mi nismo nevarni, smo le nezakoniti" in "mi delamo tukaj, živimo tukaj, ostanemo tukaj".

Vendar so ti moški in ženske ujeti med dvoumno politiko francoske vlade in bojem za normalno življenje. Iskanje dela in namestitve zunaj tega kampa, kjer spijo na navadnih jogijih in si delijo sobo z na ducate drugimi ljudmi, brez prostora za prhanje, je res težko. Ko delo le dobijo, je to običajno v gradbeništvu, gostinstvu, gospodinjstvu in otroškem varstvu. Plačani so neprimerno manj kot njihovi "zakoniti" kolegi in večino svojega zaslužka redno pošiljajo domov, saj so življenja njihovih družinskih članov pogosto odvisna le od njih.

Za seboj so pustili svoje domove, odpravili so se v "eldorado", a tudi tukaj naleteli na kruto realnost življenja. Veliko priseljencev se že več let trudi ustvariti novo življenje - pridobiti stalno bivališče in dovoljenje za delo. Upajo, da bodo njihovi izpostavljeni glasovi, ki apelirajo za zakonsko ureditev njihovega položaja, končno uslišani.

V tej seriji diptihov so portreti ilegalnih priseljencev, v Franciji imenovanih sans papiers, ki so del kolektiva Coordination des Sans Papiers 75. Poleg portretov so fotografije osebnih predmetov, ki so jih spremljali na dolgi poti iz domovine v novo življenje v Evropi. Hranijo jih še danes, saj jih vežejo na dom in jih opominjajo na njihove korenine.

Ilegalni priseljenci 1 in 1A:

Lisamba, 47, iz Senegala.

V Francijo je prispel leta 1991. Je mož in oče treh otrok, a ima odgovornost, da skrbi za širšo družino.

"V Francijo sem prišel delat, zato da bom lahko poslal denar svoji družini v Senegalu. Ampak tudi tukaj ne morem delati in zaslužiti, tukaj sem nihče."

Na fotografiji poleg njegovega portreta je edini kos oblačila, ki ga ima pri sebi in izvira iz njegove rodne države.

Ilegalni priseljenci 2 in 2A:

Suhail Ahmed Suhel, 32, iz Bangladeša.

Bangladeški intelektualec - novinar, založnik, pesnik, urednik literarne revije, vodja civilnodružbene organizacije za mlade. Bil je trn v peti sedanjega režima, trdi, da je bilo njegovo življenje v nevarnosti; zaprt je bil dvakrat.

"Če ne bi zapustil svoje države, bi bodisi končal v zaporu ali pa bi me ubili."

Od leta 2008 je prosilec za politični azil v Franciji. Živi v sobi kampa CSP 75 v severnem Parizu, skupaj z desetimi drugimi ilegalnimi imigranti iz Bangladeša. Zakonito ne more delati.

"Kaj naj storim? Včasih se odpravim iskat delo, pa mi pravijo, naj se vrnem z ustreznimi dokumenti. Tako ob večernih urah prodajam rože. To ni moj poklic, imam univerzitetno diplomo iz ekonomije, a nekako moram preživeti. Nekaj je bolje kot nič."

Na desni fotografiji so njegova žena in dva otroka, ki še vedno živijo v Bangladešu.

Ilegalni priseljenci 3 in 3A:

Aminata Bakajoko, 42, iz Slonokoščene obale.

V Francijo je prispela s turističnim vizumom pred štirimi leti. Leta 2006 je zaprosila za dovoljenje za stalno prebivališče, odtlej je njena vloga v postopku. Doma je delala v trgovskem sektorju, končala je gimnazijo. V Franciji dela nezakonito kot čistilka in varuška, s čimer zasluži okoli 400 evrov na mesec. Prihaja iz družine srednjega razreda, ki ji pošilja denar, če le more.

"Odločila sem se, da zapustim svojo državo, ker tam nisem našla dobre službe. A življenje je težko tam in življenje je težko tu. Zame je bila velika odločitev, da sem zapustila dom, zato bom čakala, kolikor dolgo bo potrebno, da dobim ustrezne dokumente. Izbrala sem Francijo, ker je bila moja država nekoč francoska kolonija in ker govorim francosko."

Ilegalni priseljenci 4 in 4A:

Mamadou Konate, 36, iz Senegala.

"Vzhod ali zahod, doma je najbolje," pravi. "Če bi imel dovolj poguma, bi se vrnil domov, a se ne morem. Šel sem v 'eldorado', ne morem se vrniti praznih rok."

Je najstarejši sin v družini štirih otrok. Njegov oče je umrl in od takrat je odgovoren skrbeti za družino. Ima srednješolsko izobrazbo. Lastništvo zasebnega podjetja v Senegalu mu je omogočilo, da je dobil schengenski vizum za Portugalsko. Od tam je preko Španije pred 18 meseci prišel v Francijo. V Parizu živi nezakonito, brez dovoljenja za delo. Spi na jogiju in vse, kar ima, hrani v eni torbi.

Poleg njegovega portreta je fotografija zapestnice iz železa, ki jo je Mamadouju dala njegova mama, ko se je odpravljal na nepredvidljivo pot v Evropo. Zapestnica naj bi ga varovala in mu prinašala srečo. Nikoli je ne sname, razen tokrat za fotografiranje.

Ilegalni priseljenci 5 in 5A:

Fofana Mamadou, 39, iz Slonokoščene obale.

V Francijo je prišel leta 2005. Svojo domovino je zapustil zaradi politično nestabilnih razmer, prav tako pa je iskal nove priložnosti v življenju.

Njegova vloga za dovoljenje za bivanje v Franciji je bila leta 2009 zavrnjena. Občasno dela nezakonito in načrtuje vrnitev domov, kjer želi odpreti mizarsko podjetje.

"Prepričani smo, da je na zahodu raj, ampak to ni res. Izkusil sem življenje tu in rad bi pojasnil realnost svojim rojakom."

Na priloženi fotografiji je žlica iz Slonokoščene obale, ki jo je prejel od prijatelja kot predmet, ki ga bo spominjal na dom.

Ilegalni priseljenci 6 in 6A:

Hana Adel, 43, iz Egipta.

Že 16 let nezakonito živi v Franciji. Prispel je s turističnim vizumom na obisk k bratu. Je veterinar, vendar je tu delal v gradbeništvu in gostinstvu. Nekaj časa je bil lastnik italijanske restavracije, v kateri je tudi (ilegalno) delal in za podjetje plačeval davke.

"Lahko sem kupil restavracijo, a nisem imel pravice delati v njej. Policija bi lahko prišla kadarkoli, me aretirala in zaprla restavracijo."

Za dovoljenje za bivanje je zaprosil trikrat, dvakrat je bila njegova vloga zavrnjena. "Pravijo mi, da nisem poročen in da nimam dovolj dokazil, a skoraj vsa moja družina živi v Franciji. Starši imajo dovoljenje za bivanje, moj brat ima francosko državljanstvo, samo jaz ne morem tu živeti in delati legalno. Zdaj sem zaprosil še tretjič, če me zopet zavrnejo, ne vidim druge možnosti, kot da se vrnem v Egipt."

Na fotografiji poleg njega je njegov "talisman" koptskega svetnika Menasa, ki velja za enega najbolj poznanih svetnikov na vzhodu in zahodu, zaradi številnih čudežev, ki jih pripisujejo njegovemu posredovanju in molitvi.

Sisoko Mahamadou, 60, iz Malija.

"V Franciji delam in živim že dvajset let, pa sem še vedno nezakoniti

priseljenec."

Zraven njegovega portreta je flavta, ki jo rad igra in jo je prinesel iz Malija.

Abul Kalam, 65, iz Bangladeša.

V Francijo je prišel pred petimi leti in zaprosil za politični azil. Njegova

vloga je še vedno v procesu. Je član bangladeške nacionalistične stranke,

ki je glavna opozicijska stranka sedanji vladi Šeika Hasina v Bangladešu.

Njegov brat, prav tako član iste stranke, je bil ubit in Abul Kalamovega sina

so zaprli. Pravi, da je bilo njegovo življenje ogroženo, zato se je odločil

zapustiti Bangladeš. Je oče šestih otrok, od katerih ima le eden službo. Abul

skuša najti delo v Franciji, čeprav je slabega zdravja in je bil pred kratkim

hospitaliziran.

"Ko sem bil v Bangladešu sem mislil, da so v Franciji človekove pravice

spoštovane, zato sem prišel sem. Zdaj sem tu in včasih še kruha ne morem

kupiti, zato ker ne morem delati. Ko se po telefonu pogovarjam s hčerko, me

vedno prosi naj jim pomagam in pošljem denar. Ampak, kako naj ji povem, da

nimam dela. Kaj naj storim, lahko le molim k Bogu."

Na fotografiji poleg njega je predstavitveno pismo njegove osebne zgodbe.