Katja Petrovec

Glavna pohodna sezona je tu in z njo številni pohodniki. Bolj in manj izkušeni, različnih starostnih skupin in pogledov na visokogorski svet. Kljub vsemu pa naj bi bilo v zavesti vseh, da je hoja po višjih in nižjih gorah ali hribih čim bolj varna ter da s svojo prostočasno dejavnostjo čim manj onesnažujemo naravo. Tudi besedno.

Kaj ne sme manjkati v nahrbtniku?

Vsak, ki se odpravi v gore, se mora zanje primerno opremiti. Pogosto lahko vidimo v gorah, ki se dvigajo nad nekaterimi turističnimi točkami, ali na poteh proti obljudenim planinskim kočam, pohodnike, ki se tja odpravijo z mestnimi copati ali v lahkem poletnem obuvalu. Možnost, da pride do zvina gležnja ali česa hujšega tudi na lahkih planinskih poteh, se s tem le še poveča. To pa je le ena od neodgovornih potez posameznih pohodnikov, zato ni odveč še enkrat ponoviti, kakšno opremo potrebuje planinec in kaj ne sme manjkati v nahrbtniku. "Navadno vsak najprej poskrbi za malico, pozabi pa na osnovno opremo, ki mora biti v vsakem nahrbtniku, neodvisno od vrste ture," pravi Matjaž Šerkezi, predsednik komisije za usposabljanje in preventivo pri PZS in njen strokovni sodelavec. To so alu-folija in bivak vreča, osebni komplet prve pomoči, čelna svetilka in rezervne baterije, mobilni telefon s polno baterijo, beležka in navaden svinčnik, sveča in vžigalice v vodoodporni vrečki ter železna rezerva - hrana, ki ima visoko energijsko vrednost, dolg rok obstojnosti, je lahka in zavzame malo prostora. Šerkezi še opozarja: "Pazite na težo nahrbtnika in se poslužujte modernih tkanin, ki imajo majhno prostornino in težo. S tem bo tura tudi prijetnejša. Ne varčujte pri nakupu čevljev in ne pozabite na čelado."

Po drugi strani se nekateri planinci odpravljajo v gore celo s pretežkim nahrbtnikom, ki gre v večini na račun hrane in tekočine. "Osebno se na lažje enodnevne ture odpravljam s 25-litrskim nahrbtnikom. V njem je poleg osnovne opreme in čelade še nekaj lažjih oblačil, enostavna gore-tex jakna, ki mi nudi zaščito v primeru dežja in vetra, dve tablici čokoladic in pol litra tekočine. Prehranjujem se v planinskih kočah, kjer tudi nadomestim manko tekočine. Za dvo- ali tridnevno planinarjenje v mojem nahrbtniku ne bi našli bistveno več stvari. Seveda, poleg obveznega fotoaparata in če izvzamemo, da grem v gore brez otrok," razloži Šerkezi.

Z otroki v hribe

Z otroki je lahko v hribe in gore prijetno hoditi, seveda pa je potrebno turo prirediti njim, ki so v takšni skupinici najšibkejši člen. Čeprav lahko seznanimo otroka že zelo zgodaj z gorsko naravo, se moramo zavedati, da otrokom ni cilj vrh, ampak dogodki na sami poti, meni Šerkezi. "Vzeti si je potrebno dovolj časa, jih med hojo ves čas motivirati in jim pokazati čim več zanimivosti. Predvsem je pomembno, da pot poznamo in poskrbimo za otrokovo varnost. Ravno tako kot odrasli mora imeti tudi otrok primerno čelado, plezalni pas, aktivno perilo in zaščitna oblačila. Ne kupujmo mu prevelikih čevljev z namenom, da jih bo nosil dalj časa. V nahrbtniku naj bo vedno kos vrvi, na katero ga bomo navezali na izpostavljenih delih poti. Poskrbimo za dovolj tekočine in hrane in ne bo odveč, če na poti gorski škrat skrije kakšno dobroto." Slovenija ima veliko hribov in tudi gora, ki niso prezahtevne za družinske izlete. Med njimi so lahko zanimivi Slemenova špica ali nižja Smrekovec in Velika planina. "Idej je veliko in prilagodite jih starosti otrok. Združite izlet z obiskom krajev znanih osebnosti, krajinskih značilnosti in zaključite s piknikom v naravi. Otroci tega ne bodo pozabili in ko odrastejo, bodo to tudi cenili," svetuje Šerkezi. Marsikatero informacijo o tem, kakšna tura oziroma izlet je primeren za otroka, je mogoče dobiti v knjigi Z otroki v gore.

V primeru nesreče

Pogosto je za nesrečo v gorah kriv človek sam, zaradi nezadostnega znanja o gorah, razmerah v visokogorju in ne nazadnje o samem sebi. S hojo po gorah je namreč kot z vožnjo v avtomobilu. Ta mora biti brezhiben, z voznikom na čelu. Najpogostejša vzroka za nesrečo v gorah sta zdrs in padec, ki pa nista pogojena le s slabo obutvijo, ampak tudi telesno (ne)pripravljenostjo ali utrujenostjo. "Iz poročil, ki jih ima GRSZ, ugotavljamo, da so zdrsi pogostejši pri povratku z gore, ko ljudem poleg utrujenosti popusti koncentracija," pojasnita Igor Potočnik, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS), in Dušan Polajnar, predstavnik GRSS. Prav zato je potrebno ture postopno izbirati. V začetku sezone začnemo z lažjimi, nato pa stopnjujemo zahtevnost tur odvisno od naše pripravljenosti, pri tem pa upoštevamo tudi bolezni in trenutno zdravstveno stanje.

Hitro in pravilno ukrepanje ob morebitni nesreči je v gorah najbolj pomembno, saj lahko ponesrečencu reši življenje. "Do prihoda reševalcev lahko preteče kar nekaj časa zaradi težko dostopnega terena ali slabega vremena, čas pa je v večini primerov zelo pomemben dejavnik," povesta Potočnik in Polajnar. Če se torej zgodi nesreča, ohranimo prisebnost, pomirimo sebe in druge, ocenimo položaj, zaščitimo sebe in ponesrečenca pred neposrednimi nevarnostmi, kot so padajoče kamenje, plazovi, mraz, nudimo prvo pomoč, kolikor znamo in zmoremo ter o nesreči obvestimo reševalce na številko 112. Ob klicu je potrebno navesti, kdo kliče, kaj se je zgodilo, kje in kdaj, koliko je ponesrečencev, kakšne so poškodbe, kakšne so okoliščine na kraju nesreče, kar je pomembno v primeru helikopterskega reševanja, in kakšno pomoč potrebujemo. Na pomoč lahko pokličemo s pomočjo mobilnega telefona, UKV radijskih postaj, ki se nahajajo v planinskih kočah, ali preko samodejne radijske postaje za klic v sili SAPOGO. Čeprav ima dandanes že skoraj vsak mobilni telefon, ga ne zna tudi vsak optimalno uporabljati. "Gre za občutljivo elektronsko napravo, katere delovanje je v veliki meri odvisno od številnih dejavnikov, ki v dolinskem življenju niti niso opazni. Zaradi večje oddaljenosti postaj je v večini primerov signal šibek, posledično telefon išče najboljši signal in s tem izgublja energijo bistveno hitreje kot v dolini. Čas delovanja akumulatorske baterije pa se v gorah skrajša na račun nizkih temperatur," pojasni Šerkezi in opomni na nekatere posebnosti, ki naj bi jih storili pred vsako turo, da bo ta čim bolj varna. Pred turo mora biti baterija telefona polna, po možnosti vzamemo s seboj še rezervno. Telefon naj bo med turo ugasnjen, spravljen v vodoodporni vreči in na toplem, njegovo energijo pa dodatno varčujemo, če je med uporabo izklopljen UMTS signal. Telefon lahko uporabimo tudi, če ne poznamo PIN kode, saj je klic na 112 in 113 možen brez vpisa PIN. "V primeru, da ne morete poklicati, poskusite s pošiljanjem kratkih sporočil. V imeniku telefona pa imejte spravljeni dve številki oseb v obliki "ICE1 Janez Novak in ICE2 Špela Marela". Številka bo v pomoč reševalcem, da lahko o nesreči obvestijo svojce, pomeni pa "In Case Of Emergency" (v primeru nesreče)," svetuje Šerkezi in poda nekaj dejstev. Od tega, da je najpogostejša napaka obiskovalcev gora še vedno nepripravljenost na turo, podcenjevanje in tekmovalni duh. Najpogostejši vzrok nesreče neprimerna obutev, nepoznavanje terena in neizkušenost, posledica vsega naštetega pa zdrs, ki se v večini primerov konča tragično.

Lani je Gorska reševalna zveza Slovenije posredovala 391-krat, kar je bilo največ v zadnjih petih letih. Bilo je to tudi najbolj črno leto glede števila oseb, ki so jih morali reševati, poškodovancev, obolelih in mrtvih. Letos (do 21. julija) je imela GRZS že 174 intervencij, zato naj vsak, ki se bo v teh poletnih mesecih odpravil v gore, resnično uživa in doživi gore v vsej njihovi lepoti, ob tem pa pazi na varen korak. Srečno!