Zanimivo, da je bila njena ideja bolj sorodna današnjim spalnim vrečam kot mnoge spalke, ki so si jih izmislili moški stoletja za njo. Jadro, v katerega se je Freydis zavila, jo je prav zaradi neprepustnega materiala odlično branilo pred ledenim vetrom in ni pustilo mrazu, da bi ji prišel do živega.

Iz podobne neprepustne zgornje plasti so danes narejene spalne vreče, v notranjosti pa najdemo bodisi puh ali sintetiko. Zahtevnejši uporabniki prisegajo na puh, saj je lažji in toplejši. Puh je v spalki vselej kombiniran s perjem, z večjim deležem puha pa se veča tudi kvaliteta spalke. Tiste, ki jih uporabljajo za ekspedicije na Antarktiko, so sestavljene iz približno 97 odstotkov mehkega gosjega puha in treh odstotkov perja. Puhaste spalke so sicer primerne predvsem za hribe in gore, a njihova slaba stran je, da v vlažnem in mokrem okolju odpovedo in so tudi manj trpežne od sintetike. Sintetične, ki so se puhastim pridružile pred približno četrt stoletja, so robustnejše in trajnejše, primerne za uporabo v mokrem, saj se hitro posušijo, predvsem pa so denarnici prijaznejše, strne Matej Škerl, poznavalec športne opreme in direktor podjetja Iglu šport.

Prve patentirane spalne vreče pa so bile narejene iz volne. Leta 1961 je Francis Fox Tuckett izdelal in testiral prvo spalno vrečo, primerno za uporabo v snegu. Nekaj let je prototip razvijal, nazadnje pa je iz volne sešil vrečo, ki jo je prevlekel z gumo. Ni pa je patentiral. To je desetletje kasneje storil Pryce Pryce Jones, ki je združil preprogo, odejo, šal in napihljivo blazino. Njegova iznajdba, poimenoval jo je "euklezijanska preproga", danes velja za prvo "moderno" spalno vrečo, Pryce Jones pa za pionirja te priprave, čeprav sta na prenosno posteljo pomislila vsaj dva človeka že leta oziroma stoletja pred njim. Okrog leta 1876 je Pryce Jones svojo iznajdbo revolucionarno poslal v svet. Spalne vreče so uporabljali ruski astronavti na vesoljski postaji Mir, pustolovci v avstralski divjini, misijonarji v Kongu, kupili so jih britanska kraljeva družina in vsaj 100.000 ruskih in britanskih vojakov. Pryce Jones je po svetu razposlal približno 250.000 primerkov spalnih vreč in postal multimilijonar. Do danes pa se ni ohranila niti ena.

Posebne revolucije v razvoju spalk od "euklezijanskih preprog" do danes ni bilo, nekoliko se je spremenila le oblika, od prve štirioglate do mumijaste. Danes najdemo tudi take s štirimi kraki, v katere potisnemo roke in noge.

Stara taborniška modrost nas uči, da spalka ni grelno, ampak izolacijsko telo. Tako jo je treba tudi uporabljati in ob spanju v naravi upoštevati tri pravila. Prvič: spalka je najtanjša tam, kjer jo splošči največ teže, torej na dnu. Na tistem delu je tudi najbolj prevodna. Če torej spimo v spalki, položeni le na gola tla, se bomo zjutraj zbudili premraženi, saj se telesna toplota izgublja prek tal. Prav zato moramo pod spalko vselej položiti blazino, veje ali slamo in tako ustaviti prevodnost na najšibkejšem delu. Drugo pravilo, ki ga moramo upoštevati, je, da vreča oddaja notranjo toploto, in če je mokra, bo toliko bolj uspešno prevajala zunanjo temperaturo kot zadrževala notranjo. Tretjič, ustaviti je treba cirkulacijo zraka med spalko in zunanjim okoljem. Notranji zrak je topel, ker ga ogrejemo s svojo telesno temperaturo. Zunanjega hladnega zraka zato ne smemo spuščati v spalko, pa bomo ostali prijetno ogreti dobršen del noči, o preživetju v naravi pove Rado Malnar, vodja šole za bivanje v naravi pri Zvezi tabornikov Slovenije. "Spalni vreči še povečamo izolacijsko moč, če vanjo natlačimo oblačila. Ni treba, da smo med spanjem debelo oblečeni, le v kakšno toplejše spodnje perilo, a vsa dodatna obleka, vključno z jakno in čevlji, natlačena v spalko, nam bo pomagala, da bomo lažje prebrodili ekstremne temperature," svetuje Malnar.

Čeprav je spalka v bistvu le odeja z zadrgo ob strani, je večina ljudi ne zna pravilno uporabljati. Spalko je treba vselej tlačiti in ne zlagati ali zvijati v žakelj. Ob zlaganju in pregibanju se namreč izolacija v spalki oži in nazadnje prekine, na delih, kjer je vreča pogosto prepognjena, pa nastanejo izolacijske luknje, ki nato vse bolj prepuščajo mraz in s tem uničujejo njen edini namen.