Christophe Lemaitre je atlet, ki je navdušil Katalonce. Njegova finalna zmaga v šprintu na 100 metrov je bila navdušujoča, medtem ko so temnopolti šprinterji, ki jih je od drugega do petega mesta ločilo šest tisočink (!), ostali bleda, pardon, temna senca prvega velikega vrhunca atletskega EP na Montjuicu. Lemaitre ima visoke apetite tudi na 200 m in v štafeti 4 x 100, kjer bo francoska reprezentanca izjemno močna. Naslovnice katalonskih časopisov so polne prepovedi bikoborb, slovenska reprezentanca pa je imela glede na množičnost včeraj znova pester tekmovalni spored.

Začel ga je nekdanji brežiški "plejboj" Jure Rovan, ki se je na 530 cm poigral s svojimi živci in višino preskočil v tretjem poskusu. Naslednjo višino (540 cm) je izpustil, med skakanjem Rovana na naslednji višini (550 cm) pa je iz zvočnikov donela zimzelena pesem irske skupine U2 Where the streets have no name, kar je slovenskemu rekorderju očitno pomagalo. Višino je zmogel v prvem poskusu in bil na pragu uvrstitve v veliki finale, s čimer bi izenačil uspeh izpred 12 let iz Budimpešte. Toda izkazalo se je, da je bil omenjeni dosežek premalo za uvrstitev v finale (dosegel je 15. mesto), saj bi moral preskočiti tudi 560 cm, kar je zmoglo 13 skakalcev. Končni dosežek je za Rovana sicer dober rezultat, s katerim lahko dolgo kraljuje po slovenskih štadionih, a premalo kvaliteten za mednarodni uspeh.

"Za mano je eno najboljših evropskih prvenstev. Pred tekmo sem pričakoval, da bo meja 550 cm dovolj za uvrstitev v finale, še posebno, če jo premagam v prvem poskusu. S tega stališča sem izpolnil vse svoje cilje. Žal je bilo premalo za finale, a sem zadovoljen," je pojasnil Jure Rovan, do včeraj edini atlet, ki mu je občinstvo na olimpijskem štadionu žvižgalo. Po uspešnem skoku na 530 cm jim je slovenski skakalec pokazal nešportno gesto, kar so sicer ne preveč številčni gledalci v nadaljevanju nagrajevali z žvižgi. "Ves čas sem taktiziral in lovil dober veter. 550 cm sem preskočil z mehkejšo palico, višjo višino pa sem naskakoval s trdo palico, s katero mi je šlo na treningih zelo dobro. V kvalifikacijah pa nisem imel pravega občutka, tako da sem v nadaljevanju poskušal spet z mehko palico. Malce sem hazardiral," je zaključil Rovan.

Opoldansko spremljanje tretjega dneva slovenske realnosti v teku na 200 m je bilo kruto. Jan Žumer (21,17), Matic Osovnikar (21,36) in Gregor Kokalovič (21,24) so v svojih skupinah zasedali uvrstitve pri repu, od dosežka pod 21 sekundami pa so bili oddaljeni celo večnost. "Razočaran sem. Nisem uspel sestaviti teka, na štartu sem se preveč zagnal. Želel sem si teka pod 21 sekundami," ni skrival razočaranja Jan Žumer, ki je imel izmed Slovencev najslabše vetrovne pogoje (-1,2 m/s). Matic Osovnikar je po mešani coni hodil tako počasi, kot bi bil na kakšnem ogledu znamenitosti. "Potrebujem več časa, da se nadiham. Dvestotka mi pobere vso moč. Že na štart nisem šel s previsokimi cilji. Želel sem si predvsem sproščenega teka. To mi je sicer uspelo, a ni bilo pravega užitka, saj sem se kmalu znašel preveč zadaj," je pojasnil Osovnikar.

Omenjeno trojico jutri skupaj z Boštjanom Fridrihom čaka štafetni nastop. Žumer je včeraj med drugim pripomnil, da lahko presenetijo, če bi dobro predajali, nekaterim tekmecem pa bi štafetne palice padle. "Nastop v štafeti nam pomeni velik izziv. Dosti smo trenirali in upam, da nam bo uspel dober nastop. Z maksimalnim tekom bi se lahko približali tudi dosežkom münchenskega evropskega prvenstva izpred osmih let," pravi Matic Osovnikar.