Najbolj zanimivo - zlasti v poletnih mesecih, za prvi maj in v času novoletnih praznikov - je bilo v okolici Doboja in naprej, v bosanski Krajini, ko so vagone drugega razreda napolnili delavci na začasnem ali manj začasnem delu v Sloveniji. Kadar so potovali proti severu in svojim slovenskim domovom, so bili po navadi tihi in molčeči, odvili so svoje v folijo zavite pečene piščance, obirali bedra, potegnili iz steklenice z žganjem, nato pa prižgali filter 57 ali opatijo in končno zadremali, da bi jim potovanje hitreje minilo. Kadar pa so se odpravljali iz Ljubljane proti jugu in svojim bosanskim domovom, so v vagone pogosto prihajali na smrt pijani, se med seboj glasno pogovarjali in tulili drug na drugega v najbolj nenavadnem jeziku, kar sem jih kdaj slišal, v jeziku, katerega pravopisa in slovnice ne bodo nikoli napisali, tako kot svet, ki je ta jezik govoril, ne bo dobil ustrezne literarne reference vse do Gorana Vojnovića.

Ti ljudje iz okolice Cazina in Prijedora so govorili nekakšno kombinacijo slovenščine in bosanščine, pri čemer sta jezika tako zrasla drug z drugim, se stopila med seboj, da ju je bilo nemogoče natančno razpoznati ali ločiti. Potem ko so desetletja delali v Sloveniji, najbogatejši jugoslovanski republiki, v katero se je na "arbeit" odhajalo iz istih razlogov, a z manj dramatičnimi socialnimi posledicami kot v Nemčijo, so ti ljudje skoraj pozabili materni jezik, slovenskega pa se nikoli niso dobro naučili. Na koncu so govorili jezik, ki v administrativnem smislu pravzaprav sploh ne obstaja, čeprav je še kako obstajal, saj so ga prav oni govorili.

Star sem bil šestnajst, sedemnajst let, starši so mi pustili, da sem iz Sarajeva hodil v Ljubljano na koncerte, po gramofonske plošče, knjige in časopise, in bil sem zgrožen nad temi svojimi nenavadnimi rojaki in njihovo govorico. Zdelo se mi je, da je strahotno primitivno in človeka nevredno, da pozabi svoj jezik in se ob tem ne nauči nobenega drugega, ampak govori en tak nikogaršnji jezik. Zame so bili to ljudje s kulturnega in družbenega dna, do njih sem občutil tisto vrsto prezira, ki je na srečo je ostajal neizrečen in mu ne moremo reči drugače kot šovinizem in rasizem. Takoj ko človeka moti jezik, ki ga nekdo govori, takoj ko njegovo kulturno izoblikovanost razume kot dno, ima resne težave sam s seboj. A to sem spoznal šele veliko kasneje.

Moj praded Josip Rejc je bil kovač iz Kneže pri Tolminu. Ko je sarajevski nadškof Josip Stadler leta 1884 začel graditi stolnico v glavnem mestu Bosne, se je moj praded iz Tolmina odpravil v Sarajevo, da bi skoval kovinske dele na vratih in oknih cerkve. Verjetno je šlo za dobro plačano delo. V Bosni se je oženil, rodilo se mu je pet sinov, od katerih se bo samo eden - moj ded - čutil Slovenca, medtem ko bodo drugi postali Hrvati, in dve hčerki, ki sta obe umrli mladi, obe tragično. Poleg tega, da je bil dober kovač in močan kot medved, je bil moj praded Josip vse življenje hud alkoholik. Ni minil dan, da ne bi popil vsaj litra žganja. Poleg tega je bil eden tistih pijancev, ki grdo ravnajo z ženo in otroki, bil je nemogoč, v vseh pogledih grozen človek. Ko je enkrat odšel iz Slovenije, se ni nikoli več vrnil. Sinovi in vnuki so odhajali v Knežo, on nikoli. Dočakal je visoko starost, umrl je v bolnišnici v Zenici v šestinosemdesetem letu življenja, tisto strašno zimo leta 1943, ker se je napil, zaspal v snegu in staknil pljučnico. Medtem ko je umiral, je vstajal iz postelje in otrokom pod oknom metal drobiž, da bi mu šli v bolnišnično lekarno kupit medicinski alkohol, da bi pil. Čeprav je skoraj šestdeset let živel v Bosni, se ni nikoli zares naučil bosanskega jezika, ampak je govoril neko svojo kombinacijo slovenščine in bosanščine. Bilo bi zanimivo vedeti, kakšne so podobnosti in kakšne razlike med jezikom tega mojega pradeda in jezikom tistih bosanskih delavcev, ki so delali v Sloveniji in se napili pred potovanjem v Bosno.

Seveda sem moral odrasti ali pa so se morale zgoditi vse tiste strašne stvari, povezane z razpadom Jugoslavije in vojnami, ki so sledile, da bi lahko razumel, kako med kovačem iz Kneže pri Tolminu Josipom Rejcem in nekim Mujem iz Cazina, ki dela v Sloveniji, pravzaprav ni razlike. V različnih časih so gastarbajterji odhajali v različne smeri in če moj praded ne bi bil slovenski gastarbajter v Bosni, ne bi bili izpolnjeni pogoji za moje rojstvo. Preprosto me ne bi bilo. Pri tem ni dvoma, da je koga moralo jeziti, ker se po vseh teh letih ni naučil našega jezika, ampak je govoril v nekem drugem, čisto svojem jeziku.

Toda kaj je pravi razlog za takšno negodovanje? Gotovo izvira iz našega občutka kulturne in socialne premoči nad vsemi tistimi, ki so manjšina. Ali pa nas morda jezi tudi to, da se nam zdi, da se ti ljudje niso dovolj potrudili. Žali nas, da živijo ob nas, a niso kot mi, čeprav bi lahko bili. Prav gotovo bi se Josip Rejc lahko naučil bosansko, kot se spodobi, že če bi, na primer, manj pil. Prav to pa je tudi najbolj razširjen in obenem najbolj nevaren model šovinizma in rasizma našega časa. Pravzaprav mi drugih sploh ne sovražimo, le moti nas, da se niso dovolj potrudili. Samo iz tega in iz ničesar drugega izhaja tudi pošast burke, ki hodi po Evropi, in se tako od države do države širi potreba po prepovedi tega bližnjevzhodnega muslimanskega ženskega oblačila. In vsi po vrsti tekmujejo, s kakšnimi razlogi - od tistih najbolj neverjetnih, po katerih je cilj takšne prepovedi boj za ženske pravice, do tistih najbolj norih, ki v burki vidijo potencialni terorizem - bi opravičili in utemeljili prepoved. Pa čeprav je v ozadju samo užaljenost ljudi, ki jih moti, da se ženske sprehajajo po Parizu in Dunaju oblečene po modi, ki ni pariška ali dunajska. Čas bi bil, da spoznamo, da do takšne užaljenosti, če hočemo biti civilizirani, preprosto nimamo pravice.