Doživljajo nas kot čudake z juga

V kraje, ki so z juga videti kot zlovešče tiha, nedostopno ledena hollywoodska scena. Potem so se misli začele prehitevati: trideset milijonov kvadratnih kilometrov, štiriindvajset časovnih pasov, trideset avtohtonih ljudstev, omrežje rahločutnih ekosistemov, skupek geopolitičnih interesov. In kdo ve koliko podmornic, ki švigajo pod ledeno gladino. Pravzaprav idealna lokacija za umetniške akcije Marka Peljhana, gledališkega in radijskega režiserja, istočasno pa prelepa poslednja postojanka njegovega Makrolaba, avtonomnega samozadostnega laboratorija, ki s tehnološkimi čudesi omogoča raziskovalne in umetniške projekte. Nekje med Brusljem, Londonom in tik preden mu je uspelo z družino na počitnice, sva zakoličila zadnje domovanje mogočnega zabojnika. In abstraktna krajina je postala nekoliko bolj oprijemljiva.

Projekt Makrolab, ki ga je umetnostni zgodovinar Edward Lucie Smith v knjigi Art Tommorow poimenoval "dokončna utopična izjava v Beuysovi tradiciji ob koncu 20. stoletja", ste vedno postavljali na lokacije, ki jih označujete z angleško besedo "contested". Torej ozemlje, za katero se države kosajo, prepirajo… Tak primer je denimo avstralski otok Rottnest (2000), Blair Atholl v Perthshiru na Škotskem (2002), otok Campalto v Beneški laguni in seveda celotna Arktika. Po kakšnem ključu jih izbirate, kaj vas vleče tja?

Makrolab je projekt, ki sem mu ob nastanku leta 1994 dal deset let življenja - če smo natančni, jih je preživel dvanajst -, v katerih bi se vzpostavile metode in osnove za avtonomno in skupno delovanje umetnikov, taktičnih medijskih delavcev in tudi znanstvenikov. Iz izkušnje delovanja in bivanja v Makrolabu je nastalo kar precej umetniških del, glasbe, filmov, videov, instalacij, umetniških "strojev" pa tudi tehnoloških rešitev, taktik in strategij, od odprtokodnega programja, čistilne in razsoljevalne naprave za pridobivanje pitne vode do sistema za spremljanje odprtih satelitskih kanalov.

Kar nekaj delavcev Makrolaba se je ukvarjalo tudi z okoljem, v katerem je laboratorij deloval, z njegovimi protislovji in zamolčanimi zgodovinami. Tako so nastali projekt avstralske umetnice Francesce Da Rimini o zgodovini otoka Rottnest kot koncentracijskega zapora za aborigine, njegovi preobrazbi v radarsko oporišče zaveznikov med drugo svetovno vojno in po vojni v nekakšen bizaren, napol socialističen kolektivni turistični paradiž za bele prebivalce zahodne Avstralije, pa denimo projekt kolektiva Bureau d'études, ki je mapiral elektromagnetni spekter nad Sredozemljem, in projekt zgodovinarja Fraserja MacDonalda, ki je raziskoval brutalno preteklost uničenja avtohtonega prebivalstva na Škotskem višavju.

Tudi te intervencije so del - in to zelo pomemben del - zgodbe Makrolaba, tako da je naše sedanje osredotočenje na Arktiko, prav zaradi zgodovine in sedanjosti Arktike, pravzaprav logično. Gre za območje, kjer se izrisujejo ostre meje med avtonomijo avtohtonih ljudstev ter geopolitičnimi in geostrateškimi pritiski z juga. Če k temu dodamo še zamolčane, skorajda genocidne težnje "skrbnikov" Arktike, je slika precej dramatična.

"Skrbnikov", kot jim pravite, je na Arktiki kar nekaj: ZDA, Rusija, Kanada, Švedska, Norveška, Islandija, Finska, Danska. Kako se te številne identitete Arktike kažejo v vsakdanjem življenju?

Na celotnem arktičnem polarnem območju živi okoli štiri milijone ljudi, od tega dva milijona v ruskem delu Arktike, avtohtonih prebivalcev pa je vsega okoli štiristo tisoč. Po mojem mnenju bi prav oni morali biti skrbniki Arktike, ampak žal ni tako. Že zgolj demografsko to pomeni izreden pritisk. Geopolitično pa je Arktika po drugi svetovni vojni doživljala izredno transformacijo, predvsem militarizacijo, industrializacijo in v novejšem času tudi pospešeno izkoriščanje naravnih virov, ki s seboj prinaša hude ekološke probleme. Se pa Arktika politično prebuja in tako imenovanih cirkumpolarnih povezav je vedno več. Informacijske tehnologije te povezave še pospešujejo.

Ljudje, ki se niso še nikoli srečali, intenzivno sodelujejo in te izmenjave že imajo zelo vidne rezultate. Tak primer je denimo projekt ISUMA.TV, ki so ga vzpostavili naši kolegi iz Igloolik Isuma Productions. To je nekakšen vimeo ali, če hočete, odprti youtube za avtohtone prebivalce sveta s poudarkom na Arktiki. Projekt je izredno uspešen in bogat, vreden ogleda. Tukaj se skriva ključ za pravo skrbništvo Arktike.

Teh zelo osebnih izkustev, tradicionalnih problemov, se lotevate z najmodernejšo, brezosebno tehnologijo. Ker živite vsaj na treh koncih sveta, bi rekla, da vam nacionalni teritoriji ne predstavljajo spon, pa vendar se z njimi zelo podrobno ukvarjate.

Vsaka zgodba ima svoj medij in vsak medij ima svoje zakonitosti. Eden izmed medijev, ki me v zadnjih letih najbolj zanimajo, je popoln potop v okolje in njegove zakonitosti. Samo tako lahko s tem okoljem vzpostaviš komunikacijo, ki ima evolutiven potencial.

Sebe že dolgo vidim kot nekoga, ki seveda prihaja iz zelo specifičnega konteksta Slovenije, vendar je moj horizont globalen, že od mladih let. Odraščal sem ob dveh kulturah, na meji z Italijo, in kot radioamater, še preden smo imeli internet, govoril z ljudmi z vsega sveta. Ta izkušnja medija komunikacije je zame ključna in zato tudi razumem, kakšen potencial ima. Elektromagnetni teritorij je tisti, v katerem se pri delu še najbolj počutim doma; zasebno življenje je podvrženo drugim zakonitostim.

Pravite, da na severu svet doživljajo precej drugače kot mi na jugu, kar se najbolj kaže v njihovem odnosu do zemlje, teritorija, mobilnosti, komunikacije… Kateri drobec tehnologije je najbolj predrugačil njihov svet - motorne sani, mobilni telefon, internet?

Če govorimo o dvajsetem stoletju, so to motorne sani in letalski prevoz, če gremo še nazaj v preteklost, so to kovine in strelno orožje. V petdesetih in šestdesetih letih je bila kanadska Arktika podvržena pritiskom asimilacije in militarizacije. Gradili so sistem zračne obrambe in radarskih postaj za celotno Severno Ameriko, tako imenovani DEW Line, ki je prinesel letalske steze, minimalno infrastrukturo in izreden pritisk na domačine.

Obstajajo potrjena pričevanja, da je država v procesu "denomadizacije" lokalnega prebivalstva in naseljevanja v statična, grajena naselja načrtno pobijala pse, ki so Inuitom predstavljali simbiotičen potencial za avtonomijo in obvladovanje okolja. Uvedla je motorne sani, ki so sicer hitrejša možnost gibanja, vendar povzročajo neizmerno kapitalsko odvisnost od "južnih" sistemov izmenjave dobrin in denarja, da ne govorimo o onesnaževanju.

Podobna zgodba se je že v Stalinovih časih dogajala v sovjetskem delu Arktike, kjer so nomadizem tamkajšnjih ljudstev, ki so živela v simbiozi s severnimi jeleni, preprosto ukinili in ustvarili ogromne kolhoze, ki naj bi nomadskost nadomestili z učinkovitostjo industrijskih farm. Nekateri so se kot eksperiment celo obdržali, večina pa jih je imela izredno negativne posledice. Pritisk v Sovjetski zvezi je bil še bolj brutalen, saj je bila arktična Sibirija območje priseljevanja prebivalstva z juga, bodisi da je šlo za kazenske kolonije bodisi novoizumljena industrijska središča, zgrajena na najdiščih primarnih surovin. To je za vedno spremenilo podobo sovjetskega dela Arktike.

O usodi tega dela sveta med hladno vojno nas v šoli niso učili.

Tehnologija ima na Arktiki hkrati izredno emancipatorno in destruktivno vlogo, te njene osnovne lastnosti pridejo tam še močneje do izraza. Na celotnem območju polarnega kroga je militarizacija izredno prisotna: to je bilo potencialno prizorišče "armagedona" hladne vojne in še danes se pod talečim arktičnim ledom lovijo ruske in ameriške jedrske podmornice v vojnih igrah, ki niso prav nič nedolžne.

Tudi o tem govorimo na razstavi oziroma v Prologu k razstavi, ki je zdaj postavljena v Dortmundu. Klasična hladna vojna je končana, toda na Arktiki se zaradi geopolitičnih in ekonomskih pritiskov še vedno dogajajo čudni znanstveni, vojaški in gospodarski projekti, kot je postavitev ruske zastave iz titana na morsko dno na geografskem severnem polu ali pa vožnja ameriškega naftnega tankerja Manhattan čez Severozahodni prehod. V Kanadi tako imenovane patrulje suverenosti izvajajo nadzor nad ozemljem tako, da se skupina vojakov enkrat ali dvakrat na leto v polni bojni opremi vozi gor in dol po otoku Elsemeere in zamrznjenem Arktičnem oceanu, pod vodstvom inuitskih rangerjev seveda, brez katerih bi bilo težav malo več.

Danci imajo patrulje "polaris": na saneh s pasjo vprego se po dva danska vojaka vozita štiri tisoč kilometrov daleč na sever Grenlandije in nekako preživita... Da ne govorimo o "južnih" avanturistih in "raziskovalcih", ki se vsako leto z različnimi strategijami prebijajo do severnega tečaja. Za avtohtone prebivalce so to bizarni podvigi, ki pa imajo resne in velikokrat negativne posledice; sebe razumejo kot skrbnike suverenosti držav, katerih državljani so, pa tudi Arktike same. Na žalost "skrbniki" tega še ne vidijo tako...

Da se podmornice še vedno preganjajo po Arktiki, zveni srhljivo. Če še pomislim na to, da je bila Arktika prizorišče največje jedrske eksplozije v zgodovini, je slika res dramatična...

Ja, eksplozije bombe "Car", vodikove bombe AN602, leta 1961 na Novi Zemlji. Petdesetmegatonska eksplozija v atmosferi je povzročila seizmične valove, ki so potovali okoli Zemlje tri dni. Posledice za Arktiko, naravo in prebivalce so bile verjetno neizmerne, vendar o tem, ker je bil sovjetski del Arktike zaprto območje, ne vemo skorajda nič. Hladna vojna se na bolj subtilen način tiho nadaljuje. So pa tudi pozitivni premiki na geopolitičnem področju. Pred kratkim sta Norveška in Rusija podpisali sporazum o ureditvi mejnega spora na Arktiki, kar je bilo veliko presenečenje za "zahodni" blok. To so pozitivni premiki, Rusijo se namreč še vedno prikazuje kot izredno agresivno, čeprav ni čisto tako, zgodba je veliko bolj kompleksna.

Če se vrneva k vaši akciji: v dnevniških zapiskih omenjate zanimivo izkušnjo z radiom, ki je tudi sicer pomembna stalnica vašega življenja in ustvarjanja.

Ja, s kolegom Matthewom Biedermanom sva visokofrekvenčno omrežje, ki je bilo vzpostavljeno sredi sedemdesetih let, poimenovala Nunanet. To je zelo rizomatičen radijski sistem, kjer se komunicira o vsem; povezuje ljudi s celotnega arktičnega območja, pripovedujejo se zgodbe, izmenjujejo izkušnje, dogovarjajo srečanja, povezujejo se družine, sklepajo prijateljstva... Tipičen primer tega, kako lahko relativno preprost tehnološki sistem, ki je na globalnem jugu izredno zaprt, na severu, kjer je odprt, igra izredno emancipatorno vlogo.

Kaj pa televizija?

V Iglooliku so v sedemdesetih letih glasovali proti uvedbi televizije, če ne bo v jeziku inuktitut. In je niso imeli. Raje so se pogovarjali po Nunanetu. Konec sedemdesetih let so bili pritiski na kanadsko vlado zelo veliki in vse se je spremenilo z ustanovitvijo Inuit Broadcasting Corporation (IBC). S tem se je začela prelepa zgodba, ki je kulminirala z uspehi režiserja Zachariasa Kunuka na mednarodnih filmskih festivalih. Eden mojih najljubših programov IBC je program za otroke in mladino, ki je nastajal v začetku osemdesetih let in je dobil naravnost kultne razsežnosti. Super Shamu je nekakšen inuitski šamanski "superman", ki rešuje otroke iz težav in jih uči, kako varno in skladno živeti z naravo. Šamani imajo letalne sposobnosti in analogija s Supermanom z juga je jasna. Prekrasen program.

O severnjaški mitologiji ste pripovedovali tudi med nedavnim pogovorom pod krošnjami Botaničnega vrta. Da učijo predvsem odnosa do zemlje…

Odnos do zemlje je za Inuite, kar je zelo logično, ključen. Kot večina tradicionalnih prebivalcev našega planeta, ki niso bili podvrženi industrijski revoluciji v 19. stoletju, so pa njene žrtve, imajo izredno celosten odnos do celotnega kompleksa narave; že same dimenzije glede na število prebivalcev so seveda zelo drugačne kot na globalnem jugu in naša odvisnost od nje ti ob vsakem srečanju s severom postane zelo jasna.

Prav podnebne spremembe so - poleg geopolitičnih teženj - največja grožnja Arktiki. Pretijo okolju, živalim, domovom, njihovi kulturi... Inuiti so tradicionalno vezani na led in ledeno puščavo, morje je tako rekoč njihova avtocesta, gradbeni material, lovišče. Kot trdijo znanstveniki, so spremembe neizbežne. Jih lahko na kakšen način ublažijo?

Inuiti so izredno prilagodljivi, saj so tisočletja preživeli v izredno ekstremnih razmerah, in podnebne spremembe so le nov in dodaten izziv. Seveda pa jih opažajo, zapisujejo, o njih govorijo. Učijo se živeti z njimi, samo tako bodo lahko preživeli. To zelo dobro razumejo. Kot tudi dejstvo, da morajo tradicionalne načine opazovanja, ki se naslanjajo na tako imenovano inuitsko vedenje, "inuit qaujimajatuqangit", povezati z znanstvenimi opažanji.

Tudi naša iniciativa tukaj igra določeno vlogo, saj vzpostavljamo senzorska omrežja in možnosti za izmenjavo in vizualizacijo informacij o okolju, ki jih bodo zbirali in kontrolirali Inuiti, ne pa znanstveniki z juga, ki pridejo, pomerijo in grejo. To je ena izmed pomembnih dimenzij našega projekta.

Ko že omenjava lovišča, kar nekaj ribiških prigod ste imeli avgusta 2009, ko ste z Matthewom Biedermanom in Nejcem Troštom preživeli več tednov na Arktiki. Kako ste kot vegetarijanec doživeli njihovo kulinariko?

Na Arktiki živiš tako, kot živijo Inuiti, samo tako lahko preživiš. Moje vegetarijanstvo je povezano predvsem z industrijsko predelavo in ubijanjem živali, na Arktiki teh težav ni, kot jih tudi ni na ekoloških kmetijah.

Od hrane do vere je le lučaj, in katoliška cerkev je vkorakala tudi tjakaj. Med drugim ste obiskali ostanke utopične naselbine ob reki Ikpik, ki jo je leta 1973 postavil oče Francis Fournier.

Vera je na Arktiko prinesla zapis jezika in pisavo, zahodne paradigme znanja, vrtnarjenje, šole, odtrgala je inuitske otroke od njihovih staršev in vse do današnjega dne Inuite razdelila na katolike in anglikance. Enačba ni ravno uspešna... Je pa oče Fournier ustanovil utopični Ikpik, kjer so tri družine živele izredno celostno življenje, dokler ni zbolel in je celoten eksperiment propadel. Ustanovil ga je zato, ker je bil Igloolik preveč razdeljen; hotel je pokazati, da se da trajnostno živeti. Sredi sedemdesetih let so tako imeli elektrarno na veter, toplo gredo za zelenjavo, majhno knjižnico in šolo, hkrati pa so družine živele v skladu z inuitskimi načeli, nomadsko so se selile po otoku Baffin in Foxe Basinu... Izredno zanimiva utopija. Tja smo se vrnili z našim prijateljem, ki je tam živel kot otrok, Harryjem Ikkirapikom. O našem obisku smo naredili kratek film, ki si ga lahko ogledate na spletnih straneh Arktične perspektive.

Tista prigoda o spreminjanju kolonialnih imen v tradicionalna, med drugim je vključena tudi v vašo razstavo, bi morebiti lahko služila kot lep poduk našim zamejcem.

Mogoče, vendar je identiteta Inuka na Arktiki nekaj drugega kot identiteta zamejskega Slovenca v Avstriji. Vsekakor pa bi vsem avtohtonim prebivalcem Alp pomagal projekt tradicionalne kartografije. Mislim, da takšnega projekta še ni, vsaj jaz ga ne poznam. Obstajajo določene paralele, gotovo.

Pa jih povlecite nekaj!

Prepričan sem, da obstaja vedenje o zemlji in okolju, ki ga posedujejo samo prebivalci tega okolja, in to vedenje je treba ohraniti, zapisati, posredovati bodočim generacijam. Če greš v tiste kraje in se vanje poglobiš, gotovo srečaš kakšnega lokalnega rezijskega, trentarskega, soškega ali kanalskega šamana... Tu ni razlike med Rezijo in Mittimatilikom. Tradicionalno razumevanje in vedenje o okolju je ključno za globalni trajnostni razvoj, v povezavi s sodobnimi tehnologijami pa postane nepremagljivo...

Če se vrneva v bolj duhovne sfere: šamanizem ima na Arktiki posebno mesto, pa tudi sicer imajo Inuiti precej drugačen odnos do življenja, kot ga imamo mi. Živijo v komunah, njihova vrata so vedno odprta, tujcev ne poznajo, denar nima vrednosti, z lahkoto navezujejo stike in bojda se imajo prav vsi za umetnike. So vas doživljali kot sebi enake?

Doživljajo nas kot čudake z juga, ki prinašajo zanimive zgodbe, malo čudne umetnosti in potencial za evolutivne premike in avtonomizacijo preko tehnologije. Zelo so jim bila všeč naša brezpilotna robotska letala z možnostjo instantne kartografije, ki so nastala v Sloveniji. Na to smo še posebej ponosni... Je pa res, da smo na Arktiko prišli preko filmskega režiserja iz Igloolika Zachariasa Kunuka, dobitnika zlate palme v Cannesu za film Atanarjuat. To gotovo pomaga, saj nam je Zach odprl že marsikatera vrata. In on je še vedno predvsem lovec in Inuk, šele potem filmar in umetnik. Tako pač je tam in temu smo se morali prilagoditi.

Kaj pa turisti, so se na idejo turizma že navadili? Berem v časopisju, da jih obiskujejo gromozanske ladje…

Ja, ladje prihajajo in odhajajo, Inuiti so prijazni ljudje. Tujci so še vedno dobrodošli. Tako je na severu.

In kam odhajate po novem? Česa se lotevate? Terorizma in vojne ste se že lotili…

Arctic Perspective Initiative je projekt, ki nima določenega roka trajanja, z njim bomo nadaljevali, dokler ne bomo čutili, da smo svoje poslanstvo opravili. Konec septembra imamo v Dortmundu na temo API še odprto konferenco, na kateri nameravamo začrtati bodočnost projekta... Sam pa se ukvarjam še z marsičim: septembra bomo v Kinu Šiška predstavili novo serijo performansa Spektr!, novembra bom v Yamaguchiju na Japonskem s Carstenom Nicolaiem postavil projekt, ki se ukvarja s fenomenom "radiacije", nadaljujem z raziskavami elektromagnetnega univerzuma vojne na Balkanu, vse bolj se poglabljam tudi v mednarodne povezave na področju vesoljskih tehnologij in raziskav, ki so ključne za to, da bi razumeli Zemljo in kaj se na njej dogaja. Sem tudi sodirektor UCIRA, Inštituta za raziskave v umetnosti pri kalifornijski univerzi, in mentor številnih interdisciplinarnih doktorskih projektov, ki se ukvarjajo s kibernetiko, senzorskimi mrežami, matematičnimi topologijami, biosferiko in njihovimi povezavami z umetnostjo. Z nekaj študenti že sodelujemo. Največji projekt pa je morje z družino čez nekaj dni. Na to se pripravljam že nekaj let...