Višino 540 cm je izpustil, med njegovim skakanjem na naslednji višini (550 cm) pa je iz zvočnikov donela zimzelena pesem irske skupine U2 Where the streets have no name, kar je slovenskemu rekorderju očitno pomagalo. Zmogel jo je v prvem poskusu in bil na pragu uvrstitve v veliki finale, s čimer bi izenačil uspeh izpred 12 let iz Budimpešte. Toda izkazalo se je, da je bil omenjeni dosežek premalo za uvrstitev v finale (dosegel je 15. mesto), saj bi moral preskočiti tudi 560 cm, kar je zmoglo 13 skakalcev. Končni dosežek je za Rovana sicer dober rezultat, s katerim lahko dolgo kraljuje po slovenskih štadionih, a premalo kvaliteten za mednarodni uspeh.
»Za mano je eno najboljših evropskih prvenstev. Pred tekmo sem pričakoval, da bo meja 550 cm dovolj za uvrstitev v finale, še posebno, če jo premagam v prvem poskusu. S tega stališča sem izpolnil vse svoje cilje. Žal je bilo premalo za finale, a sem zadovoljen,« je pojasnil Jure Rovan, do včeraj edini atlet, ki mu je občinstvo na olimpijskem štadionu žvižgalo. Po uspešnem skoku na 530 cm mu je slovenski skakalec pokazal nešportno gesto, kar so ne preveč številčni gledalci v nadaljevanju nagrajevali z žvižgi. »Ves čas sem taktiziral in lovil dober veter. 550 cm sem preskočil z mehkejšo palico, višjo višino pa sem naskakoval s trdo palico, s katero mi je šlo na treningih zelo dobro. V kvalifikacijah pa nisem imel pravega občutka, tako da sem v nadaljevanju poskušal spet z mehko palico. Malce sem hazardiral,« je sklenil Rovan.
