Kdo torej danes še potuje z vlaki? Preiskava se je začela prejšnji teden v sredo, zgodaj dopoldne v Bohinjski Bistrici, kjer sem za 6 evrov kupil vozovnico do Ljubljane. S presedanjem oziroma z uro in pol dolgim postankom na Jesenicah, je opozoril uslužbenec. Videlo se je, da ni vajen večje vrste čakajočih za vozovnice. V vrsti smo bili štirje, do prihoda vlaka je manjkalo še pet minut, povrh vsega pa je upokojenka še hotela vrniti karto, ker se ji je pot odložila. Na njegovem obrazu je bilo opaziti zametke panike oziroma predstanje "plavanja", kot se v natakarskem žargonu reče razmeram, ko stvari ne obvladaš več. Leta 1904 zgrajena postaja v Bohinjski Bistrici, tako kot mnoge druge tovrstne stavbe iz tistega časa, prej kot na prometno vozlišče spominja na idilično karavlo na neproblematični meji, za katero pa nekdo opazno stalno skrbi. Idealna počitniška hišica. Hotel za upokojence z ličnimi teglčki z rožami, ki so na slovenskih postajah splošen standard. Rože kot nekakšen skozi dolga desetletja negovan odgovor mazivu, katranu, nekdanjemu premogu, potu in siceršnjim tovrstnim nevšečnostim železnice.

Precej neperspektivna postaja

Vlak do Jesenic je bil polovično poln, potniki so bili mešanega izvora: lokalci z lokalnimi opravki, na primer maturantka, ki se je odpravljala na Jesenice pogledat rezultate mature, in turisti, ki so izstopili na Bledu. Nekateri s kolesi. Očitno močna lokalna linija. No, če bi zvestobo vlaku oziroma "ajznponu", kot mu v tistih krajih še vedno rečejo, od koga še posebej pričakoval, so to Gorenjci. Pregovorno skrbni in racionalni ljudje. Po podatkih železničarjev se od leta 2000 vsako leto več ljudi vozi z vlaki, število potnikov se povečuje povprečno za tri odstotke na leto. "Število potnikov narašča tudi na bohinjski progi. Še posebej zanimiv je avtovlak od Mosta na Soči do Bohinjske Bistrice in nazaj, saj se je v zadnjih letih število prepeljanih avtomobilov, potnikov in kolesarjev povečalo za okoli 35 odstotkov. Prav tako se z vlaki iz Ljubljane in Nove Gorice na Bled, v Bohinjsko Bistrico in Most na Soči vozi vsako leto več tujih gostov," so sporočili iz direkcije Slovenskih železnic.

Jeseniška železniška postaja ne daje vtisa prosperitete. Javni WC, kot osnovni izkaz življenja, ni deloval, par lokalov z zaprašenimi okni, ki čakajo na novega entuziasta, da jih bo najel, pa govori, da posli na postaji prej propadajo kot ne. Takšen je tudi splošni vtis, ki sem ga dobil po uro in pol dolgem čemenju na Jesenicah; precej neperspektivno oziroma spet predvsem polno nekih praznih poslovnih prostorov. Je bil pa zato vlak v Ljubljano še bolj poln kot kompozicija iz Bohinjske Bistrice. V Škofji Loki je vstopilo že toliko ljudi, da so neznanci začeli prisedati k neznancem.

"Precej redno uporabljam vlak, ker imam mir, lahko razmišljam, berem ali pa zgolj gledam skozi okno, predvsem pa nisem živčen. Vlaku namreč povsem zaupam. Bi mi pa ustrezalo, če bi obstajala brezžična povezava za internet. To bi bistveno povečalo udobje in funkcionalnost vožnje," je povedal eden izmed potnikov, gospod Edo, 44-letni Ljubljančan, ki se je tega dne vračal z Jesenic z zasebnega obiska. In izzval gospoda Zlatka iz začetka zapisa.

Kombinacija sposobnega prenosnega računalnika in relativnega udobja med vožnjo bi zagotovo lahko bila dodatni adut, ki ga avtoceste ne omogočajo. Kajti čas, ko voziš avto, pa četudi si sovoznik, je iz različnih razlogov, še najbolj pa zaradi tresljajev, nestanovitnega ritma vožnje oziroma premalo udobja, "mrtev". Na vlaku pač ne. Seveda v idealnih okoliščinah, ki pa so v Sloveniji daleč od tega. Na Slovenskih železnicah pravijo: "Ponuditi potnikom dostop do interneta na vlakih ni nova zamisel. Uresničitev zamisli na žalost ni odvisna samo od železnice, temveč predvsem od kakovosti signala mobilnih operaterjev ob progi. Signal je marsikje slab ali pa ga celo sploh ni. Tako so bili že začeti pogovori za izboljšanje kakovosti signala na vlakih. Prizadevamo si, da bi nanje namestili naprave, ki povečujejo moč signala v notranjosti vlaka."

Žurerski vlak

Nekaj dni kasneje sva z vodičko po Zasavju, v eni od zasavskih rudarskih kolonij odraslo punco, sedela na škarpi izpod podvoza ceste skozi najožji del savske soteske nekaj kilometrov pred Zagorjem. Tam, kjer sem se želel ustaviti in si od blizu ogledati reko že neštetokrat, pa mi je uspelo šele tokrat. Kakih pet metrov pod nama je tekla vrtinčasta Sava, nad nama pa ozkogrla cesta, na kateri so si strpnost, ambicije in tekmovalnost delile domala vse kategorije udeležencev v prometu, vključno s kolesarji obeh vrst, torej tako športniki kot kolesarji na poti domov. Nepregledna situacija, ki te mora, previdneža, vsaj malo navdati z občutkom negotovosti. A onkraj reke, pod vznožjem gore, ki krike vrača s trikratnim odmevom, teče tudi železniška proga, ki je v uporabi od leta 1846. V dobri uri posedanja so po njej pripeljali trije vlaki. Dva potniška in en tovorni. V primerjavi s cestnim vrvežem nad nama so bili primer elegance, če že ne dobra simulacija startrekovskega gesla "live long and prosper". Kot iz kake makete so se zdeli, ko so razmeroma tihi in osvetljeni potovali mimo.

Ker je bil petek, je bila ideja poti v Zasavje preveriti, ali živelj izkorišča možnost, da se recimo z zadnjim vlakom ob 23.30 odpelje na zabavo v Ljubljano. Zasavci imajo prvi vlak nazaj že nekaj po četrti zjutraj in kolikor se spominjam prizorov z ljubljanske železniške postaje, ki je ob sobotnih jutrih znala izgledati kot after party DJ Tima, so to tudi počeli. Na papirju stvar še vedno deluje favoritno. Kaj bi si lahko človek, ki bi se v petek rad pozabaval, pa se boji voziti opit, želel več od tega, da se od zabavišča do doma pripelje z vlakom? Za nekaj evrov.

A ti časi so minili, pove 33-letni Miljenko A., edini potnik na vlaku s tremi vagoni s po 60 sedeži, na katerega sem nekaj po triindvajseti uri vstopil v Trbovljah. "Ja, grem žurirat. Zadnje čase tega ne počnem tako pogosto, danes sem se pa odločil, da grem pogledat na Metelkovo. Še pred kakimi petimi leti so bili petkovi vlaki razmeroma polni, danes ne več. Morda so študentje oziroma mladina danes drugačni."

Pogovoru se previdno in le za hipec pridruži še kondukter s 40 leti delovne dobe na vseh mogočih progah zdajšnje in bivše države. Približno 600 evrov pokojnine pričakuje. Ni veliko, vsekakor pa ga manj skrbi za prihodnost kot njegove mlajše kolege. Reorganizacija železnic, ki je že v teku, kar med drugim pomeni množično upokojevanje, bo kolektiv presekala na pol, kar pomeni, da bo brez službe ostalo kakih dva tisoč ljudi. Takšne so vsaj govorice, ki krožijo med železničarji. In najbolj na udaru naj bi bile potniške postaje, ki naj bi postale docela avtomatizirane, medtem ko bodo tiste s tovornim prometom še vedno potrebovale določeno število "živih ljudi".

Z Miljenkom vseeno nisva ostala povsem sama. Za deset minut oziroma eno postajo vožnje se nama je pridružilo dekle, katere ime sem žal pozabil. Dekle s tatoojem na hrbtu. "Ja včasih, kakih osem let nazaj, smo se vozili žurirat v Ljubljano. Imela sem 15 let. Starši so me pustili, ker so mi verjeli. Takrat je vozila še gomuljka in bilo je nepozabno," je navrgla in izstopila v nekem zaselku. Zabavo je ta petek preskočila. Naslednji dan se je namenila prebeliti sobo, pa tudi sicer, je rekla, zadnje čase ne more dolgo spati, ker se je v soseščini pojavil mlad in nadvse agresivno glasen petelin.

V Zalogu sta s kolesom vred povsem rutinsko na vlak skočila znanca s podobno namero preživeti noč na Metelkovi. Zaloška ekipa pač in male skrivnosti preživetja oziroma kako prihraniti 20 evrov za taksi. Če bi se srečali na avtobusu, bi si verjetno zgolj nekaj pomrmrali v brk, če se že ne bi povsem zignorirali. Na vlaku pač ne. Na vlaku je drugače, tako da smo na koncu iz tega propadlega žurerskega vlaka vendarle izstopili spodobno družno.

Drveli smo vztrajno - v Prekmurje

Tri dni kasneje, v ponedeljek, sem se odpravil do Hodoša. V Prekmurje. Travmatična pot iz otroštva. V sedemdesetih in tudi še v osemdesetih letih, dokler pač niso bile zgrajene avtoceste, je vožnja z avtom do tja lahko trajala tudi pet ur. Danes do Murske Sobote ponoči menda prideš že v uri in pol, pripovedujejo avtomobilski šampioni. Ob stalni prekoračitvi hitrosti seveda.

Z ljubljanskega kolodvora smo se premaknili nekaj po 12. uri, kvečjemu šestinsko zasedeni kupejski vagoni (en človek na kupe) so pa obetali lagodje, torej odprta okna po mili volji, previdno kršenje kadilskega zakona in poležavanje. Večino potnikov lahko navedem. Mladi debelušni Anglež na poti v Maribor, ki se z iPodom na ušesih ni pustil motiti; bledo, iz alternativnih krogov na videz znano mi dekle, ki je kupe zagrnilo z zaveso; gospa z oteklimi nogami, ki so ji morali železničarji pomagati po stopnicah; dva makedonska državljana na poti v Mursko Soboto, kjer naj bi kupila rabljen avtomobil; štiri dijakinje Šolskega centra Rogaška Slatina, sicer redne potnice z vlakom, ki pa bi vseeno raje vozile lastnega lamborghinija; 24-letna Mariborčanka z obiska pri fantu, ki se je z vlakom peljala prvič po letu dni, podpisani in še nekaj drugih, s katerimi nisem navezal stika.

Vlak je, vključno z WC-ji, deloval dotrajano, vendar pa vseeno oskrbovano. Za 15 evrov do Hodoša v petih urah. Počasi. Na Pragerskem smo morali prestopiti v avtobus. Na odseku do Ormoža popravljajo progo. Bojda že kar lep čas in bolj stihijsko. Legenda pravi, da so morali progo odkopavati dvakrat, ker so prvič pozabili položiti neke kable. No, proga naj bi po novem omogočala hitrosti preko 100 kilometrov na uro, če ne več. Nekateri sanjajo o 160 kilometrih na uro. Seveda ne s staro dizelsko lokomotivo, ki je proti Panoniji glasno grabila v ponedeljek. In prav tako ne s starimi vagoni, katerih trpek vonj po znoju, ki se je zalezel v sleherno poro slehernega elementa kupeja in je po svoje šarmanten, vendar pa po koncu poti vendarle urgentno kliče po tuširanju in pranju oblačil.

No, drveli smo vztrajno. Ob 13.55 smo bili v Celju, ob 14.40 na Pragerskem, ob 15.00 (z avtobusom) v Kidričevem, ob 15.45 v Ormožu, ob 16.25 v Murski Soboti, ob 16.15 v Hodošu. Na skrajnem koncu Slovenije.

Michaela, študenta agronomije iz avstrijskega Attnanga, ki se je na neko madžarsko farmo odpravljal za par dni sadit neke sadike, je že čakal madžarski vlak. Malce širši in še bolj starinsko delujoč vagon s svojim motorjem in dvema uslužbencema. Kot nadrealni cilj svojega potovanja sem kanil prvega Madžara vprašati, ali je priljubljenost vaterpola na Madžarskem kakorkoli povezana s tem, da Madžarska nima morja, vendar pa sem po njuni zdolgočasenosti in nekomunikativnosti dojel, da to nista Madžara, s katerima bi bil tak pogovor mogoč. In bolj kot potnik je Michael izgledal kot predmet filmske izmenjave ujetnikov na meji. Avstrijski znanec z vlaka je zanimiv kot izkušen potnik. Do 250 kilometrov oddaljenega Dunaja, kjer študira, se skoraj vsak teden vozi z vlakom. Za polovično študentsko ceno 17 evrov, je dejal in dodal, da je 32 evrov, kolikor znaša polna cena, tudi za avstrijske razmere res drago.

Smrdel sem si

Čemenje v Hodošu (dve uri do odhoda vlaka proti Ljubljani) me je navedlo na idejo, da bi poskušal nekako priti do Maribora in tam preveriti ponedeljkov večerni utrip. A ni bilo možnosti. Četudi bi se nekako prebil do Maribora, do jutra ne bi ujel nobenega vlaka do Ljubljane. Prišel bi kvečjemu do Celja. Odločil sem se vrniti po isti poti nazaj in še enkrat ponoviti vse manevre. Vlak z madžarske strani je bil nekoliko bolj poln. "Lani, ko smo vozili uro prej, je bila ta linija bolj polna in je lahko potnik lovil linije do Venecije," je suvereno dejala sprevodnica. Ah, kako sanjavo Štajerke izgovorijo "Venecija".

Za nepolna dva avtobusa ljudi pri prestopanju v Ormožu se nas je nabralo ob povratku. Kakih 50 ljudi ali največ tisoč evrov prihodka za Slovenske železnice. Če upoštevamo, da takšna lokomotiva na kilometer porabi dobrih 9 litrov dizla, ki stane 1,162 evra po litru, med Hodošem in Ljubljano je pa 212 kilometrov, je razlika jasna. Samo z gorivom je bilo stroškov še enkrat več. V prvem vagonu se je razlezla sedemglava posadka iz Irske, šest deklet in en fant, ki je potovala z interrailom, mesečnim študentskim paketom. Startali so v Parizu. "Najbolj grozen del potovanja je bila proga Berlin-Praga, v prenapolnjenem nemškem vlaku, v katerem se ni dalo odpreti oken. To je bil pravi 'horror', medtem ko je tale vožnja s tem vlakom idilično zabavna," je ocenil 24-letni Dublinčan. Potovali so do Ljubljane, kjer so njegove logistično vešče sopotnice že uredile spanje. "Menda kakih 20 minut od centra mesta za 20 evrov na glavo. Ugodno," je dejal in si med pripovedovanjem stalno popravljal rob spodnjic pod kratkimi hlačami, ki so se mu od dolgournega cmarjenja po vlakih očitno začele nadležno zažirati v pregib noge. Moral sem mu pojasniti, da "20 minut od centra" pomeni kakšne Medvode in da je to za Ljubljano precej daleč.

Tudi meni je minevala sedma ura na vlaku in smrdel sem si. No, priložnosti, da "zatežim" še študentki umetnostne zgodovine, ki je vstopila na Ptuju in ki je med drugim videla Mono Lizo v Louvru ter o tem doživetju dejala, da ni bil pogled na sliko nič bolj pretresljiv od pogleda na polja, ki so bežala na drugi strani okna kupeja, nisem hotel zamuditi. "Z vlakom se vozim redno, ker v Ljubljani pač ne uporabljam avtomobila in se mi ga niti ne splača imeti. Čudni so ti vlaki. Sploh pozimi. Enkrat gretje ne dela in se naslednjič oblečeš, potem pa kurijo, da ne veš, kam bi s sabo. Med šolskim letom je lahko tudi gneča. Še vedno pa je bolje kot v Italiji. Pri nas vsaj poskrbijo, da si obveščen o zamudah in zapletih, tam nikakor." In tudi tokrat se je na koncu poti zgodilo malo presenečenje.

V Zidanem Mostu se nama je pridružil mladi znanec iz underground vod, ki se je vračal z "Obscene Extreme - Silence sucks" glasbenega festivala. Sveže zaljubljen, z nahrbtnikom, poln vtisov in načrtov za prihodnost. Ob tem, da sem od umetnostne zgodovinarke izvedel nekaj malega o Moni Lizi, baroku, rokokoju in francoski revoluciji, mi je preostanek poti popestril s kupom publikacij in na novo pridobljenih cedejev obskurnih izvajalcev. Že to je povsem solidna bera, za en dan.

Nekaj je na tem vlaku. Je počasen, vendar pa je tudi komunikativen. Pa vendar, če je vlak v današnjih časih v primerjavi z drugimi prevoznimi sredstvi v podobnem položaju kot gramofon, ki ga postavite ob bok mp3-formatu, bi človek pričakoval, da se bodo železnice zaradi svojega outsiderskega položaja bolj potrudile, da bi bila njihova usluga optimalna. Začenši s ponudbo primernih vagonov, uskladitvijo voznih redov, uvedbo priboljškov, kot je povezava na internet, in še česa.