"Atmosfera na Velikem trgu je bila lepa tudi zaradi vladnega podtajnika za okolje. Ni ga bilo," je zapisal eden od bralcev. Tržaški neofašistični politik iz Berlusconijeve vlade Roberto Menia se protestno ni udeležil koncerta in je svoje nezadovoljstvo izražal na ves glas. Bralca je njegova odsotnost navdušila. Večina pisem je izražala veselje nad prireditvijo. Vsaj ena bralka pa je z obžalovanjem zapisala, da je namesto na koncert šla molit k spomeniku pri fojbi v Bazovici.

Ko je italijanski predsednik položil venec v nekdanjem Narodnem domu, ki so ga 13. julija 1920 požgali fašisti, je prestopil enega od mejnikov med Slovenci in Italijani v Trstu in nekoliko korigiral slab vtis, ki ga je pustil z izjavami ob drugih praznikih. Ravno sprava med narodi to ni bila, zgodila pa se je zanimiva simbolična gesta, ki se je zdela še pred nekaj leti težko izvedljiva.

Dipiazza je pragmatičen politik, načrtoval je prijeten koncertni večer na glavnem mestnem trgu s predsedniki treh držav kot uglednimi gosti. Riccardo Muti pa je koncert napovedal za 13. julija, ko je imel na svojem urniku prost dan. Nekoliko pozno so bili organizatorji opozorjeni, da je to eden najbolj travmatičnih datumov na mestnem koledarju. Izteklo se je v kompromis, po katerem so vsi trije predsedniki šli v Narodni dom in potem še k spominski plošči izselitve italijansko govorečega prebivalstva iz Istre in Dalmacije.

V dneh, ko so v Trstu prevladovali nekoliko bolj mehki toni politične govorice, smo tržaškega župana vprašali, kako razume svoje mesto.

Vi ste desni politik iz Berlusconijeve stranke.

Jaz sem politik desne sredine z desnosredinsko mestno vlado.

Nekoliko paradoksno se mi zdi, da desni župan Trsta organizira koncerte prijateljstva med Slovenci, Hrvati in Italijani.

To ni paradoks. To je zdrav razum.

Pričakovanja so bila, da v Trst z Berlusconijevim županom ne bomo šli niti na kavo, na mirovniške prireditve pa zares ne.

Glejte, koncert prijateljstva se ni zgodil zaradi mene. Ti kraji so čakali na takšno priložnost. Smo čakali na trenutek, ko bomo lahko na trgu skupaj, ali ne? To se je treba vprašati. Je prišel čas, da nehamo živeti v tlečem spopadu, ki politikom na levici omogoča, da so izvoljeni za senatorje, tistim na desnici pa, da delajo politične kariere? Petdeset let jahamo zgodovino, da lahko ljudje delajo politično kariero. Ali ni to prelahko?

Sem velik občudovalec svojega predhodnika Riccarda Illya, ki je bil župan leve sredine. Illy se je zelo trudil v tej smeri, pa ni šlo. Še pred koncertom mojstra Riccarda Mutija je bil vzhičen in mi je čestital. Poglejte ta sms. "Upam, da se bo vse realiziralo. Gledal sem televizijski dnevnik na tretji mreži. Zdi se, da ti je s predsedniki uspelo in da bodo 13. julija tam. Čestitke. Riccardo."

Illy je v Trstu začel novo pot. Zdelo se je, da bo desnosredinska mestna skupščina vse zaustavila. Veliko ljudi je tako mislilo. Eni z zaskrbljenostjo, drugi z olajšanjem. Ko smo leta 2001 prišli na oblast, so časopisi pisali, da bomo med nami in Slovenci zgradili zid. V resnici brcamo, kar ga je ostalo.

Preden ste postali župan, ste bili trgovec.

Oprostite. Še vedno sem predvsem trgovec. Premožen človek sem postal zaradi Jugoslovanov, ki so kupovali v mojih trgovinah.

Jezik trgovine v Trstu je bil podnevi slovenščina, jezik zabave pa na drugi strani meje ponoči italijanščina.

Da, vi ste podnevi nosili sem denar, ponoči pa smo ga mi nosili nazaj v igralnice v Lipico in Portorož. Bil bi hinavec, če ne bi rekel, da smo od železne zavese imeli korist. Veste, kaj je bil največji problem v mojih veleblagovnicah do leta 1990? Kako prešteti denar. Lepi spomini. Zvečer smo imeli cele mize polne lir, dinarjev, nemških mark, švicarskih in francoskih frankov. Vzeli smo vse. Jugoslovani so delali v Nemčiji in Švici in domov pošiljali denar, ki so ga njihovi sorodniki prišli porabit k nam v Trst. Bilo je veliko kanadskih dolarjev in zelo malo ameriških. Denarja je bilo toliko, da smo ga strpali v velike plastične vreče in ga v njih nosili v banko. Nisem bil trgovec. Še vedno sem trgovec in lastnik veleblagovnic. Ampak berlinskega zidu ni več. Ni nobenih miz, ki bile polne dinarjev in lir. Ni več dinarjev in lir. Tudi mej ni več. Od njih ni več mogoče živeti. Ekonomije ne morete zastaviti na meji, ker je ni. Lahko objokujete čase, ko smo dobro živeli od razlik v sistemih. Koristi pa od jokanja ni. Treba je stvari premisliti na novo.

Kaj se je zgodilo, ko je bilo te trgovine konec?

S padcem zidu se je vse spremenilo. Trst je bil ogromna veleblagovnica za Vzhodno Evropo. Še danes v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji vsi poznajo Trst. Vendar poznajo Trst izpred dvajsetih let. Njegovo geografijo iz tistih časov poznajo tako dobro kot njegovi meščani. Vsi so prišli sem po kakšno reč, ki je na drugi strani ni bilo mogoče kupiti. Bili so dnevi, ko je v mesto prišlo sto tisoč ljudi. Včasih dvesto tisoč. V enem dnevu. Cela Terezijanska četrt je bila ena sama trgovina. Šest tisoč kvadratnih metrov trgovin v majhni četrti v majhnem mestu. V mestnem središču so bile trgovine s kmetijsko opremo poleg zlatarn in trgovin s tekstilom. Celo mesto je trgovalo. Danes ima vsako mesto od tukaj do Skopja svoje trgovske centre in ljudje pridejo sem samo še iz nostalgije. Ampak tistega Trsta ni več. Mesto se je moralo spremeniti. Zdaj govorimo o prenovi starega pristanišča in nekaterih drugih projektih, ki včasih niso zanimali nikogar.

Odnosi med Slovenci in Italijani pa so ostali nespremenjeni.

Ne, niso. Rekel bi vam dve besedi o tem, kar sem naredil v teh letih. Začel bi z letom 2001. Znašel sem se v popolnoma razdeljenem mestu. Na eni strani italijanska skupnost, na drugi slovenska. Na Krasu je večina prebivalstva slovenskega. 93 odstotkov prebivalcev Zgonika je Slovencev. Dolina prav tako. Repentabor tudi. Med skupnostima ni bilo povezav. Bili so poskusi, da bi kje prišli skupaj, ampak prav daleč nismo prišli. Šele leta 2004 sem župane prepričal, da lahko skupaj praznujemo praznike. Skupaj s slovenskimi župani s Krasa sem šel na zgodovinska obeležja. Prvič se je zgodilo, da smo vsi župani skupaj s predsednikom pokrajine skupaj šli tako k fojbam kot k spomeniku ustreljenim Slovencem v Bazovici. V Rižarno in v Repentabor k različnim spomenikom. To je bilo leta 2004. Včeraj, tako rekoč. V Rižarni sem dal svoj govor prevesti v slovenščino. Vztrajal sem, da mora poleg mene govoriti tudi slovenski župan v slovenščini. Il Piccolo je moj govor prenesel v slovenščini, Primorski dnevnik pa v italijanščini. Prvič se je zgodilo kaj takega. Morda se vam zdijo malenkosti, vendar so to pomembni mejniki.

Kaj pa je zdaj drugače?

Tukaj se je politične kariere delalo izključno na dvajsetem stoletju. Že pred leti pa se je začela oblikovati ideja, da bi se v Trstu srečali trije predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške. Idejo je lahko dobiti, ampak na tem sem delal štiri leta. Vedno je bil nekdo, ki ni mogel priti. Običajno zaradi volitev. Volitve so vedno prišle vmes kot nepremostljiva ovira. Vsakič mora kdo kaj takega reči, da se odnosi lahko zapletejo. Enkrat je manjkal Hrvat, enkrat Slovenec, enkrat Italijan.

Potem me je klical Antonio de Rosa, ki organizira festival v Ravenni. Rekel mi je, da obstaja možnost, da dirigent Riccardo Muti pride v Trst, in da bi lahko na koncertu bili vsi trije predsedniki. To pot se je zdelo, da bo vse preprosto. S koncertom res ne bi moglo iti nič narobe, ne?

Potem se je pokazalo, da datum koncerta popolnoma po naključju sovpade z datumom požiga Narodnega doma.

Je kdo to načrtoval?

Niti najmanj. 13. julij ni nevtralen datum. Ni ga bilo mogoče ignorirati. Na eni in na drugi strani so takoj skočili v zrak. V Ljubljani so zelo trdo prijeli predsednika Danila Türka, pri nas pa je Roberto Menia prav tako ostro reagiral na predsednika Giorgia Napolitana. Zdelo se je, da se bo vse skupaj razletelo in da bo ideja zapustila zelo grenak vtis. Bil sem ravno na Sardiniji in ves teden sem visel na telefonu. Pisal sem svojemu predsedniku in potem vašemu, da je to velika priložnost, ki je ne gre zamuditi. Rezultat pa je bil izjemen. Koncert je vzbudil močna čustva pri vseh. Jaz sem jokal, ko je umrla moja sestra, in jokal sem med koncertom. Ne zgodi se mi ravno pogosto, da bi sedel skupaj s tremi predsedniki držav. Pri večerji sem vsem trem rekel, pojdimo na balkon. Napolitano, ima nekaj smisla za humor, je rekel, da ne, ker balkoni prinašajo nesrečo. Imeli pa smo tudi srečo. Deset minut po koncertu je prišla ploha.

Ali en koncert lahko spremeni stvari?

Zame je to vrhunec poti, ki se je začela leta 2001 s kamni in žvižgi v Rižarni in končala z aplavzom na trgu leta 2010.

Takole sem danes pisal predsedniku Napolitanu. "Rad bi se vam zahvalil za obisk Trsta ob priložnosti koncerta mojstra Riccarda Mutija. Vaša prisotnost in prisotnost predsednikov Slovenije in Hrvaške je zgodovinski dogodek za naše mesto, ki se leta trudi preseči tragedije dvajsetega stoletja." In tako naprej.

Po čem je to bil zgodovinski dogodek?

Trst je bil mesto v kletki. V Sloveniji sem spal v hišah žensk, ki so jih posiljevali fašisti in nacisti in potem morda tudi partizani. Hočemo še naprej govoriti o teh rečeh, kot da so se zgodile včeraj? Ali pa se hočemo pogovarjati o skupni prihodnosti? Na tem koncu sveta so se dogajale grozne reči. Si lahko pošteno rečemo, da so se grozote dogajale na obeh straneh? Najprej mi, potem vi, ali pa nasprotno, najprej vi, potem mi. Odvisno, s kom govorite. Tragedija je bila za vse. Vsi so plačali zelo visoko ceno. Rojen sem v Furlaniji. Samo malo sem odmaknjen od neposredne čustvene vpletenosti. Ampak ne moremo se pogovarjati samo o tem, da sem jaz ubil vašega brata, vi pa ste ubili mojega očeta. Ne samo o tem. Treba se je pogovarjati še o čem drugem.

Sedite na zanimivem mestu. Trst je lepo mesto, vendar ni center sveta…

Včasih je bil. Na prelomu stoletja je mesto imelo 270.000 prebivalcev. Ampak da, zdaj to ni center sveta. Danes ima 210.000 prebivalcev.

Pod vašim oknom se srečata slovanski in latinski svet. Na eno stran gledamo slovanski svet do kitajske meje, na drugo latinskega, ki gre čez Atlantik do Čila. Tod okoli pa sta oba drug poleg drugega in se mešata.

Da. Ko se usedem za mizo, se med pogovorom vedno izkaže, da je mama od nekoga Slovenka, oče Istran, stric Nemec. Teta Furlanka. To je resničnost našega sveta.

Smo od tega srečanja dobili še kaj drugega razen konflikta? Je stik kje produktiven?

Ja, seveda. Če greste v Rižarno na obletnico, boste tam videli štiri različne verske obrede. Katoliškega v slovenščini in italijanščini. Potem judovskega v hebrejščini. Ortodoksno mašo v srbščini. In grški obred v grščini. To je bogastvo mesta. Trst je majhno mesto. Ima pa vse te komponente, ki jih sicer najdete v veliko večjih mestih. Vsaka skupnost brani svoje. Kras je ostal nedotaknjen biser, ker ga je slovenska skupnost branila. V tem prostoru živi več kultur. Ko turistična ladja pristane v Trstu, potniki lahko odidejo v Oglej, v Gradež ali v Brda. Če mi slovenski Collio držimo zase, vi pa Brda zase, ne bomo prišli daleč. Če se združimo, si lahko marsikaj izmislimo. Meje so padle, ne? Rampe smo iztrgali iz zemlje. Jaz mojim govorim, naj si gredo ogledat Predjamski grad in Postojnsko jamo. V ravni črti ni več kot štirideset kilometrov. Lahko tudi razmišljamo, da smo mi na tej strani, vi pa na oni strani, lahko se tudi ne premaknemo nikamor in skupaj stagniramo. Nova Gorica je po drugi svetovni vojni vzcvetela, Gorica je stagnirala. Furlanija-Julijska krajina, Slovenija, Hrvaška in Koroška skupaj nimajo niti polovice prebivalstva Šanghaja. To je resničnost sveta, v katerem živimo. Pred kratkim sem bil na obisku v Združenih državah. S ponosom sem jim govoril o svojem mestu in neskončnih možnostih, ki jih ponuja. Z zanimanjem so me poslušali. Potem so me vprašali. "Koliko prebivalcev ima Trst?"

Rekel sem, da dvesto deset tisoč prebivalcev.

"Se šalite?" so me nejeverno gledali.

Potem sem jim rekel, da k njemu gravitira milijon dvesto tisoč ljudi iz Furlanije-Julijske krajine. Dva milijona Slovencev, par milijonov na Koroškem. Skupaj s Hrvati in Avstrijci nas je osem milijonov.

"Ste mislili osemdeset?" so vprašali.

"Ne. Osem," sem odgovoril in vedel, da nekoliko pretiravam.

Sploh me niso vzeli resno. Tri suverene države in ena regija imajo skupaj osem milijonov? Ne se delat norca iz nas. Če hočemo prosperirati, moramo ustvariti kritično maso okoli jadranskega jezera. Kaj dosti več kot veliko jezero Jadran ni.

Jadran ima veliko lastnikov.

Če ladje pridejo v Reko, Koper, Trst ali v Benetke, je vseeno. S tem se ne spremeni veliko. Pomembno je, da pridejo in da jih pride veliko. To bi bilo dobro razumeti. Ladje morajo priti v Jadransko morje. Če jih pride veliko, bomo koristi imeli vsi. Turisti lahko gredo v Dubrovnik, Portorož, Trst in Benetke. Ampak morajo priti. Nihče ne bo prišel samo v Trst. Mladi ljudje to že razumejo. Mi starci še vedno mislimo, da so meje resnične. Mi se lahko prerekamo, ali je prvi Trst ali Koper. Ampak vsak čas ne bo več meje s Hrvaško. Takrat bo postalo zares zanimivo. Promet z Jonskega in Tirenskega morja in s Sicilije se bo premaknil tja. Hrvaška ima najlepšo obalo v Evropi. Eno najlepših na svetu. Otočja, kot so Kornati, ne najdete nikjer drugje. Prišli bodo čez Trst, Koper in Reko. Vsi jim moramo kaj ponuditi. Ne bodo prišli gledat, kako se prerekamo.

Z ekstremizmom v tem svetu ne bomo prišli nikamor. Patriotizem je eno. Vsi smo domoljubi in bomo vedno ostali. Ampak med patriotom in nacionalistom je velika razlika. Nacionalisti v enaindvajsetem stoletju nimajo več kaj ponuditi. Nacionalizem nam je prinesel vse gorje dvajsetega stoletja. Domoljubje in kultura sta nekaj drugega. O tem se je treba pogovarjati. Sam mislim, da ne ogrožamo več drug drugega. Slovenci lahko ohranijo svojo kulturo, Hrvati svojo, Italijani svojo.

Jokal sem, ko sem v mojem mestu slišal vse tri državne himne. Vsi, ki so bili na trgu, pa so bili globoko ganjeni. Tristo petdeset mladih ljudi na odru, še danes mi gredo mravljinci po koži.

Ali niso Trst, Koper in Reka konkurenčna pristanišča za majhen trg?

Med Koprom in Tržičem vidim eno samo veliko pristanišče. Morda med Reko in Benetkami. Lahko živimo v sožitju? Ja, seveda. Tako kot v sožitju druga poleg druge živijo veleblagovnice. Ljudje gredo v tisto, ki ponuja boljšo postrežbo, večja parkirišča in pametnejše cene za bolj solidno blago. Vsi skupaj pa lahko sem privabimo veliko ladij. Na morju je dovolj ladij za vse. Trst je specializirano pristanišče. Tukaj pretovorimo 38 milijonov ton nafte na leto. Je smiselno, da imajo Benetke in Koper svoj terminal za nafto? Zdi se mi, da ne. Moje pristanišče je za to specializirano. Ima naftni terminal v Kopru smisel? Mislim, da ne. Je smiselno, da Benetke gradijo svoj terminal za pet milijonov ton na leto in tankerje vozijo v bližino Svetega Marka? Najbrž ne. Zame med 38 in 42 milijoni ni razlike. Majhen naftovod lahko pelje nafto do Benetk, ne da bi kdorkoli opazil. To je sorazmerna ekonomija. Vse drugo so čenče.

Kdo so vaši sogovorniki?

Spremeniti majhno mesto ni tako velik problem. Župan sem petnajst let. Pet let v Miljah, skoraj deset v Trstu. Trstu sem pomagal, da je uredil proračun in dvignil življenjsko raven. Smo na prvem mestu v Italiji. Narediti velik sistem je bolj zapleteno. Kaj lahko naredim? Sodelujem z županom Ljubljane Jankovićem in z Borisom Popovičem v Kopru. Zakaj se nam splača sodelovati? Zato, ker nam je padla na glavo kriza. Nihče nima toliko dela, da bi lahko zavračal posle. Vse nas stiska. Vsi smo malo lačni. V Sloveniji imate svoje probleme, problemi v Italiji so znani vsem, Hrvati imajo svoje. Malo naprej je Grčija, ki nas opozarja, kako zelo slabo se lahko hitro obrnejo stvari. Mislim, da lahko razmišljamo o sorazmernem razvoju. Bomo imeli vsak svojo specializirano bolnišnico za vsako bolezen ali si lahko specializacije razdelimo med sabo? Bolnišnica v Izoli lahko servisira celotno obalo z nekaterimi specializacijami. Ankaran je specializiran za bolezni okostja. Je lahko specializiran za vso regijo? Je lahko Trst specializiran za kirurgijo za celotno območje? Mi gremo k vam, vi pridete k nam, ker smo del sistema. Kako lahko to izvedemo tako, da bo preprosto? S komplikacijami se to lahko naredi že sedaj. Kako lahko postane samoumevno? Je res treba na vsakem vogalu zapravljati milijarde evrov za nekaj, kar že obstaja deset kilometrov stran?

Zveni prelahko. Navzkrižni interesi se ne odpravijo z lepimi besedami.

Dragi moj prijatelj, časi, ko smo denar metali proč z lopatami, so minili. Tistega denarja, za katerega se je mislilo, da bo od nekje prišel sam od sebe, takoj ko bomo začeli jokati, da smo ogroženi, ni več. Treba ga je narediti.

Zdi se, da smo zelo blizu. Iz Ljubljane do Trsta je tri četrt ure vožnje.

Ali ni to lepo? Včasih sem šel čez prehod na Lipici, šel čez Senožeče in prvi kos avtoceste našel šele pri Razdrtem. Zdaj pri sedmem pomolu zavijem na avtocesto in sem v štiridesetih minutah v Ljubljani.

Z avtobusom pa je štiri ure, z vlakom pa se sploh ne da več priti sem. In tudi skorajda nikamor ni več mogoče iti.

To je res. Zdaj se smejemo, kako smo se pol dneva vozili do Ljubljane. Čez nekaj let se bomo smejali, ker smo se tja vozili z avtom. V nekaj letih bomo imeli peti koridor.

Včasih se zdi, da ne gremo prav nikamor.

Oprostite. Rojen sem bil leta 1953 v Furlaniji. Pred petdesetimi let smo živeli v srednjem veku. Pasel sem krave. Od modernih reči smo imeli samo žarnico. Nismo imeli niti hladilnika, niti telefona, niti televizije, niti pomivalnega stroja.

Imeli smo mamo.

Jaz sem imel nono. Poglejte, kam smo prišli. Ni minilo tako zelo veliko časa. S konja in traktorja smo prišli na računalnike in mobilne telefone. Zdaj imamo vse te reči. Meja je bila nekaj, na čemer smo bili pripravljeni stati ure in se ukvarjati z njeno pomembnostjo. Zdaj so to črte na starih zemljevidih. Kaj bomo iz tega naredili? Lahko sedimo in se čudimo naši modrosti ali pa iz teh dežel kaj naredimo. V nekaj letih lahko naredimo kvalitativni preskok.

Pa ste prepričani, da je to govorica, v kateri se v Trstu lahko dela politika?

Vidim, da imate pri sebi Il Piccolo. Ta časopis je desetletja živel samo od napetosti in razlik. Danes v njem najdete čisto drugačne članke. Res smo imeli nacionalistični desnici, ki sta druga proti drugi mahali vsaka s svojo zastavo. To je bilo še leta 2000. Zdaj se pogovarjamo o tem, da smo sosedi in da smo si enaki. Jaz se v Sloveniji počutim doma. Gojim prijateljstva, ki gredo preko vsega. Poznam gospo, ki mi je rekla, da si nikoli ne bi mislila, da bo Italijan kdaj spal pod njeno streho. Ampak sem.

Türk, Josipović in Napolitano so bili zelo zadovoljni, ker smo šli v Narodni dom. In bili so zadovoljni, ker smo šli tudi k drugemu spomeniku. Ko sem bral prve članke iz Ljubljane, se mi je zdelo, da smo v vojni. Ali smo v vojni? Kolikor jaz vem, ne. Živimo v miru.

Je bil koncert na trgu kaj več kot lepa simbolična gesta?

Potrebujemo lepe simbolične geste. Geste prijateljstva nikoli nikomur niso storile nič žalega. Morali bi videti zastave na Velikem trgu. Tega večera sem rekel, da je to trg evropske enotnosti. Polnih je bilo 5600 sedežev. Niste mogli dobiti mesta. To je bil veličasten spektakel. Kdaj ste tukaj slišali tri himne?

Kaj je bilo doseženo na praktični ravni?

Na praktični ravni? Slišim nek dvom v vašem glasu. Odstranili smo kletko, v kateri smo bili ujeti in za katero se je izkazalo, da je v mnogočem namišljena. Iz nje niso znali niti v naših krajih niti v vaših. Na eni strani so popolnoma upravičeno govorili o fašizmu in nacizmu. Ko grem v Idrijo, mi pokažejo kraj, kjer se je rešil eden, ki je šel nabirat drva, vse druge so pobili. Samo malo se sprehodiš po tistih krajih in vidiš, kaj se je dogajalo. Na tej strani fojbe, Rižarna, leto 1945 in eksodus iz Istre in Dalmacije. Se je res zgodilo? Res se je vse zgodilo. Ja. Bilo je grozno. Lahko govorimo še o čem drugem? Mislim, da je ta dan zaznamoval neko novo vzdušje. Predsedniki so si stisnili roke in šli v Narodni dom. Požig Narodnega doma je otvoril obdobje preganjanja, ki se je začelo leta 1920 in končalo leta 1945.

Ampak zgodovina je kamnolom, v katerega gremo po kamenje, da ga mečemo drug drugemu v glavo. Ta pogovor je nujno grd. Se temu lahko izognemo?

Ni se treba izogniti. Zakaj bi se izogibali? Čez to smo že šli. Šest županov ni hodilo na spominska obeležja, ker so predstavljali drugačno politično usmeritev. Jaz predstavljam desno sredino, oni so predstavljali levo sredino. Na Krasu so župani z levice. Zbral sem jih na kup in skupaj s predsednikom regije smo šli po vseh krajih. Mislite, da sem bil jaz kdaj prej na Bazovici pri spomeniku ustreljenih Slovencev? Oni nikoli niso prišli k fojbam. Kaj je izšlo iz tega? Kdo mislite, da je postavil dvojezične table? Jaz. Brez kakršnihkoli polemik in trkanja po prsih. Klical me je Bojan Brezigar in se mi zahvalil za to, kar sem naredil za mesto in za obe skupnosti. Kar naprej berem o antagonizmu med italijansko in slovensko skupnostjo. Jaz antagonizma med skupnostmi ne priznam. V časopisih berete vedno o dveh ali treh odstotkih politikov, ki nenehno stopajo v to mlako. Vprašajte ljudi, ali so jezni na mesto ali ga imajo radi. Smo lahko dva prijateljska naroda? Mislim, da ja.

Ko sem študiral, me pet dni upora v Milanu v risorgimentu ni brigalo prav veliko. Mislite, da se današnja mladina ukvarja s prvo svetovno vojno kot svojim osebnim problemom?

Ste se bali, da se ne bo izšlo?

Bal? Nisem plašen človek, ampak bili so trenutki, ko se je res zdelo, da bo iz lepih želja nastala polomija. Stvari so ušle iz rok štirikrat. V štirinajstih dneh se je štirikrat zdelo, da iz tega ne bo nič. Na obeh straneh so bili ljudje, ki so veslali v nasprotno smer. Naša desnica tukaj in vaši zgoraj. Nacionalistične desnice so bile proti. Seveda. Ni jim bilo všeč. Veselili bi se, če bi šlo kaj narobe.

Zdaj pa vsak dan dobivam takšna pisma. "Želim se vam zahvaliti za ganjenost, ki mi jo je prinesel zgodovinski dogodek s koncertom mojstra Mutija in tremi predsedniki." "Zahvaljujem se za prekrasen dogodek in vas objemam." Tukaj je še eno. "Kar je bilo še pred kratkim čista iluzija, se je pokazalo za možno in resnično." Ko se meščanom zdi vredno, da se usedejo in napišejo pismo županu, je že moralo biti prav. Naredili so raziskavo javnega mnenja. 90 odstotkov, poudarjam, 90 odstotkov mesta je bilo navdušeno in je odobravalo celotno prireditev. Devetdeset odstotkov. To so podatki, na katerih se da oblikovati politiko mesta.

Kje v Trstu pa lahko vidimo to vaše mesto?

Mislim, da je treba na iti na zgodovinske kraje in prebrati, kaj piše na ploščah. Treba je prebrati vse spominske plošče. Ampak potem pojdite še na Miramar, na grad svetega Justa, v muzej Revoltella, v muzej Sartorio. Pojdite v zgodovinske kavarne in poglejte, v kakšnem mestu ste. V petih minutah se iz sredozemske flore premaknete do srednjeevropske flore pod prelepim soncem. Bi živeli v Ferrari, kjer je poleti vlažno, pozimi pa megla? Tukaj ste v petih minutah iz Sredozemlja v srednji Evropi. Poglejte stari zemljevid mesta. Imelo je 270.000 prebivalcev, ko je Avstriji vladala Marija Terezija, na trgu pa je bil še park. Sem so prišli Slovenci, Grki, Turki. Vsak je s seboj prinesel nekaj bogastva in ga pustil mestu. Pri morju imate srbsko pravoslavno cerkev, eno največjih sinagog v Evropi. Imate tudi grško pravoslavno cerkev. To je vsebina mesta, ki jo je treba ceniti.