Kaj menite o novem Mesarskem mostu čez Ljubljanico, kjer so se strastno kresala mnenja med zagovorniki modernističnih posegov in nasprotniki, ki so si želeli most po Plečnikovih načrtih?

Na splošno je pri dediščini tako, da se vedno soočamo z dvojnostjo med razvojem in rahlo konservativnim pristopom, ne le ljudi, ampak tudi spomeniškega varstva, ker kulturna dediščina na žalost ni prepoznana kot dodana vrednost, ampak bolj kot cokla razvoja. S tem se dnevno srečujemo na terenu, pa naj gre za novi most, arheološke raziskave ali za prostorske dokumente; tako ima služba neupravičeno negativen prizvok zaviralca razvoja. Potrebujemo torej uravnoteženo presojo, kaj je treba varovati in kje na drugi strani dopustiti prostor za nove ideje. Pri tem odločanju strokovnjaki ne smemo pozabiti: če bi služba za varstvo kulturne dediščine, ki bo leta 2013 praznovala stoletnico delovanja, ves čas dosledno spoštovala načela ohranjanja dediščine, ne bi imeli nekaterih vrhunskih spomenikov, ki so ravno tako posegli v obstoječe! (smeh) Meja med tem, kaj je treba varovati, in kje je treba razpeti krila in dati novim idejam priložnost, da vstopijo v dialog z obstoječim, je zelo tanka.

Tudi Plečnik je posegal v dediščino, kajne?

Da, in to izrazito grobo na primer z gabariti Nuka ali sekanjem kostanjev v Zvezdi. Tudi cerkev v Bogojini pri Moravskih Toplicah, ki je vrhunski spomenik, je nastala s Plečnikovim samozavestnim posegom v obstoječo sakralno arhitekturo. Vzporedno pa je v poglobljeno in betonirano Kellerjevo strugo Ljubljanice dodal nove, zelene elemente in jo skušal vrniti mestu, kar sedaj nadaljujejo mlajši arhitekti, pa vsi s tem niso zadovoljni. Spomeniška stroka težko predhodno presodi, ali je arhitekt sposoben preseči obstoječe, ali prinaša novo kvaliteto, ali pa je šibek in celo uničuje obstoječo vrednost arhitekture in prostora.

Kdo ve, ali bi se Plečnik držal svojih načrtov, če bi most sam gradil...

… še posebej, ker vemo, da je bil mojster prilagajanja situacijam, ki jih je narekovalo pomanjkanje denarja. Praviloma je med tem, kar je narisal, in onim, kar je bilo izvedeno, velika razlika. Verjetno bi bilo zanimivo imeti tudi most po izvornih načrtih, a tudi sedanja rešitev se mi ne zdi slaba: je funkcionalna, namenjena je pešcem, ne preglaša Plečnika. Most povezuje bregova, kot si je zamislil mojster. Na videz se bomo kmalu navadili. Vsaka nova in kakovostna rešitev, zlasti poseg v srednjeveško jedro, pa sproža in mora sprožati različne strokovne in čustvene odzive. Dolga leta je bila Ljubljana povsem zanemarjena, in zato je povečana dinamika zadnjih let za marsikoga boleča in prehitra.

Bi res načeli Plečnikovo dediščino že s tem, če bi zakopali v asfaltno ploščad tržnice?

Sodobna tehnologija omogoča gradnjo v najbolj zahtevnih geoloških pogojih. Statičnih učinkov posega na objekte, ki so nanizani okoli tržnice, pa ne more presojati naše ministrstvo ali spomeniškovarstvena stroka, ampak geologi in statiki. V odloku pa smo, na predlog javnosti, dodatno zaščitili prav prostor tik ob Tržnicah.

Zavod pa se seveda ni spuščal v presojo, ali bo garaža privabljala promet v center.

Ne, ker to ni njegova naloga. Zavod ne more nadomeščati urbanistov in prometnih ekspertov.

Česa se lahko na tem mestu nadeja arheologija?

Geofizikalne meritve in preverba plastovitosti z vrtanjem sicer niso bile narejene na celotni površini tržnice, a so pokazale, da je prisotno izjemno kompleksno zaporedje ruševinskih in drugih ostankov. Iz arhivskih virov se ve, da je bil na tem mestu v srednjem veku samostan s cerkvijo in do konca 18. stoletja tudi pokopališče.

Velikih neznank za arheologijo torej ni. Kjerkoli v Ljubljani zakoplješ, so sledi preteklosti navzoče. Pravkar arheologi končujejo dela v parku Zvezda in na Kongresnem trgu, z najdbami na Špici pa se nastanek naselja na območju današnje Ljubljane utemeljeno dokazuje že v bakreni dobi.

Kaj načrtujete s temi koliščarskimi najdbami, bodo razstavljene in situ, na kraju najdbe?

Raziskave in odkopavanja so pokazali velik arheološki potencial lokacije. Trenutno urejajo sistem, ki bo preprečeval izsuševanje in s tem propadanje neodkopane večine najdišča. Gre za zelo občutljive lesene ostanke arhitekture in drobnih najdb, za katere tudi v svetu še ne poznajo dobrih metod za njihovo trajno ohranitev. Najboljši ohranjevalec tega lesa je bila pač z vodo prepojena ilovnata zemlja, v kateri je počival in se ohranil do danes. Pri arheologiji je velikokrat tako, da je najboljši ohranjevalec arheoloških ostalin to, da jih pustiš tam, kjer so, torej da vanje fizično ne posegaš. Danes imamo na voljo učinkovite nedestruktivne metode in nizko invazivne metode, s katerimi detektiramo arheološka najdišča in tako pridobimo ustrezne podatke za najprimernejše zaščitne ukrepe.

Bi lahko rekli, da smo z dediščino enako skrbni kot sosednje države?

Varstvo kulturne dediščine je ustavna kategorija in lahko bi bilo seveda urejeno boljše. Glede na pozitivne izkušnje sosednjih držav, sploh naše sosede Hrvaške, se trudimo, da bi tudi Slovenija prepoznala primernost spomeniške rente, iz katere bi se subvencionirala prenova kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo žal nima dovolj denarja in zato spodbuja lastnike in upravljalce kulturne dediščine, da kandidirajo tudi na drugih razpisih, predvsem za sredstva EU.

Morda mi bolj poudarjamo naravo?

To drži, in do leta 1999 smo imeli skupni Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, potem pa so ju razdružili. Kolegi iz "narave" so se bolje znašli, povezali so se z ekologi, poiskali so povezave v EU in veliko območij zaščitili v okviru projekta Natura 2000, kar kdaj povzroča tudi težave in rahlo absurdna vprašanja, kot: je bilo prej drevo ali hiša? Ali naj varujemo naravo ali kulturo? Mislim, da moramo varovati oboje, torej naravo in kulturo.

Spomnili ste me na boj za rdečo bukev ob Operi, v luči sedanjega sramotnega deformiranja Opere pa bi bilo vsekakor bolje, da bi zmagalo drevo. Ali ni ta ogromni oglati klop, ki se je prisesal na Operin zadek, pravo smešenje spomeniškega varstva?

Opera je nujno potrebovala prenovo in dodatek v obliki stolpa je pač posledica izboljšav na tehničnem področju. Na stari Operi pa je kolegom konservatorjem in restavratorjem uspelo ohraniti vse elemente varovanja, ki so tudi odlično konservirani oziroma restavrirani.

Ali bi jo lahko obnovili v obstoječih razsežnostih, za boljšo dvorano pa poskrbeli kje drugje, obetal jo je na primer Kolizej, seveda če je res, da premoremo toliko operne ustvarjalnosti. Po drugi strani je vendarle mogoče diskutirati o sedanji arhitekturni rešitvi.

Diskusija je vedno možna in mora ob tako odločilnih posegih potekati zelo široko. Boljše rešitve so seveda vedno možne in vsi vemo, da so bile predlagane tudi v primeru Opere. A prejšnji minister se je odločil, kot se je. Ta rešitev je očitno želela trendovsko poudariti jasno ločitev med starim in novim.

Toda ta trend se že umika, ali ni res, da so zdaj na delu trendi integracije, dialoga z obstoječim, ne pa iskanja razlike?

No, Slovenija je vedno malo zadaj, prav imate, da v Evropi zdaj prevladuje bolj nevtralen trend oziroma trend čim bolj nevtralnega dialoga z obstoječo historično arhitekturo. Na žalost večkrat ne znamo bolj celovito pogledati na problem. In kot ste rekli: lahko bi imeli butično Opero in nekje drugje sodobno dvorano, kar tudi stroškovno verjetno ne bi bistveno presegalo sedanjih stroškov ministrstva.

Drži, da je prejšnji minister vašemu področju namenil več sredstev?

Ne, to ne drži, več denarja je bilo zato, ker je v prejšnjem mandatu Slovenija dobila evropski kohezijski denar. Ministrstvo za kulturo je iz te pogače dobilo 64 milijonov evrov za obnovo kulturnih spomenikov v lasti države in s tem denarjem smo začeli vrsto obnov naših gradov.

Koliko je teh gradov? In kaj država z njimi namerava?

V lasti države je samo na našem ministrstvu 42 spomenikov državnega pomena, od tega 23 gradov, ki so bili prej javna ali občinska last, z lastninjenjem pa so postali državna. Žal so nam letos 11 milijonov od tistih 64 milijonov odvzeli in jih prerazpodelili ministrstvu za gospodarstvo in ministrstvu za šolstvo, češ da jih nismo dovolj hitro porabili. O tem lahko rečem le, da sta se na našem ministrstvu s prenovo ukvarjali le dve osebi, po planu aktivnosti bi jih morali zaposliti pet. Zato rezultat ni slab: imamo obnovljena gradova Snežnik in novi grad v Negovi, delno obnovljena Pišece v Posotelju in konjušnico na Ptujskem gradu, delno obnovljene pristave in park gradu Snežnik, delno obnovljen grad Grad, primerno delujejo Blejski grad, Predjama, Otočec in grad v Polhovem Gradcu. Vsi že imajo ustrezne upravljalce ali pa smo v fazi dogovorov. S prenovami so lokalne skupnosti dobile lepe priložnosti za trženje kulturne dediščine, za nove zaposlitve in promocijo kraja. Res pa je, da sedanji zakon o stvarnem premoženju države do potencialnih upravljalcev ni prijazen, saj gradovi ne morejo biti ekonomsko učinkoviti v klasičnem smislu. Če se zmorejo samofinancirati, je to že lep uspeh. V novem akcijskem načrtu smo zato predvideli razumne najemnine, ker dobička na teh lokacijah ni veliko ali ga sploh ni. Poleg tega se najemnine zdaj stekajo v integralni proračun, namesto da bi se povrnile v sam kulturni spomenik za obnovo, kar ni prav, in tudi to želimo urediti. Predvideli smo tudi možnost odprodaje nekaterih gradov, vendar pod zelo strogimi pogoji.

S tem imamo zelo slabe izkušnje, na misel mi pride sramota z Riklijevo vilo na Bledu. Ste predvideli sankcije, tudi razlastitev špekulantskih ali neodgovornih lastnikov?

Prav zaradi teh slabih izkušenj bomo v podzakonskem aktu natančno opredelili pogoje in sankcije. Kar pa zadeva Riklijevo vilo, naš zakon predvideva možnost razlastitve, a tega v praksi nismo nikoli naredili, ker je postopek le do neke točke jasen. Ko namreč država ugotovi, da je lastnina, na primer Riklijeva vila, obremenjena s hipotekami, mora razmisliti, ali si želi z razlastitvijo prevzeti tudi vse obveznosti do hipoteke, poleg tega pa po zakonu plačati lastniku ob razlastitvi še odškodnino, ki jo določi uradni cenilec; in ali bo po vsem tem še imela denar za obnovo propadajoče vile. Zato se država za razlastitve ne odloča. Vile ni razlastila niti občina.

Odškodnino? Hočete reči, da bi tudi prekupčevalcem mamil, ki bi jim zaplenili premoženje, po sedanjem zakonu morali plačati odškodnino?

Zaplembe premoženja naš ZVKD-1 ne pozna, pozna samo pojem razlastitve, ki pomeni odvzetje lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi.

Kateri slovenski gradovi so po vašem mnenju res zanimivi, če pomislimo, koliko in kakšni so v sosednjih državah?

Med najbolj zanimivimi so gotovo Blejski grad, Snežnik, Ptujski grad, grad Grad na Goričkem, ki je naš največji grad s 365 sobami, eno za vsak dan, pa Negova, ki je eden redkih pri nas ohranjenih gradov, ki ima ohranjene obrambne naprave iz obdobja renesanse - stolpe, obzidje, topovske ploščadi. Grad Otočec je zanimiv kot edini ohranjeni vodni grad. Že desetletja ga upravlja Krka, zdaj se jim je kot edinim v Sloveniji uspelo uvrstiti v evropsko mrežo grajskih hotelov Relais&Chateaux.

Pohvalili bi se lahko tudi s sintezo dvorca Brdo in nove kongresne dvorane ter parka. Grad Pišece ima izjemno lego in park, to je bil v preteklosti sedež plemiške družine Moškonov, ki so imeli v lasti tudi še druge gradove in so upodobljeni v eni od grajskih sob. Pripravljamo tudi celovito prenovo vile Vipolže v Gorških brdih, in sicer z evropskim denarjem, s katerim bomo kmalu začeli prenavljati tudi grad Strmol.

Slovenija je bila z gradovi zelo na gosto posejana, tako kot s cerkvami, gradov je bilo skoraj 2000, večina je imela obrambno funkcijo in njihovi začetki segajo v 12. in 13. stoletje. Po prenehanju turških vdorov so se gradovi začeli spreminjati v udobnejše bivalne rezidence oziroma dvorce. Velike fevdalne rodbine, vezane tudi na Slovenijo, so izumrle ali pa so se lastniki preselili, Slovenija praktično nima lastnega plemstva. Prvi gradovi so ostali prazni že v času Valvasorja, veliko pa zaradi posledic drugih zgodovinskih dogodkov od francoske revolucije naprej. Tako so bili številni zapuščeni že pred drugo svetovno vojno, preštevilni pa uničeni v drugi svetovni vojni in po njej. Torej za uničenje naših gradov ni bil kriv le socializem, saj so ga imeli tudi na Češkem in Poljskem, a so po vojni lastnike razlastninili, grajsko služinčad "prelevili" v delavski razred in ti ljudje so še naprej skrbeli za gradove, skupaj z opremo in pripadajočo posestjo. Gradovom so dali novo namembnost, postali so protokolarni objekti, hoteli ali muzeji, pri nas pa so bili v njih zapori, domovi upokojencev ali psihiatrične ustanove, zato imajo številni še vedno negativno javno podobo. Predvsem pa jim na Češkem niso odvzeli zemlje, funkcionalnega posestva, saj je to osnovni pogoj, da se grad lahko preživi sam. Pri nas je to hud problem, snežniški gozdovi denimo ne pripadajo več gradu, pa bi se ta z njimi lahko sam preživljal; tako je večina gradov breme države ali občin. Lepša plat medalje je, da je država, ponekod skupaj z občinami, več ključnih gradov uspešno prenovila in jim dala novo funkcijo, zlasti kulturno. Na primer Ptujski grad, Velenjski grad, Blejski grad, Bogenšperk, graščina Radovljica, Kromberk, Murska Sobota… in še 30 drugih. Torej bilanca ni tako zelo slaba.

Kaj pa razvaline, kakšen je odnos stroke do njih?

Izhodišča so različna, od konserviranja razvalin, na primer v Celju, do delnih ali celostnih rekonstrukcij, kakor je to v Kostelu. Strokovna načela so tudi v Evropi različna, odmeven je bil primer nedavne rekonstrukcije Frauenkirche v Dresdnu, ki so jo zavezniki med vojno zbombardirali. Velja namreč načelo, da je treba zgradbe, ki so jih uničili vojne, potresi ali druge naravne nesreče, a so zelo pomembne za zgodovinski spomin naroda, obnoviti, le da so v dresdenskem primeru čakali zelo dolgo. Tudi tu se je zastavilo vprašanje, ali naj jo obnovijo z originalnimi materiali ali pa z modernimi, in tako ohranijo predvsem spomin. Ponavljati nekaj, kar je izgubljeno v preteklosti, se ne zdi smiselno; vendar danes v Berlinu na novo zidajo podrti grad sredi mesta.

Pri nas imamo podoben primer v Mirni na Dolenjskem. Obnovo z modernimi materiali izvaja gospod Marin, ki pa je v strokovnih krogih požel zelo nasprotujoče si odzive. Sama menim, da je tudi tak pristop k prenovi ena izmed legitimnih možnosti, je pa res, da je potem treba razmisliti, ali je to še kulturni spomenik ali pa je spomenik le zato, ker je spomin na nekaj, česar ni več. Res pa je tudi, da je večina naših gradov raščena arhitektura, najstarejši deli gradov praviloma segajo v 12. in 13. stoletje, potem pa so jih skozi stoletja dograjevali; gradov, ki bi nastali v enem livu in taki tudi ostali, Slovenija nima.

Kar pa zadeva razvaline: te se utrdi in tako zaščiti pred nadaljnjim propadom. Tak je primer Kozlovega roba ali ostanka gradu Kamen pri Begunjah, ki imata izjemno zgodovinsko pričevalnost in oba sta prezentirana kot ruševine.

Tudi nesrečni ljubljanski Kolizej bo kmalu mogoče prezentirati kot ruševino. Kaj se zdaj dogaja?

Rušitev je dovoljena, zaščitene so le še urbanistične konstante, se pravi niz in tipika ulic, ki ga obdajajo, kar pomeni, da so predpisani vsi gabariti…

… ki pa jih je zmagovalni projekt gladko kršil. In se pri tem skliceval na hotel Lev, ki jih je ravno tako kršil. Po tej logiki bomo kmalu podrli vse do frančiškanske cerkve?

Res je, ta logika ni dobra. Zato smo pri zadnjih urbanističnih usklajevanjih te višine v jedru Ljubljane za vse porezali na višino Nebotičnika, kar je bistveno nižje od načrtovanega projekta. Žal pa Ljubljana po Plečniku in Fabianiju res ni imela več urbanista, ki bi znal gledati široko, ki bi videl, kaj takšna zajedanja povzročijo na dolgi rok, vse se gleda le skozi kratkoročne interese. Čeprav se podžupan Koželj s svojim širokim znanjem in avtoriteto zelo trudi.

Problem je, ker se vlade zamenjajo, vsaka pa pusti neizpeljane odločitve naslednji. In prav imate, da je Kolizej lepa zgradba, a ob nastanku je stal popolnoma na samem, ko so ga obzidali, so ga že okrnili, najprej z Delavskim domom in kasneje z drugimi hišami, cerkvijo in bencinsko črpalko ter novim prizidkom Delavskega doma. Meni se je pred leti zdela zelo dobra ideja, da bi kazino, ki ga je načrtoval hotel Lev, naredili v Kolizeju, a je padla v vodo in namesto tega so zgradili tisti nesrečni polkrog. Res pa je tudi, da je bil Kolizej grajen iz slabih materialov in bi prišla v poštev le rekonstrukcija.

Omenili ste cerkev, ali je ta novejša od Kolizeja?

Ja. Zgrajena je v historičnem slogu, posnema gotski slog, zato ljudje mislijo, da je zelo stara.

Je pravilen vtis, da tudi sicer starejša, tipična arhitektura izginja?

Na žalost res, ker čuta za kulturno identiteto pri nas hudo primanjkuje, ljudje se ne držijo niti temeljnega pravila, da ne more vsak stanovalec bloka po svoje zastekliti balkona. V sosednjih državah so v to enostavno vzgojeni, njihovi zakoni so veliko manj razdelani kot naši, a je učinek zaradi vzgoje večji. V Prekmurju so nam lepoto etnološke dediščine pokazali Angleži.

In kako torej pojasniti sramoto, da so v šolah ukinili vso estetsko vzgojo?

Se strinjam, to je res sramota, zato skušamo izobraževati mi, z delavnicami, predavanji, vodstvi, ki so neverjetno dobro obiskani. Hkrati pa bi morala država lastnikom zgradb, ki so registrirana kulturna dediščina ali kulturni spomeniki, kriti razliko v ceni obnove, ki je v posebnih primerih zaradi materialov višja. Nekatere regije so v tem smislu popolnoma opustošene, na primer Prekmurje, kjer tipične arhitekture skorajda ni več. Prekmurci so se na veliko izseljevali, in če se peljete po pokrajini, lahko po hišah točno ugotovite, kjer so lastniki kot zdomci delali, ali v Avstriji, Švici ali v Franciji. In potem tiste kričeče barve! Identiteta prostora se popolnoma zgublja.

V prostorskih dokumentih barve resda niso predpisane, ker zakonodajalec ni pomislil, da se bodo šli ljudje takšno maškarado in bodo v njej še tekmovali s sosedi, namesto da bi upoštevali tradicijo lastnega okolja. K temu je treba dodati še pretiravanje z novogradnjami, ob tem, ko je stotine hiš praznih. To bo, upam, uredil novi zakon o dodatnem obdavčenju praznih ali oddajanih hiš in stanovanj.

Obstaja pa tudi nekaj, čemur se reče živa dediščina, pod to rubriko imate na vaši internetni strani vpisan le Škofjeloški pasijon. Kaj je torej ta živa dediščina?

Pasijon je za zdaj edini vpisan, ker smo šele lani skladno z novim ZVKD-1 izbrali koordinatorja za to področje, dr. Naška Križnarja s SAZU. Pripravil bo osnovna izhodišča in kriterije za vpis v register nesnovne, žive dediščine. Pri živi dediščini gre za zelo široko področje, to so lahko kurenti, laufarji, klekljarice s svojim izročilom, ljudski običaji, pesmi, izdelovanje suhe robe ali pisanic, kulinarika, konec koncev tudi Avseniki s svojo glasbeno zvrstjo.

In kaj se dogaja s premično dediščino? Vemo, da je kar nekaj slik ob osamosvojitvi čudežno izginilo iz pisarn, resnični problem pa so kraje cerkvenega inventarja, kajne?

Inventure v javni upravi so bile narejene, nekaj stvari je bilo pogrešanih, nekaj so jih kasneje le našli za kakšnimi omarami ali v kakšni drugi pisarni. Tukaj se je pomanjkljiva izobrazba s področja kulture izkazala v pozitivnem smislu, na srečo ljudje niso niti vedeli, kaj jim visi na stenah. (smeh) Popolnega pregleda pa ne bo nikoli, ker so bili popisi pomanjkljivi. Danes je država pri tem zelo natančna in strokovnjaki muzejev in galerij so opravili ustrezne popise in imajo skrbstvo.

Glede cerkva je problem res pereč, pred leti smo zato sprožili akcijo ozaveščanja župnikov, ki so skrbniki te dediščine, jim svetovali načine zaklepanja cerkva, alarmne naprave, kjer je to možno, predvsem pa smo jim svetovali dokumentiranje, fotografiranje vsega, kar imajo. Sodelovanje s policijo je na tem področju dobro. Največja izguba so bila gotovo ukradena slikana gotska okna na Bregu pri Preddvoru. Izginila so takoj po osamosvojitvi in niso bila nikoli najdena, niti z Interpolovo pomočjo. Na Golčaju je bilo več sreče, storilce so našli, kipe pa našli zakopane v gnoju, dobro konservirane. (smeh)

Kako pa je s cerkvenimi obnovami?

Slovenija ima po zadnjem štetju okoli 2800 cerkva in morda 1000 drugih sakralnih objektov, večina jih je vpisanih v naš register in nekatere so tudi razglašene za kulturne spomenike državnega ali lokalnega pomena. To je po mojem prav, saj sakralna dediščina predstavlja velik delež naše dediščine. Pri obnovi zgradb, tako sakralnih kot profanih, je delež države pri gradbenih posegih običajno petdesetodstoten, pri restavratorskih delih pa stoodstoten. Pomemben je tudi strokovni nadzor nad izvedbo; v praksi smo naleteli na župnika, ki je oltar pobarval kar z lakom za avtomobile. Ministrstvo sofinancira preko razpisov tudi javno službo oziroma arhivske programe za arhive, ki so v lasti cerkve.

In za konec: Lipica?

Novi direktor in novi svet zavoda, ki ga po novem vodi Maja Simoniti, bosta, mislim, res zagnala nov ciklus. Direktor Rumpf se glede fizične kondicije in dresure lipicancev zelo trudi. Na golf je kot direktor gledal zgolj z ekonomskega vidika in ne s stališča, ki ga zagovarjata stroka in ministrstvo za kulturo, a smo to razčistili in delo v Lipici poteka dobro. S prenovo hotela Klub v šolski hotel bo Lipica dobila vsebine, ki jih prenese, to pa je kombinacija turizma in izobraževanja. Verjetno bo v prihodnosti treba tudi kaj, kar tja ne sodi, podreti. S pomočjo norveških sredstev nastaja tudi projekt muzeja lipicanca, iz gnoja naj bi kobilarna proizvajala bioenergijo, pravkar smo sprejeli tudi odlok o zaščiti kraške krajine, predvsem za občutljivo območje med Lipico in italijansko mejo.

Skratka, načrtov je veliko, uresničiti pa jih je mogoče samo s povezovanjem z drugimi ministrstvi, predvsem z ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Nova ministrica, Darja Radić, je bila doslej kot državna sekretarka tem načrtom zelo naklonjena, zato upamo, da bo tako tudi v bodoče.

Kako pa napreduje naša zahteva Italiji, da nam vrne rodovne knjige konj? In vse druge umetnine, ki so jih odnesli s Primorske?

Ta zgodba bo gotovo še dolga, se bojim. Stroka je povedala svoje, prenovljeni oltarji v cerkvah čakajo na slike; zdaj je vse v rokah politikov.