Franco Miraglia je pazljivo izbiral besede. Njegova govorica že prvi hip razkrije osebnost, ki jo v Rimu srečaš vse bolj poredko. Hkrati pa je glas tega priletnega, izobraženega gospoda izdajal nadzorovano jezo. Izpod klobuka, ki ga je ščitil pred vročim soncem pri skoraj štiridesetih stopinjah, je njegov pogled švigal po kupih plastenk, pločevink, papirja in ostale razmetane šare. V trebuhu velike, štiristo let stare platane so bili človeški iztrebki. Hrup škržatov je le še poudarjal neznosnost vročine; iz posušene trave so se mušice zaganjale v preznojeno kožo.
Villa Borghese je najpomembnejši rimski park. S svojimi 80 hektarji (večji od njega sta Villa Doria Pamphili in Villa Ada) zelenih površin sega vse do mestnega obzidja antičnega Rima. S svojimi vrtovi, sprehajališči, jezeri, vodnjaki, palačami in spomeniki ponuja enkratno igro pejsažev, podob, svetlobe in domišljije. Park je dal leta 1601 zgraditi kardinal Scipione Caffarelli Borghese, nečak papeža Pavla V. Ko so leta 1633 dela končali, je park dobil današnjo podobo. V začetku 19. stoletja so lastniki dokupili še nekaj zemljišča, leta 1901 pa so ga, za vrednost današnjih 10 milijonov evrov, prodali državi. Dve leti pozneje je park prešel pod mestno upravo, ki je Villo Borghese prvič odprla za javnost.
Z metlami nad kritike
Sto let pozneje - potem ko je Villa Borghese iz božjih rok prešla pod državno upravo in pod skrbstvo Združenih narodov (Unesco) - parku grozi propad. Tako so vsaj prepričani v združenjih Amici di Villa Borghese, Italia Nostra, združenju za zaščito kulturne dediščine, in Legambiente, najmočnejši italijanski organizaciji za zaščito okolja.
Franco Miraglia občasno nastopa kot tiskovni predstavnik Prijateljev Ville Borghese. Ko sem ga nekaj dni kasneje ponovno zvabil na vročino, sva za zmenek izbrala poznejšo uro. Ob sedmih zvečer, dan po tistem, ko je Rim vso noč proslavljal 400-letnico smrti Caravaggia, ki je prestolnici zapustil kar 22 svojih čudovitih platen, se je Franco Miraglia hihital. Njegove izjave in poročanje lokalnih časopisov so proizvedli prvi učinek. Od porta Pinciana, na vrhu vie Veneto, pa vse do Gallerie Borghese (ene od rezidenc bivših lastnikov, v kateri je zdaj muzej njihove bogate zbirke umetnin) na skrajnem severnem delu parka ni bilo niti enega koščka papirja ali steklenice. Miraglia, ki živi v najvišjem nadstropju palače, od koder ima odličen pregled nad parkom, je porogljivo navrgel, da so komunalci delali dva dni. "Potem ko smo obvestili javno mnenje, so skušali popraviti storjeno škodo. Toda to je še bolj zaskrbljujoče, saj dokazuje, da za bliskovito čistilno akcijo ni ničesar, ni idej. Praznina. Človek bi pričakoval, da se bodo spopadli z našimi idejami in skušali vsaj približno zagovarjati svoj koncept uničevanja zgodovinskega parka. Upali smo, da nam bodo očitali, da se mesto spreminja, da moramo tudi mi sprejeti dejstvo, da se želijo mladi zabavati. Da tudi lunapark in prodajalnice kiča, ki rastejo kot gobe po dežju, večajo promet in pomagajo gospodarstvu dežele. Da zgodovinski park ni sveta krava. Da ga je treba izkoristiti in pomolsti do kraja. Nič od tega se ni zgodilo, na vse naše kritike so odgovorili z metlami, počistili so tudi drekce in odšli brez besed," je med najinim sprehodom sarkastično pojasnjeval Miraglia.
Instant turizem večnega mesta
Toda smeti in zanemarjenost parka sta le najbolj očitna plat pomanjkanja občutka za kulturo. Morda je kultura prevelika beseda za politike današnje dobe, pravi Miraglia. Pomanjkanje spoštovanja do mesta, trdi, je zastrašujoče. Za primer navede gledališko areno, ki so jo nekaj stran od drevoreda stoletnih platan postavili pred nekaj leti, ko je bil župan mesta Walter Veltroni. Gradbenik Toti je mestu, kdo ve za kakšno protiuslugo, podaril shakespearovsko gledališče, ki zdaj samuje sredi stoletnih dreves. "Si predstavljate? Mesto, ki ima številne spomenike, rimski forum, stebrišča, amfiteatre, templje. Sredi obilice teh čudovitih stvari smo tukaj postavili leseno konstrukcijo, ki je kopija Shakespearovega teatra. Rim, ki se zadovoljuje s kopijami najbolj grdih konstrukcij na tem svetu?"
Prijatelji Ville Borghese svojo jezo stresajo na župane, saj tudi takrat, kadar naredijo nekaj navidez dobrega, delajo škodo. Njihova obsesija do prenove, do tega, da za kratek čas pološčijo palače in kulturne spomenike, jih priredijo sodobnemu času, je mestu odvzela patino. Za kakšno ceno? Zato, da Rim pridobiva na ratingu mednarodnih turističnih agencij, ki mesto preplavljajo s poceni, instant turizmom? Rim je bil dolgo časa cilj drugačnih turistov. Pesniki in izobraženci so v Rim hodili gledati ville, v Rimu so preživljali tedne in mesece.
Prijatelji Ville Borghese so apolitično združenje. Tristotim ustanovnim članom se je po letu 1991 pridružilo na tisoče podpornikov. Čeprav se Franco Miraglia predstavlja kot poljedelec, bi mu človek pripisal aristokratsko poreklo. Pripomba ga vznemiri, zato na hitro opiše kratko obdobje svojega političnega delovanja v stranki italijanskih socialistov, še preden je vodstvo v stranki prevzel Bettino Craxi. Gospod Miraglia seveda ni kmetovalec, študiral je agronomijo, kot vsi drugi člani združenja pa tudi on pripada izobraženemu meščanskemu sloju. To pa je družbena kategorija, ki je z Berlusconijevim prihodom na politično sceno začela izumirati. Podobno in istočasno kot velike, štiristo let stare platane, ki so jih posadili še v času, ko je po Rimu hodil Caravaggio, Bernini pa je antičnemu mestu pripravljal baročno preobleko.
Namakalni sistem v zgodovinskem parku
Z Miraglio stojiva ob vznožju doline platan. Pojasnjuje mi, da je to edini del parka in sploh Rima, kjer je krajina ostala nedotaknjena. Drevored platan obožujem, odkar sem ga prvič ugledal. Vsako od stoletnih dreves ima svoj izraz in osebnost; v drevoredu, ki se rahko vzpenja in krivi, so stoletna drevesa ujeta v dialog, ki človeku zapre usta. Miraglia mi pojasnjuje pejsaž in mojstrovino krajinarjev izpred 400 let. Imenuje jih "sognatori", kar, prevedeno v slovenščino, bolj kot za sanjače stoji za vizionarje. Ti krajinarji so predvideli prizor, ki se nama je ponujal pred očmi.
V ta redek primer popolnosti sožitja med naravo in človekom so se pred dobrim desetletjem prvič zarili buldožerji. Nekdo na mestni upravi je bil tako pameten, da si je za Villo Borghese zamislil namakalni sistem. Brez posvetovanja z uradom za spomeniško in kulturno varstvo je mesto naročilo namakalni sistem pri ameriški družbi, ki je specializirana za namakanje igrišč za golf. Kopanje jarkov za namakalni sistem je posekalo tudi po 40 do 50 metrov dolge korenine stoletnih dreves, ki se zdaj sušijo in odmirajo. Namakalni sistem pa je škodoval tudi travnikom, saj je izginila gosto raščena trava, ki je bila odporna tudi v najbolj sušnih poletjih. Kot da škoda še ni bila dovolj velika, je arogantna in ignorantska mestna oblast pred dvema letoma po sredini zgodovinskega parka izkopala velik jarek, v katerega so položili novi krak mestnega vodovoda. "Ali bi jih stalo kaj več, če bi vodovod položili nekaj sto metrov stran od teh dreves?" je med opisovanjem tega posilstva dejal Miraglia.
Poleg platan, ki so zdaj pod stalnim nadzorom njihovih ljubiteljev, pa se sušijo tudi rimski bori. Tisti z dolgimi debli, ki se vijejo v nebo, in s krošnjo, ki je, kot pravi Miraglia, podobna dežnikom. Posušeni borovci, ki so zaščitni znak večnega mesta, zdaj padajo po tleh.
Toda mestna uprava nadaljuje s svojim uničevanjem edinstvene krajine. V srcu parka v teh dneh pripravlja megakoncert Renata Zera. Prijatelji parka so na pomoč poklicali največjega živečega botanika in pejsažista. Peter Hamilton Raven je za Villo Borghese izdelal zdravilni recept. Pop pevce in prodajalce krame naj bi v parku ponovno zamenjali vrtnarji in rastlinjaki, v katerih bi gojili potomce dreves in preostalega rastja, ki zdaj hira v parku.
Med pogovorom o spopadu za preživetje Ville Borghese mi je prišla na misel knjiga, ki jo je 85-letni Eugenio Scalfari, ustanovitelj rimskega časnika La Repubblica, objavil pred nekaj tedni. V svojem namišljenem potovanju - dialogu s Pascalom, Diderotom, Spinozo, Marxom, Baudelairom in drugimi pisci iz obdobja moderne misli - Scalfari sklene, da je nastopil konec obdobja modernosti. "Obkrožajo nas sodobniki, ki so naši nasledniki, naši nasledniki pa so novi barbari," ugotavlja Scalfari. V upanju, da bitka še ni izgubljena, med pogovorom z Miraglio knjige nisem omenil.