To je le del zunanjepolitične izkaznice Turčije. Seznam bo v prihodnjih letih treba korenito dopolniti. V zadnjem času namreč turška zunanja politika doživlja številne spremembe. Hitremu razvoju mnogi komajda sledijo. Zaradi odmika od ustaljenih vzorcev dosedanjega relativno skromnega zunanjepolitičnega udejstvovanja se na Zahodu vse pogosteje pojavlja ugibanje, ali se Turčija ne spogleduje ponovno z otomanskimi časi.

"Brez težav s sosedi, brez težav doma"

Razlog za začudenje in ugibanja vse od Washingtona do Bruslja je niz navidezno novih zunanjepolitičnih potez Ankare. Ker jih vleče vlada zmerne islamistične stranke AKP, pod vladavino katere je Turčiji uspelo narediti večji korak k demokratizaciji države in približevanju EU kot v času njenih sekularnih predhodnic, je dviganje obrvi še toliko večje.

Idejni oče nove zunanje politike je sedanji šef diplomacije Ahmet Davutoglu. Njegov premislek je racionalen in logičen. Geopolitični položaj Turčije bo vedno narekoval njeno zunanjo politiko. Kot največje gospodarstvo med Evropo in Afriko ter med Bližnjim vzhodom in Indijo je Turčija najbolj pod udarom morebitne nestabilnosti na tej tektonski prelomnici politično-energetskih merjenj moči Vzhoda in Zahoda, Juga in Severa. Vsak večji pretres v turškem preddverju vpliva tudi na državo samo. Med Bosporsko ožino in vrati Mardina med drugimi živi več Azerbajdžancev kot v Azerbajdžanu, več Albancev kot v Albaniji in več Bošnjakov kot v Bosni. Prav zato je v interesu Ankare imeti dobre odnose z vsemi sosedi. Zunanjepolitičnega zapiranja ran preteklosti ni mogoče uresničiti brez vzporednega reševanja notranjepolitičnih problemov družbe. Kurdsko vprašanje je enako pomembno kot odpiranje države za naglo naraščajoč srednji sloj vernih prebivalcev Anatolije in nenazadnje umestitev delovanja vojske v moderne ustavnopravne okvire.

Premierjeva stranka AKP tako ne gradi le novih odnosov s sosedi, temveč se loteva transformacije turške države. Za projekt, ki verjetno presega mandatno obdobje ene vlade, je geslo novih usmeritev "brez težav s sosedi, brez težav doma" še kako primerno.

Od Zahoda k sosedom

Zahod je vse od leta 1946, ko se je Turčija umestila na "dobro stran" železne zavese, to državo dojemal kot trdno zaveznico. Med hladno vojno je z mnogimi dejanji pokazala lojalnost kulturnemu prostoru, ki ga je skladno z Atatürkovo filozofijo sekularne države razumela kot svojo naravno domovino. V tesen objem Zahoda jo je prisilila Sovjetska zveza, ki se je spogledovala s turškim ozemljem in pravico uporabe Bosporske ožine. V strahu pred naslednico carske Rusije, s katero se je zapletla v ducat vojn, je zunanjepolitične cilje Zahoda preslikala v svoje lastne in dogajanje na Bližnjem vzhodu začela dojemati predvsem skozi njegovo prizmo.

Vlada Reçepa Tayyipa Erdogana je to optiko nekoliko spremenila. Ali bolje rečeno, v zunanji politiki je začela odločno udejanjati Atatürkov pristop. Nasledniki očeta moderne turške republike so se ob koncu druge svetovne vojne lotili tkanja tesnih vezi s sosedi. Ko je Bližnji vzhod zapuščala kolonialna velesila Velika Britanija, je spreminjajoči se prostor klical po oblikovanju novih odnosov. Dobrih šest desetletij kasneje se ne dogaja nič drugega. ZDA se umikajo iz Iraka, podoben proces v Afganistanu je le vprašanje časa.

Erdogan in Davatoglu sta že zgladila odnose z Gruzijo in Sirijo. Vse tesnejše gospodarsko partnerstvo z Damaskom je bilo podkrepljeno s kopico sporazumov. Tudi padanja težkih zgodovinskih tabujev pri armenskem vprašanju se je Ankara spretno lotila. Ob pomoči mednarodnih posrednikov je z uradnim Erevanom podpisala protokole za normalizacijo odnosov. Vprašanje dogodkov ob koncu prve svetovne vojne - pregon in poboj 1,5 milijona Armencev iz Otomanskega cesarstva - sta predsednika Abdulah Gül in Serž Sarkisijan pametno pustila ob strani. Po vzoru reševanja podobnih zgodovinskih bremen sta razjasnitev dogodkov nameravala prepustiti mešani zgodovinski komisiji.

Načrt je zvenel pravljično. Zaenkrat se je končal brez srečnega konca. Skrajni nacionalisti na obeh straneh meje so ga z vztrajnimi napadi pospravili v predale. Nasprotovanje turške opozicije je bilo pomešano z zgražanjem nad skorajda sočasnim odpiranjem države za večje pravice Kurdov. Oboje je za republikansko stranko CHP, tako imenovano politično zaščitnico Atatürkove zapuščine, pomenilo izdajo turške republike.

Delovanje "globoke države"

Spodkopavanja spravnih procesov z Armenci in Kurdi naj bi se lotila tako imenovana "globoka država". Gre za neformalno združenje vplivnih intelektualcev, sodnikov, generalov, novinarjev, pomešano z interesi tujih obveščevalnih služb, ki želijo za vsako ceno ohraniti status quo v Atatürkovi republiki. Na delu so že osemdeset let. Ker se je Erdoganova vlada lotila tudi zajezitve vpliva vojske, doslej najvplivnejšega dela turške družbe, je bil ta status quo ogrožen.

Kljub vsem poskusom onemogočiti Erdoganov reformni pohod doma, se je premier s predsednikom še naprej udejstvoval v bližnji in daljni okolici. Obiski v nekdanjih sovjetskih srednjeazijskih republikah so prav tako prispevali k vtisu obujanja Otomanskega imperija kot zavzemanja za spravne procese na Balkanu. Sodu potrpljenja je izbila dno naglasitev tesnejših vezi z Iranom in Rusijo. Predvsem gospodarsko sodelovanje z nekdanjima sovražnicama Iranom in Rusijo je poskrbelo za precej nelagodja. Namesto da bi se Evropska unija veselila, kako ena izmed kandidatk za članstvo samozavestno zasleduje evropsko politiko tkanja zaupanja, vsaj na verbalni ravni, z Moskvo in Teheranom, so na Ankaro leteli očitki o soliranju, izgubi zunanjepolitičnega kompasa in premiku diplomatske osi na Vzhod.

Spregledan - nenamerno ali načrtno - je bil poskus Ankare za vzpostavitev zaupanja v tistih delih bližnje soseščine, kjer Bruslju in Washingtonu ne gre dobro od rok. Ko je svojo težko prigarano mednarodnopolitično dividendo skupaj z Brazilijo unovčila s sklenitvijo dogovora z iranskim predsednikom Mahmudom Ahmadinedžadom. Skorajda identičen sporazum o izmenjavi jedrskega materiala, ki ga je dobrega pol leta poprej pripravilo šest velikih sil (stalne članice varnostnega sveta in Nemčija), naenkrat ni bil več dovolj dober začetek krepitve zaupanja. Erdogan in Lula da Silva sta jih v poskusu popeljati svoji državi iz krožka regionalnih sil na Olimp novih globalnih akterjev, dobila po prstih.

Turčijo mineva potrpljenje

Le slaba dva tedna pozneje se je turška bližnjevzhodna politika znašla pred največjim izzivom doslej. Pod streli izraelskih komandosov je v mednarodnih vodah padlo devet aktivistov turškega civilnodružbenega konvoja, ki je nameraval v Gazo pripeljati 10.000 ton humanitarne pomoči. Zgražanje se je z ulic turških mest in muslimanskega sveta prelilo tudi v vladno palačo v Ankari. V Jeruzalem je poslala najostrejše obsodbe dogajanja po izraelskem napadu na Gazo. O izraelski blokadi je spregovorila brez dlake na jeziku in zagrozila z zmanjšanjem ravni diplomatskih odnosov, če se vlada Benjamina Netanjahuja ne bo opravičila za poboj aktivistov dobrih šestdeset kilometrov pred obalo Gaze. Poboj na odprtem morju je v središče svetovne pozornosti ponovno priklical že kar malce pozabljeno izraelsko blokado Gaze. Zahteve po njeni odpravi so se zvrstile od Evropske unije do Združenih narodov. Izrael se ji ni odpovedal, je pa razširil seznam dobrin, ki jih je dovoljeno izvoziti v ozek pas palestinskega ozemlja ob Sredozemskem morju. Čeprav je incident do nadaljnjega dokončno pokopal turško posredniško vlogo v pogovorih med Izraelom in Sirijo, se je ugled Ankare na arabski ulici povzpel v višave. Prvič se je zgodilo, da so ljudje od Kaira do Islamabada med folklornim zažiganjem izraelskih zastav mahali s turškimi.

Na arabskih dvorih in v predsedniških palačah so si zastavljali vprašanje, morda pa poskuša Turčija po kar jasno zaloputnjenih vratih Evropske unije zdaj naskočiti prestol vodilne države na Bližnjem vzhodu. Vprašanje je obviselo v zraku in ostaja neodgovorjeno. ZDA nad razvojem dogodkov niso bile navdušene. Hitro so identificirale krivca za domnevni turški premik proti Vzhodu. S prstom so pokazale na Nemčijo in Francijo, ki mostu med Evropo in Azijo namesto polnopravnega članstva ponujata zgolj posebno partnerstvo.

S svojimi zunanjepolitičnimi aktivnostmi je Turčija v preteklih mesecih dokazala, kako pomembno vlogo lahko igra na območjih, kjer je domet Evropske unije precej skromen. S samozavestnim širjenjem vpliva od Balkana do Kirgizije se pripravlja na trenutek, ko ji bo poniževalni odnos Evropske unije zrasel čez glavo. Toda kaj potem? Zadnji meseci dokazujejo, da Evropska unija potrebuje Turčijo zaradi njene komplementarne vloge v zunanjepolitičnih prizadevanjih vsaj toliko, kot potrebujejo Evropsko unijo tiste turške politične sile, ki želijo modernizirati politični ustroj države in ga narediti bolj transparentnega. Težko bo razdreti to poroko dopolnjujočih se interesov.

V katero smer se bo odvila zgodba, je zaenkrat vprašanje brez odgovora. Vsaj v evropski komisiji se je okrepilo prepričanje, da status quo izigravanja turških pristopnih pogajanj ni več vzdržljiv. "Evropska unija mora okrepiti politični dialog s Turčijo, saj se zunanja politika države kandidatke širi hitreje kot globalna mreža Turkish Airlines." Ta alarmni zvonec komisarja za širitev Štefana Füleja je po evropskih prestolnicah zadonel v začetku meseca, tik zatem, ko je Turčija odprla trinajsto pogajalsko poglavje za polnopravno članstvo. Je bil dovolj glasen? Evropska perspektiva je bila Turčiji obljubljena že leta 1963.