To je potrdila študija Caprisa, v katero so vključili 889 žensk na ruralnih območjih Južnoafriške republike, ki so močno prizadeta z okužbami s HIV. Izkazalo se je, da je gel, ki vsebuje eno od učinkovin, ki se uporabljajo pri zdravljenju HIV, preprečil okužbo s HIV pri 39 odstotkih žensk. Raziskovalci in medicinska skupnost si obetajo, da bo gel zapolnil pomembno preventivno vrzel, saj možnost zaščite pred okužbo polaga v ženske roke; te se v tradicionalnih okoljih običajno ne morejo pogajati z moškimi o obojestranski zvestobi ali uporabi kondoma, siceršnjih preventivnih pristopih proti okužbi s HIV.
Učinkovitost gela morajo preveriti še v nadaljnjih kliničnih študijah, preden ga bodo potrdile pristojne agencije. Če bodo tudi druge študije potrdile njegovo učinkovitost, bi lahko množična uporaba gela samo v JAR v naslednjih desetih letih preprečila več kot pol milijona novih okužb. Zato medicinska in raziskovalna skupnost verjame, da lahko ta nova preventivna možnost spremeni smer epidemije, še zlasti na jugu Afrike, kjer največje breme okužb s HIV nosijo prav mlade ženske.
Cepivo proti okužbi z virusom HIV še vedno ostaja izziv za bodočnost. Zato pri preventivi proti okužbi s HIV na prvem mestu ostajata promocija spolne zvestobe in uporaba kondomov, sledi obrezovanje moških (to prenos virusa prepreči v 60 odstotkih primerov), nekoč v prihodnosti pa bosta morda v poštev prišla še mikrobicidni gel za ženske in cepivo.
Zdravljenje za vse
Druga dobra novica je, da je s protivirusnimi zdravili zdravljenih vse več okuženih s HIV. Tako je konec leta 2009 protivirusno terapijo prejemalo 5,2 milijona ljudi, med njimi jih je 1,2 milijona zdravljenje začelo v tem letu. To je bil daleč največji porast vključenih v zdravljenje, ki so ga zabeležili v enem letu. Kljub vzpodbudnemu podatku pa je treba videti celo sliko: ocenjujejo, da trenutno na svetu živi 33,4 milijona ljudi s HIV, med katerimi jih 60 odstotkov tega niti ne ve, ker niso opravili testiranja na okužbo s HIV. Med 15 milijoni ljudi, ki vedo, da so okuženi, se jih 10 milijonov ne zdravi. V zdravljenje je torej vklučenih le 15 odstotkov vseh ljudi, ki so okuženi s HIV.
Število ljudi, ki so okuženi s HIV, se še vedno vsako leto veča, vendar že od leta 1996 upada število na novo okuženih, od leta 2004 pa tudi umrlih zaradi aidsa, kot imenujemo obdobje okužbe s HIV, ko se pri posamezniku razvijejo resnejše zdravstvene težave. Oboje pripisujejo učinkoviti preventivi - ta se kaže v upadanju tveganega spolnega vedenja - in vse bolj dostopnemu protivirusnemu zdravljenju. Vse več je tudi dokazov, da zdravljenje s protivirusno terapijo vpliva na upad prenosa okužb. Učinkovito zdravljenje namreč tako zniža virusno obremenjenost posameznika, da v njegovi krvi virusa ni več zaznati, zato je tudi manjše tveganje, da se virus prenese na partnerja. Študija v Afriki je pokazala, da je bil pri heteroseksualnih parih, pri katerih so zdravili okuženega partnerja, delež okužb partnerja za 92 odstotkov manjši kot v primerih, ko okuženega partnerja niso zdravili. Tako se vse bolj uveljavlja sintagma "zdravljenje kot preventiva", saj bi lahko zdravljenje - če bodo bodoče raziskave potrdile to povezavo - vključili v sklop preventivnih strategij. Eno pomembnih sporočil konference je bilo zato poziv k univerzalnemu dostopu do zdravljenja. Protivirusno zdravljenje je torej treba omogočiti prav vsem, ki ga potrebujejo.
Tako ambicioznega cilja vsekakor ne bo lahko doseči, tudi v luči dejstva, da je Svetovna zdravstvena organizacija na kongresu pozvala k zgodnejšemu zdravljenju okuženih, kar bo dodatno razširilo krog ljudi, ki jih je treba zdraviti. Moč imunskega sistema posameznika merimo s prisotnostjo celic CD4. Zdrav človek ima 1000 do 1500 celic CD4 na mm³, pri okužbi z virusom HIV, ki napade imunski sistem človeka, pa količina teh celic upade. Svetovna zdravstvena organizacija je doslej priporočala, naj začnejo okuženega zdraviti, ko celice padejo pod 200, po novem pa bi protivirusno zdravljenje začeli, ko bi bilo celic še 350. Zdravljenje bo zato učinkovitejše, saj bo imunski sistem posameznika manj okrnjen; okuženi bo dlje ostal zdrav in posledično dlje živel. Epidemiološki modeli kažejo, da bi, če bi ta priporočila širše sprejeli, smrtnost zaradi HIV do leta 2015 znižali za 20 odstotkov. Tudi zgodnje zdravljenje bi imelo preventivne učinke: z zmanjšanjem količine virusa v telesu zaradi zdravljenja bi okuženi virus v manjši meri prenašali na svoje partnerje.
Ena bolezen, dve Evropi
Epidemija okužb s HIV globalno upada, vendar to ne velja za države vzhodne Evrope in srednje Azije. Lani so na primer v Ruski federaciji zabeležili 8-odstotni porast na novo okuženih, v Belorusiji pa celo 22 odstotkov več na novo okuženih. Narašča tudi skupno število ljudi, ki so okuženi s HIV - v tej regiji jih živi že 1,6 milijona, večina v Rusiji in Ukrajini. Okužba se najhitreje širi med ljudmi, ki si injicirajo droge - ponekod je s HIV okuženih celo 70 odstotkov uživalcev drog -, ter med seksualnimi delavci in njihovimi spolnimi partnerji. K hitremu širjenju okužbe prispeva tudi dejstvo, da se v teh državah injiciranje drog in nudenje spolnih uslug pogosto prekriva. K izredno slabi sliki prispeva tudi dejstvo, da v teh državah preventivni programi za uživalce mamil, ki bi prispevali k zmanjševanju okužb s HIV, zaradi pomanjkanja denarja in represivne politike do drog delujejo le v zelo okrnjeni meri, okuženi uživalci drog pa so stigmatizirani in le redko vključeni v protivirusno zdravljenje. Mednarodna zveza za aids, British Columbia center za odličnost pri HIV in aidsu ter Mednarodni center za znanost v politiki do drog so zato pozvali k podpisu dunajske deklaracije, dokumenta, ki priporoča, da se v politiko do prepovedanih mamil vključijo znanstveni pristopi. Zgrešen pristop sedanje vojne proti drogam, ki kriminalizira uživalce nedovoljenih drog, namreč zgolj napaja epidemijo okužb s HIV in ima izjemno negativne zdravstvene in socialne posledice. Finančna sredstva je zato treba preusmeriti v pristope, ki so dokazano učinkoviti, to pa so preventiva, zdravljenje in programi zmanjševanja škode zaradi drog, kamor sodijo opiatska nadomestna terapija, nudenje sterilnega pribora za vbrizgavanje drog, varne sobe za uživanje drog in svetovanje.
Aktivisti iz držav vzhodne Evrope so opozorili še na eno dejstvo: visok delež okuženih s HIV je hkrati okuženih tudi s tuberkulozo in virusom hepatitisa C, katerega diagnosticiranje in zdravljenje je prav tako neučinkovito. Tako se na primer Ruska federacija skupaj z Indijo in Kitajsko ob boku večine afriških držav uvršča med 20 držav, kjer je na tuberkulozo redno testiranih le 4 odstotke s HIV okuženih ljudi, prispevajo pa 80 odstotkov smrti zaradi tuberkuloze med to populacijo. Tako se okuženi s HIV v teh državah pogosto znajdejo v absurdni situaciji, ko jih zdravijo s protivirusnimi zdravili, zaradi česar jim HIV ne povzroča težav, umrejo pa zaradi tuberkuloze, ki je ozdravljiva bolezen. Tuberkuloza je tako danes glavni grobar okuženih s HIV, saj zaradi te bolezni umre kar 25 odstotkov okuženih.
Prelomljene obljube bogatih
Težava, ki je bila v ospredju dunajske konference, je pomanjkanje denarja za nadaljnji razvoj preventive, zdravljenja in pomoči zdravstvenim sistemom, da bi se laže spopadali z epidemijo HIV. Global Fund, organizacija, ki je svetovni odgovor na krizo z aidsom, poleg tega pa usmerja še dejavnosti v zvezi z tuberkulozo in malarijo, bi za pomoč državam v naslednjih treh letih potreboval vsaj 17 milijard dolarjev, če bi želel doseči začrtane cilje o širitvi dostopa do zdravljenja, pa 20 milijard dolarjev. A so zaradi ekonomske krize države donatorice že v minulih dveh letih skrčile obljubljena sredstva za financiranje teh programov. Zato seveda ne preseneča, da iščejo nove finančne vire napajanja programov globalnega zdravja. Tako naj bi poslej te programe sofinancirale tudi države s srednje visokim dohodkom, ki so doslej pomoč le prejemale (od Kitajske si tako Global Fund obeta dve milijardi dolarjev na leto), bolj pa bi morali odpreti denarnico tudi bogati. Če ne gre zlepa, pa na silo: novi davek, ki bi ga uvedli na finančne transakcije (pravijo mu tudi davek Robina Hooda) in s katerim bi poskušali odpraviti revščino v svetu in investirali v globalno zdravje, "se zdi vsaj v ZDA vse manj grda beseda".
Večji dostop do protivirusnih zdravil bi omogočila tudi cenejša zdravila. Tekmovalnost generičnih farmacevtskih podjetij je v preteklosti že zelo znižala cene starejšim protivirusnim zdravilom. Vendar bolniki z razvojem okužbe potrebujejo novejša in s tem vse dražja zdravila, ki pa se jim patentno obdobje še ni izteklo in jih generična podjetja ne morejo izdelovati. Zato je iz UNITAID (agencija SZO za nakup zdravil) prišla nova patentna pobuda: podjetja, ki so lastniki patentov za izdelavo protivirusnih zdravil, bi posebnemu patentnemu skladu, ki bi ga ustanovili pri UNITAID, prostovoljno omogočila dostop do svoje intelektualne lastnine, generična podjetja, ki bi to intelektualno lastnino želela uporabiti, pa bi to lahko storila s finančno kompenzacijo lastniku patenta. S tem bi protivirusna zdravila hitreje prišla na trg z nižjimi cenami, saj generičnim podjetjem ne bi bilo treba čakati dvajset let do izteka patenta na izdelavo zdravila.
