V večernem sporedu je imela Slovenija dva junaka. Pozitivnega in negativnega. Junak je bil Matic Osovnikar, ki se je v šprintu na 100 metrov po dveh sušnih letih z devetim časom (10,36) prebil skozi kvalifikacije v polfinale, drugi pa Rožle Prezelj, ki je v skoku v višino končal tekmovanje pri 215 centimetrov in je poskrbel za doslej največjo slovensko blamažo. Osovnikar je z močnim protivetrom (–1,2 m/s) dosegel celo svoj najhitrejši rezultat v sezoni, Gregor Kokalovič (10,68) pa je končal kvalifikacije s 30. časom.

»Priznam, zelo sem zadovoljen. Izjemno težko se je bilo pripraviti na ta nastop. Bil sem izjemno živčen, ker sem vedel, da bo prvi tek najtežji. Po slabši sezoni je težko napovedovati kar koli, tako da mi je resnično padel velik kamen od srca. Na treningu sem ves čas vedel, da so noge zelo hitre, a psihološka prepreka je bila res velika,« je uvodoma dejal Matic Osovnikar, bronasti šprinter z zadnjega EP. »Štartal sem zelo dobro. Do 60 metrov sem tekel skoraj optimalno, v nadaljevanju pa sem napravil eno napako. Ko sem začutil, da gre naprej Francoz, sem se zakrčil, saj sem v tistem trenutku želel od sebe preveč. Tu imam največjo rezervo. Sicer pa že dolgo časa nisem doživel občutka, ko si v cilju zadovoljen, ker si dal od sebe maksimum. In po kvalifikacijah sem imel skoraj takšen občutek!«

Osovnikarja že danes čaka polfinalni nastop. »Prepričan sem, da bo psihološki pritisk pol manjši, kot je bil v kvalifikacijah. Finale? Težka bo. Predvsem v sistemu s po tremi skupinami, ko napredujeta v finale le dva ter še skupaj dva po času. Treba bo imeti tudi nekaj sreče ter imeti najboljše vetrovne razmere izmed vseh treh skupin. Vsekakor bom moral teči še bolje kot v kvalifikacijah, najpomembneje pa bo, da se res osredotočim na svoj tek, ne pa da se obremenjujem s konkurenco. To mi ves čas govori tudi trener,« je v nadaljevanju odgovarjal Osovnikar, ki se zaveda, da bi bil za finale potreben tek blizu slovenskega rekorda (10,13), kar pa bo ob protivetru zelo težko. »Lahko vam zatrdim, da sem pripravljen bolje kot pred štirimi leti v Goeteborgu. A tedaj je izmed tekmecev odstopal le Portugalec Obikwelu, sedaj pa je evropska konkurenca precej večja. Za rekordne teke so potrebni tudi vremenski pogoji. Vsekakor v polfinalu ne bom lovil rekorda, temveč dober polfinalni tek.«

Kot se za najboljšo slovensko atletinjo ta čas spodobi, je zadnja stopila na sceno Martina Ratej. Svoje delo je opravila sanjsko, saj je že s prvim metom (61,92) izpolnila kvalifikacijsko normo in se na prvi pogled brez težav uvrstila v finale. »Povsem sem se osredotočila na prvi met, da mi ne bi šlo preveč energije. Bolečine v gležnju so bile ogromne. A je tudi nekaj pozitivnega. Občutek imam, da gre od večera naprej bolezen nazaj. Zato lahko rečem, da je čas na moji strani,« je nasmejana pripovedovala Martina Ratej.