Neonacistične ideje, rasizem, ekstremni patriotizem, homofobija in jeza se stiskajo v pest, kar so nazadnje na lastni koži občutili Kubanci v ljubljanskem Parlament pubu, ki so postali žrtve skupine obritoglavcev. Podobnih izgredov, ki so prišli v javnost, je bilo v zadnjem času še več: neonacisti s solzivcem napadajo fakultete, z baklami, kamenjem in molotovkami mesta, kjer se zbirajo istospolno usmerjeni, ogromno nasilja z ideološkim ozadjem naj bi bilo tudi na srednjih šolah. Protestirali so celo proti pravicam tujih delavcev, ki so si svoje neizplačane plače poskušali izboriti z gladovno stavko, pod krinko "prijateljev in sošolcev" pa so se množično zbrali pred ljubljanskim okrožnim sodiščem, kjer so protestirali proti višini kazni, ki je doletela trojico napadalcev na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča. Gostje Metelkove poročajo tudi o nasilnih pohodih po Metelkovi in bližnjih ulicah.

Vendar med nasilneži ne najdemo samo "klasičnih" obritoglavcev, ti so namreč le ena izmed skupin, ki javno izražajo svojo nestrpnost do vseh drugačnih. Vedno bolj razširjena je subkultura radikalnih patriotov, nacionalistov, ki deloma posnemajo obritoglavce in se z njimi spogledujejo, vendar svojega nasprotovanja in sovraštva do drugih veroizpovedi, ras in spolnih preferenc ne utemeljujejo z nacistično ideologijo, temveč z domoljubjem. Če jih kdo označi za nestrpneže ali celo neonaciste, se panično branijo. Grozijo s tožbami, na očitke se največkrat odzovejo s skupnimi ciničnimi izjavami, kot posamezniki pa so bistveno manj zgovorni. "Pošteni fantje, ki včasih kaj ušpičijo," je med protestom pred okrožnim sodiščem dejala mama enega izmed podpornikov nasilja.

Sovražni govor ni kaznovan

Če so po svojih "rajonih" nekoč kraljevali predvsem obritoglavci, ki so izvirali iz delavskega razreda (ali pa so se vsaj zgledovali po angleških obritoglavcih iz nižjega sloja) in so bili znani tudi po tem, da so za plačilo - kakšno "gajbo" piva - vdirali v stanovanja priseljencev in jih pretepli, za novodobne nestrpneže oziroma "navihane poštene domoljube" pogosteje velja, da izhajajo iz srednjega razreda, so materialno preskrbljeni in pogosto študirani mladeniči, ki so dovolj poučeni, da znajo svojo sovražno naravnanost do marginalnih skupin prikriti z domoljubjem. Nekateri se nato zaposlijo v državnih službah, tudi v policiji in vojski. "Ustrelili bi se v koleno, če bi naglas govorili o tem, kdo jih moti. Pravijo, da niso proti nikomur, da so samo za domovino. Ampak po drugi strani ne gre brez tega, da so naravnani proti določenim skupinam. Če je nekdo najboljši, so drugi avtomatično slabši," pojasnjuje kulturolog dr. Peter Stanković s fakultete za družbene vede, ki pravi, da gre, širše gledano, za nekakšno zgodbo Vzhodne Evrope, ki je pred padcem režima poudarjala bratstvo in enotnost, zdaj pa se sooča z nacionalizmi, ki jih je Zahod morda že presegel. "In politika, predvsem desna, rada igra na te karte, ki so zelo priročne," meni Stanković in hkrati opozarja na to, koliko "klanj" so v bližnji preteklosti zakrivila različna domoljubja - tudi v našem prostoru.

Ponekod v tujini so neonacistične skupine celo povezane s političnimi strankami in drugimi vplivnimi skupinami, za katere opravljajo tudi nasilne naloge. Takšne neposredne povezave med politiko in nestrpnimi bratovščinami pri nas ni, čeprav so obritoglavci in samooklicani domoljubi pred leti radi koketirali predvsem s Slovensko nacionalno stranko in Zavodom 25. junij. Vendar lahko že govor in stališča politikov nestrpnim skupinam dajo dodatno motivacijo za akcijo, še posebej, ker so v zadnjem času na dnevnem redu politikov mnoge teme, ki jim sovražno naravnane skupine odločno in agresivno nasprotujejo: izbrisani, družinski zakonik, arbitražni sporazum, če naštejemo samo najbolj izpostavljene. "Organizirane mladostniške skupine, ki s sovraštvom, ustrahovanjem in nasiljem zapolnjujejo svoj smisel življenja, tako da trpinčijo naključne mimoidoče, sovrstnike ali pa vidnejše borce za človekove pravice v Sloveniji, imajo širok razpon ideoloških ozadij, na katerega se lahko oprejo. Sovražne aktivnosti naslanjajo na prvine, iz katerih črpa tudi večina političnih strank in vidnejših predstavnikov državnih institucij. V Sloveniji do danes ni bilo sankcionirano niti sklicevanje na reakcionarno preteklost, zlasti na fašizem in nacionalizem, na red in disciplino, na dominacijo in hierarhijo, večvrednost in ponos. Vse to so prvine, ki jih v boju za volilne glasove s populističnimi pristopi, s sklicevanjem na darvinizem, na katoliške vrednote ali pa na zdravo pamet, iz leta v leto obujajo politiki, mediji, mnenjski voditelji, predstavniki državnih institucij ali celo civilne družbe. Doslej ni niti en eksces politika, bodisi da je govoril o mednožju poslanke, s puškomitraljezom kosil izbrisane, kot minister udaril novinarko ali pa si kot poslanec drznil definirati 'kaj je prava ženska', doživel sodnega epiloga. V 'demokratični' državi so že dvajset let znotraj državnega zbora političarke trpinčene s strani svojih kolegov samo zato, ker so ženske. To je prostor, kjer bi bilo treba najprej izprati sovraštvo, diskriminacijo in nestrpnost," o močnem vplivu politikov na mlade glave meni sociologinja dr. Marta Gregorčič in opozarja, da bi bilo nujno skupnost ozavestiti, da se je slovenska politika poenotila in zgradila na kršitvah človekovih pravic, na odkritem in institucionaliziranem nacionalizmu, ki ni proizvedel le prek 25.000 izbrisanih, pač pa tudi kršitve manjšinskih pravic za vse pripadnike nekdanjih jugoslovanskih narodov v Sloveniji, odkrito diskriminacijo romskih skupnosti, žensk, homoseksualcev, diskriminacijo regij in pokrajin, določenih poklicev, starostnih skupin in skupin s specifičnimi potrebami, da ne ostanemo samo pri aktualnem zasužnjevanju bosanskih in drugih tujih delavcev, kjer gre za načrtno in institucionalno reprodukcijo diskriminacije, večvrednosti in manjvrednosti, moči in podložnosti, gospodarja in sužnja.

K nasilju spodbuja politika

Podobno razmišlja tudi dr. Barbara Rajgelj z ljubljanske fakultete za družbene vede, ki meni, da pri napadih na gejevsko skupnost in celo na dom sodnice ne moremo mimo nespoštljivega in ponižujočega odnosa dela politike bodisi do gejevske skupnosti bodisi sodne veje oblasti: "Največja perverzija dela politike je, da v javnih nastopih iz dneva v dan posredno, po novem pa tudi že kar eksplicitno in brez kančka sramu, spodbuja k nasilju. Ko pa se nasilje manifestira skozi dejanja jeznih, deziluzioniranih mladih ljudi, se ti isti politiki distancirajo od njihovih dejanj, za dogodek delno okrivijo preveliko vidnost in glasnost diskriminirane skupine - češ, saj smo vam rekli, da ne bodite preglasni pri uveljavljanju svojih pravic, saj vidite, da ta družba še ni zrela za to -, nasilju pa poskušajo zmanjšati pomen z opozarjanjem na domnevno neenake vatle pri presoji sovražnega govora zoper druge skupine prebivalstva."

Raziskav, koliko nasilnih kaznivih dejanj in z nasiljem povezanih prekrškov z ideološkimi ozadji se odvija na slovenskih ulicah, ni. Kazenski zakonik sicer opredeljuje kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, vendar so policisti lani obravnavali le devet takih dejanj. Zato je težko verjeti, da policijska statistika odraža realno sliko sovraštva do marginalnih skupin. Po mnenju Rajgljeve k manjši zaznavnosti kaznivih dejanj, ki temeljijo na rasističnih, ksenofobnih in homofobnih idejah, veliko prispeva že sama marginalizirana družbena pozicija teh žrtev, ki si včasih niti same ne priznajo, da so bile žrtve napada zgolj zaradi svojega porekla, spolne usmerjenosti ali drugih "drugačnosti".