Od prvega celovečerca, poljskega Noža v vodi (Nóz w wodzie) leta 1962 do Podnajemnika (Le locataire/The Tenant), posnetega v Parizu štirinajst let pozneje, so bili filmi Polanskega razburljiva ter presenetljiva raziskava moralne korupcije, paranoje, igre moči in splošnega zla, ki se skriva za obrazi ljudi na ulici. Spomnite se samo, kako se dobronamerni in klepetavi sosedje v Rosemarijinem otroku (Rosemary's Baby, 1968) razkrijejo kot privrženci hudiča ali pa kaj se skriva za priljudnim šarmom Johna Hustona v Kitajski četrti (Chinatown, 1974). Polanski je otrok holokavsta in divjih povojnih ulic Krakova. Njegovi filmi se običajno ukvarjajo z likom preganjenega otroka, ki je bodisi zares otrok, kot v Kitajski četrti, ali pa zaradi svoje slabosti ali neprilagojenosti sicer odrasel človek, a postavljen v vlogo otroka.

Po begu iz Združenih držav leta 1978 po aretaciji zaradi spolnih odnosov z mladoletnico se je nekaj spremenilo. Njegov prvi film, posnet po vrnitvi v Evropo, je bil Tessa, čista ženska (Tess, 1979). Ukvarjal se je s tragično usodo prave polanskijevske junakinje, ampak nekaj je manjkalo. Film je bil spodoben, uglajen in brez česarkoli, kar bi lahko užalilo ali preveč vznemirilo gledalca. Kar ne bi mogli reči za Kitajsko četrt ali Podnajemnika, filma, ki jima je Tessa sledila. Takrat se je pisalo, da se je Polanski želel distancirati od podobe dekadentnega hollywoodsko-evropskega lahkoživca in je zato posnel izredno vljuden film, ki bi ga lahko zamenjali za kakšno konvencionalno priredbo klasičnega romana na BBC-ju. Kot da je sam Polanski stopil v senco. Film ni bil slab, razen igre mlade Nastassje Kinski, ki ni bila dorasla vlogi. Bil je le povprečen. Tega za Polanskega prej ne bi mogli trditi.

Z dvema izjemama to sicer velja za filme, ki so sledili. Nekaj starega, infantilno odbijajočega humorja je bilo najti v spodleteli komični pustolovščini Pirati (Pirates, 1986), ampak bolj tipična sta Smrt in deklica (Death and the Maiden, 1994) ter Deveta vrata (The Ninth Gate, 1999). To sta formalistično gledano izvrstna filma, precizno zrežirana, inteligentna in odlično odigrana, a ne premoreta sposobnosti, da bi gledalcu zlezla pod kožo, kar je bilo mogoče doživeti pri režiserjevih starejših filmih. Izjemi sta črna komedija Grenki mesec (Bitter Moon, 1992) in Pianist (The Pianist, 2002). Prvi je bil vrnitev k perverznim igram seksualne in druge moči, ki so bile prisotne v Nožu v vodi in Slepi ulici (Cul-de-Sac, 1966). Drugi pa je drama o preživetju med holokavstom, ki se je izognila filmski ikonografiji preteklosti in pustila občutek, da se je to, kar gledamo, zgodilo včeraj, ne pa pred desetletji. Že s naslednjim filmom, Oliverjem Twistom (2005), se je Polanski vrnil k vljudni kostumski drami, enako polni motivov, kot v Tessi, le še bolj bledih in udomačenih.

Pisatelj v senci je korak naprej od Oliverja Twista in vrača režiserja v sodobnost. Politični triler se ukvarja s prilizovanjem Britanije Združenim državam v času Busheve administracije oziroma, natančneje, s prilizovanjem bivšega britanskega premierja Tonyja Blaira. Adam Lang, nekdanji in fiktivni britanski predsednik vlade (igra ga Pierce Brosnan), je očitno zasnovan na Blairu ("Povejte mi eno odločitev, ki jo je sprejel Lang, ko je bil predsednik vlade, in ni koristila Združenim državam," o Langu reče njegov politični nasprotnik). Film je poln ozračja hladne vojne in elementov, ki so bili tako značilni za knjige in filme, sploh britanske, ki so črpali iz te tematike. Moralna dvoumnost in izdaja, ki doseže tragične razsežnosti, temne luknje v človeških življenjih, o katerih se ne govori, ter podoba Cambridgea kot brloga vohunov... Razlika je le ta, da nekdanjo vlogo Sovjetske zveze prevzamejo Združene države Amerike.

Pisatelj v senci nekoliko spominja na moralno močvirje Kitajske četrti, a brez odmeva omenjene mojstrovine. Film poseže v evropske strahove, povezane z Ameriko, ter gnus nad evropskim nagnjenjem k popustljivosti do ZDA. Vendarle na koncu film nima tiste moči, ki bi jo, sodeč po zgodbi in režiserju, moral imeti, čeprav se močno trudi ustvariti značilen učinek groze.

Že v prvi sekvenci je čutiti, da režiser obvlada jezik filmske srhljivke. Trajekt pristaja v deževni noči. Vsi avtomobili se izkrcajo, razen enega, ki zaklenjen in brez voznika ostane na notranji palubi. V prvih dveh minutah Polanski uporabi banalne, vsakdanje elemente, s katerimi nakaže, da nekaj ni v redu. Prizor spremlja zlovešča glasba skladatelja Alexandrea Desplata, kar je morda še najbolj uspešen element filma: godala in motiv za flavto, ki je hkrati pridušen in urgenten, se vijejo skozi ves film. Policija avto odvleče, naslednji prizor pa pokaže truplo na osamljeni plaži. Poznavanje narativne logike srhljivk nam nemudoma razkrije, da je truplo pravzaprav pogrešani voznik tistega osamljenega in praznega avtomobila na trajektu.

Mrtvec je pomočnik nekdanjega premierja Langa, ki je kot pisatelj v senci pisal Langove spomine. Glavni lik filma je brezimni novi pisatelj v senci (Ewan McGregor), ki ga zamenja, a se ne more otresti občutka, da smrt predhodnika ni bila samomor ali nesreča, kot trdijo vsi okoli njega. Med pisanjem knjige začne sumiti, da je njegov predhodnik odkril nekaj o bivšem predsedniku vlade, verjetno dogodek iz njegovih študentskih let na Cambridgeu, kar ga je verjetno stalo življenje.

Film se v glavnem odvija v neimenovanem obalnem mestecu v Združenih državah, ki po vsej verjetnosti skuša gledalca napeljati k predstavi, da poteka dogajanje v znamenitem letovišču Martha's Vineyard na Cape Codu v zvezni državi Massachusetts. Tam Lang počiva v modernistični vili svojega založnika med govorniško turnejo po Ameriki. V hiši vladajo napeti odnosi med Langom, njegovo ženo Ruth (Olivia Williams) ter Langovo pomočnico in ljubico Amelijo (Kim Cattrall). Brezimni pisatelj sledi namigom, ki jih je za seboj pustil predhodnik, in se približuje pretresljivi resnici o Langu in njegovih odnosih z Ameriko.

Celoten film je pridušen, tako v barvah kot v tempu. Je film velikih fizičnih in psiholoških daljav, nerazpoznavnih soban, osamljenih ljudi na vetrovnih zimskih plažah in nočnih voženj skozi prazna ameriška mesteca. Sivina je na mestu in odraža moralno bedo sveta, v katerem se je znašel pisatelj v senci. Hkrati pa ta splošna sivina izsesa dramatičnost iz filma. Prizori si sledijo brez pravega ritma, kot da jih je sploščil obup, prisoten v zraku.

Enako velja za glavne like ter njihov duhovit in grenek, na trenutke izumetničen dialog, čeprav je igralska zasedba zelo dobra, še posebej Pierce Brosnan kot Lang. Brosnan ima zadnje čase avtoriteto, ki je kot James Bond ni imel. Njegov Lang je fantovski, demonski, karizmatičen, na svoj način načelen ter poln napak. Tudi Olivia Williams je odlična v vlogi ogorčene žene, katere obraz v trenutku iz smeha otrdi v prezirljiv posmeh, a človeški odnosi vseeno ostanejo nedramatični. Razen dinamičnega Brosnana so vsi preveč usklajeni s pogrebnim občutkom filma. Nihče ne preseneti.

Film je obremenjen tudi z obratom povsem na koncu - enim tistih, ki jim v filmskem žargonu pravimo "surprise twist". V primeru Pisatelja v senci ta zasuk preobrazi zgodbo iz nečesa, kar je v jedru evropski strah pred ZDA, v nekaj veliko bolj lahkotnega. Nekaj, kar izgubi moč in se razvrednoti, ker se lahko opiše le še kot žanrska inventivnost. Eden od razlogov, zakaj je Kitajska četrt ne samo velika detektivka, ampak tudi velik film, je, da potisne konvencije žanrskih okvirov do logičnega in tragičnega konca in seže globoko v življenje onstran žanra. Pisatelj v senci ostaja le inteligenten in precizno posnet triler. Film sploh ni slab za poznega Polanskega, a je daleč pod ravnjo njegovih najboljših filmov.