John Boswell, zgodovinar in profesor z ameriške univerze Yale, ob analiziranju antične homoseksualnosti opozori na dejstvo, da se v antiki nista oblikovala nasprotna si homoseksualni in heteroseksualni pol. Sama spolna orientacija se jim je zdela premalo bistvena za opredeljevanje na družbenem področju.
Kasneje, z razvojem krščanstva, je spolnost padla v polje morale, medtem ko se je funkcija spolnosti v antični Grčiji povezovala predvsem z vplivi na telesnost človeka. Trenutno sovražno nastrojeno stanje v Sloveniji se, kot kaže, nezavedno napaja iz zgodovinskega konteksta, kombinacije judovske in grške ideje, kot je spolnosti zaradi užitka nasprotoval že Filon Aleksandrijski, saj kot takšna ne teži k prokreaciji. Morda res, toda tudi pornografski teksti ne, ki verjetno bolj (z)motijo naše dojemanje spolnosti, kot pa jo ogroža homoseksualnost. Sploh pa antična Grčija niti ni poznala izraza, ki bi v prevodu ustrezal homoseksualnosti. Koncept pederastije namreč pomeni odnos starejšega, družbeno in politično uveljavljenega moškega z mlajšim dečkom z namenom posredovanja vrednot. Naj se sliši še tako nemogoče, to drži. Izobraževanje je potekalo tudi preko spolnih odnosov (v današnjem času s konzumiranjem pornografije?), saj so mladim dečkom njihovi mentorji predstavili družbene obligacije in jim tako prenesli temeljni vrednostni sistem tedanje družbe.
Ima to kakšno povezavo s sedanjostjo v Sloveniji? Ne. Homoseksualna skupnost se preprosto bori za svoj obstoj in priznanje v družbi, vsiljevanje "normalnih" spolnih praks pa pušča ob strani. Kar pomeni, da je populacija, ki še vedno nadebudno opleta z besedo peder zaradi pomanjkanja razumevanja osnov nastajanja lastnega sovraštva, v zmoti, z neusahljivo potrebo po nadzoru in zahtevo po socialnem umiku "sebi-ne-enakih" pa skrbi za ohranitev (slabe) samopodobe. Zato lahko upravičeno trdimo, da je problematične spolne prakse mnogo težje prepoznati kot pa ugotoviti, da obstajajo zgolj problematični odnosi med različnimi družbenimi skupinami.
Homofobija: včeraj, danes, jutri (še vedno?)
Raziskovalci homofobije so si, sklicujoč se na dognanja avtoric Valerie Jennes in Kimberly D. Richman s področja gejevskih in lezbičnih študij, pri preučevanju predsodkov do neheteroseksualno usmerjenih v splošnem enotni, in sicer obstajajo na treh ravneh: individualni (psihološka raven posameznika), institucionalni ravni, ki se manifestira skozi različne družbene institucije, kot so zakoni, resorske politike, šolski sistem itd., in strukturni ravni, ki vključuje družbene vrednote, norme, moralne kode, sodbe ipd.
In kako so na homoseksualnost gledali v rimskem imperiju? S tovrstnim spolnim odnosom je moški izkazoval moč in težnjo po oblasti. Ne glede na nezaželenost in neodobravanje pa vpleteni niso utrpeli posledic, saj se tega ni dojemalo kot sramovanja vredno dejanje. Očitno smo iz antične Grčije in Rima kot zibelk zahodne demokracije pri zazibavanju v prihodnost pošteno padli na glavo, vročekrvno vstali in hipnotično nadaljevali s sovražno navlako. V sedanjosti nemalokrat naletim na neodobravanje homoseksualnih odnosov in gorečo nesprejemljivost zaradi (domnevne) odsotnosti tovrstne spolne opredelitve v naravnem, živalskem svetu. Ne glede na to, da se svet brez kančka spoštovanja do živali neumorno nažira z mesnimi izdelki, brutalnež nasilje nad homoseksualci ilustrira z delovanjem in pravilnostjo paralelnega, živalskega sveta, ki da nam skozi prizmo evolucije služi za absolutno dojemanje heteroseksualnih spolnih razmerij. S takšnim nezavedno šaljivim bivanjem v bistvu izvajajo dvojno nasilje. V prvi vrsti nad ljudmi, ki branijo pravice živali, torej vegeterijanci, in tistimi, ki branijo pravico do izražanja spolne orientiranosti v javnosti.
Strah pred pedrskim planetom
Michael Warner je v svoji antologiji Strah pred pedrskim planetom (Fear of queer planet, 1993) uvedel koncept heteronormativnosti. Heteronormativnost je opredelil kot elementarno obliko človeškega povezovanja, kot edini pravi model odnosov med spoloma, kot nevidno podlago vse skupnosti in kot sredstvo reprodukcije, brez katerega družba ne bi obstajala.
Če se osredotočim izključno na sedanjost, ne morem zaobiti vprašanja "le kdo si še domišlja, da je homoseksualnost krivec za staranje evropskega/slovenskega prebivalstva in sploh pojav, ki ogroža obstoj družbe". Grožnja sicer vedno obstaja, nosilci pa so virtuozni povzročitelji globalne finančne krize. Če že kje, potem bojazen obstaja tu, ne pa v bizarni prepričanosti, da homoseksualci predstavljajo grožnjo večini in razvoju družbe. Kako le? Sprehodite se po ulicah glavnega mesta, poiščite butik italijanskih modnih kreatorjev Dolce&Gabbana in ugotovili boste, da je javnosti na očeh neprestano (kot bi marsikdo pripomnil) "pederska štacuna". Seveda se to ne more zgoditi, saj je tu na delu iluzija samoumevnosti v prispodobi dodane vrednosti oblačil za petičneže.
Brez pomisleka pa burne odzive sproži Parada ponosa kot javna manifestacija lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, precizneje rečeno, kot elementaren boj za priznanje enakovrednih in enakopravnih državljanov Republike Slovenije. Šele ko jim bo Slovenija dopustila biti to, kar so, jih razumela v njihovih dejanjih in jim dodelila spoštovanje za drugačnost življenjskega sloga, lahko pričakujemo manj organizirane "agresivne" pojavnosti, kot slovenska javnost verjetno dojema omenjeni dogodek. Brez tehtnega notranjega monologa negativno nastrojenih lahko sledimo še tako modernemu tehnološkemu razvoju, a bomo s tem dopustili, da nas prehitevajo, še več, se v naše glave zaletavajo skrhani delčki mozaikov tako cerkvene kot tudi neonacistične ideologije. Posledice tega pa so nevidne buške v notranjosti glav, ki nestrpno hrepenijo, da bi postale vidne na zunanjosti glav drugače živečih.
Če že stremimo k ekstramodernosti po funkcionalni plati, s tem ko uporabljamo urbano, mogočno kartico javnega transporta, je skrajni čas, da tudi zasebno miselnost zapeljemo na urbano progo, ki dopušča aktivno javno delovanje in sporočanje homoseksualne skupnosti. Biti moderen z imidžem v javnosti resda koketno kliče po nakupu plazma teveja in "jabolčnih" produktov, medtem ko postati očarljivo moderen v lastni glavi vsekakor pomeni izurjeno samozavedanje in pripoznavanje pomembnosti drugačnosti za emocionalno blagostanje države. A določenim "interesnim" skupinam to še vedno ni jasno, zato so odločne pri nadaljevanju tiščanja glave v pesku misleč, da so njihove misli neoporečne.
Zmota lažne dileme
Prevlada heteroseksizma na žalost nujno vodi v rojstvo homofobije. Ne glede na to, da gre za manjšino, se heteroseksualnost predstavlja kot neizpodbitno stanje duha in telesa, ki ga ogroža homoseksualnost. Na tem mestu si bom dovolil sprehod v širše politično polje in navrgel primer zavajanja z načinom sklepanja, ki se imenuje "zmota lažne dileme". 20. septembra 2001 je George Walker Bush v televizijskem nagovoru na skupni seji kongresa izjavil: "Vsak narod v vsaki regiji se mora zdaj odločiti: ali ste z nami ali s teroristi!" Kot pravita Thomas Cathcart in Daniel Klein, avtorja simpatično izobraževalne uspešnice Aristotel in Svinjka se gresta politiko: Kako razumeti politične dvoumnosti s pomočjo filozofije in šal, izjava s čisto logičnega vidika zagreši zmoto lažne dileme. Namreč, biti z nami ali biti s teroristi nista edini možnosti. Še ena možnost je, da nisi za nikogar (kot recimo avtor tega prispevka ni homoseksualec, se pa (po)trudi, da bi celostno "štekal" svetost življenja na obeh bregovih), čemur tu pa tam rečemo nevtralnost.
Izraženo v pokeraškem jeziku to pomeni, da je vzpostavljanje lažne dileme eleganten način, kako politik goljufivo premeša karte. In kje točno je tu vzporednica med heteroseksizmom in homofobijo? V nelogičnosti formulacije, in ta gre tako: "Če nisi 'hetero', si 'homo', kar nujno pomeni, da nas ogrožaš!" Napisano v šali-ki-to-ni, a s skrajno resnobnim podtonom, je ta izjava, navkljub trenutnemu pohajkovanju v seksapilnih poletnih natikačih, permanentno bosa! Politična miselnost "ali ste z nami ali z njimi, se pravi proti nam", je pripomogla k temu, da vse, kar diši po arabskem oziroma na kakršenkoli način deluje islamistično, ogroža globalno demokratično ureditev. A vprašajte se, koliko časa v življenju ste dejansko namenili problematiki "islamskega fundamentalizma", in spoznali boste, da veste bore malo. Večina zahodnega sveta je prepolna predsodkov, ob tem pa nezavedno uživa, saj je samozavestno prepričana, da z opazovanjem televizijskega (s)poročanja (z)ve več, kot je vedeti mogoče. Mislim, da je za uvid v podobnost s procesom nastajanja in gojenja homofobije potreben zgolj enostaven klik.
Pomanjkanje empatije, sposobnosti vživljanja v soljudi, razumevanja čustev drugih ter njihovih stališč in zmožnosti doumeti položaj drugega, je nemara psihološki ustroj tistega dela populacije, ki pelje željo po zadajanju socialne bolečine homoseksualni skupnosti na Slovenskem. Namesto da bi spoznali, da obvladovanje čustev napram drugačnosti ni isto kot potlačitev lastnih čustev. V trenutku, ko nas preplavi jeza, pristanemo na vodstvo avtomatičnih misli. In te niso logične, vodijo pa do napačnega razmišljanja in posploševanja ter nastanka ideološke platforme brez perspektive. Si resnično želite (p)ostati pripadniki generacije X?