Toda zavidljivi naslov najdaljše plaže večina pripenja azijski plaži Cox's beach, ki se na več kot 120 kilometrih neprekinjeno razgrinja med ustjem reke Bakkhali in krajem Teknaf, najjužnejšo točko Bangladeša, ter zaobjema 2491,86 kvadratnega kilometra.

Območje, nekdaj imenovano "Panova" oziroma "Rumena roža", so domačini prekrstili v spomin na britanskega častnika Hirama Coxa, ki je v 18. stoletju poskušal zgladiti več sto let trajajoče konflikte med arakanskimi priseljenci ter domačim ljudstvom Rakhain.

Nepretrgan peščeni pas na eni strani uokvirja toplo morje, v katerem, kot poudarjajo domačini, ni morskih psov, na drugi pa veriga hribov, prekritih z odejo tropskega rastja. Najbolj obiskana turistična destinacija v Bangladešu priteguje zanimanje tudi z nad morjem vzpenjajočimi se klifi ter redkimi školjčnimi lupinami in zanimivimi minerali. Med 20 milijonov ton peska je pomešanih več kot štiri milijone ton privlačnega kamninskega materiala, kot so amfibol, magnetovec in pirit. Prav zato plaža razvaja z najlepšim pogledom ob sončnem vzhodu in zahodu, saj prebujajoči ali toneči žarki navidezno preoblačijo barvno lesketanje mineralov. Čeprav Cox's beach velja za eno izmed manj obleganih plaž, jo ob zarji prekrije množica turistov, ki želi v fotografski objektiv ujeti ples mavričnih odtenkov.

Kljub temu da najdrznejši avanturisti, ki se nočejo odpovedati norenju med divjimi valovi, plažo obiskujejo ob vzniku pomladnih mesecev, peščena velikanka zares zaživi šele v zimskem času od novembra do marca, saj tropsko monsunsko podnebje v poletnih dneh prinaša obilno deževje, neznosno vlago, številne bolezni, ki jih prenaša mrčes, ter občasna opustošenja ciklonov. V zimski sezoni, ko temperature sicer redko zdrsnejo pod 20 stopinj, hotelirji in gostinci kujejo dobiček, s katerim se nato prebijajo skozi preostanek leta. Tako domači kot tuji turisti, med katerimi prednjačijo Američani, Britanci, Japonci in Korejci, uživajo v vodnih aktivnostih, predvsem surfanju in potapljanju, dolgih sprehodih brez cilja, jahanju slonov ali nakupovanju ročno izdelanih oblek, obutve in cigar. Dolgčas pa lahko preganjajo tudi z obiskom številnih hindujskih templjev ali bližnjih miniaturnih otokov, kot sta Sonadia in koralni Saint Martin.

Domačini se včasih izkažejo za nadležne, saj se s turisti radi zapletejo v pogovor ali obeležijo njihov obisk s fotoaparatom, vendar s tem popotnikom hkrati omogočajo, da se povsem infiltrirajo v tamkajšnjo kulturo. Poglede bangladeških moških še dodatno pritegujejo tujke v bikinkah, saj se domačinke morskim valovom predajajo v oblačilih, imenovanih salvar kamiz, ki jih sestavljajo hlače in ohlapna tunika. Komur je torej zoprno neprestano čebljanje in lepljenje pogledov na koščke gole kože, si lahko v bolj umaknjenih kotičkih zunaj mesteca Cox's Bazar in stran od hotelskih naselij sezida lastne peščene gradove ter v spokojnosti opazuje utrujene ribiče, ki se vračajo z jutranjega ribolova. V nočnih urah sicer odsvetujejo zadrževanje na osamljenih mestih, saj večji del obmorskega pasu naseljuje revno bangladeško prebivalstvo, ki se je pripravljeno na vsak način, tudi s krajo, okoristiti s turisti.

Da se človeška roka zavoljo pohlepa le stežka upre poseganju v naravno okolje, priča tudi vse večja komercializacija najdaljšega naravnega kopališkega nabrežja. Gradnja 80-kilometrske obalne ceste, verige trgovin in luksuznih hotelov, ki si v zasebno last tu pa tam odrežejo košček plaže, je nekdaj samevajoče robove bangladeške dežele v zadnjih letih prelevila v turistično oazo, ki jo bo v prihodnosti onesnaževalo vse več popotniških zanesenjakov. Toda ker je narava na tem kraju poskrbela za kombinacijo dih jemajočih atributov, območje ostaja zemeljski raj, ki se je skoraj prerinil tudi v elitno skupino sedmih naravnih čudes sveta.