Takšen scenarij je na srečo že preteklost, odrešitev pa je človeštvo našlo v klimatski napravi. Nedvomno najboljši prijateljici vsakega posameznika v pasje vročih poletnih dneh, brez katere si modernega načina življenja ne moremo več predstavljati.

Delovanje klimatske naprave je dokaj preprosto. Zunanja enota odvzema zrak iz okolice, s katerim hladi ob kompresiji segret utekočinjen hladilni plin. Ta po ceveh potuje do notranje enote oziroma uparilnika, kjer preide v plinasto stanje, pri tem pa se mu temperatura močno zniža. Notranja enota odvzema zrak iz prostora, ga ohladi, mu odvzame vlago in ga izpiha nazaj v prostor. Hladilni plin ponovno potuje v kompresor in cikel se ponovi. Naprava lahko zrak tudi ogreva, cikel pa se takrat obrne, tako da notranja enota klime greje, zunanja pa hladi.

Zgodovina razvoja klimatske naprave sega v sredino 18. stoletja, ko sta leta 1758 ameriški znanstvenik in izumitelj Benjamin Franklin ter profesor kemije na univerzi v Cambridgeu John Hadley izpeljala svojevrsten eksperiment in dokazala, da je mogoče z uparjevanjem močno hlapljivih snovi temperaturo posameznega predmeta znižati tudi pod ledišče. "Ta eksperiment dokazuje, da je mogoče človeka zamrzniti do smrti tudi na vroč poletni dan," je takrat sklenil Franklin.

Leta 1820 je britanski znanstvenik Michael Faraday odkril, da je mogoče s kompresijo in utekočinjevanjem amonijaka ohladiti zrak, če ima plin možnost izparevanja. Prvi pravi poskus izdelave klimatske naprave pa je izpeljal floridski fizik John Gorrie, ki velja za praočeta modernih klimatskih naprav. Leta 1842 je Gorrie uporabil kompresorsko tehnologijo za izdelavo ledu, njegova naprava pa je pihala zrak čez ledene kocke. Tako je hladil sobe v bolnišnici, v katerih so se zdravili oboleli za malarijo in rumeno mrzlico. Možakar je nameraval tehnologijo izpopolniti in ustvariti stroj, ki bi lahko hladil zrak v vseh stavbah, vendar so njegove ideje žalostno propadle zaradi smrti njegovega glavnega sponzorja, razvoj klimatske naprave pa je za dobrega pol stoletja zastal.

Leta 1902 je Willis Haviland Carrier v Syracusu v ZDA izumil prvo moderno električno klimatsko napravo. Namenjena je bila izboljšanju nadzora procesa proizvodnje v tiskarni, poleg temperature pa je uravnavala tudi vlažnost zraka. Njegov izum so kasneje začela uporabljati tudi mnoga druga podjetja, povpraševanje pa je skokovito naraščalo.

Prvo klimatsko napravo za štirimi stenami domače hiše si je privoščil Američan Charles Gates iz Minneapolisa, njegovemu zgledu pa sprva ni sledilo veliko zasebnikov. Naprave so bile namreč okorne, velike, zelo drage in za povrh tudi izredno nevarne, saj so za hlajenje uporabljale zelo strupen plin amonijak. Leta 1922 je Carrier poskrbel za novo revolucijo v proizvodnji klimatskih naprav. Amonijak je nadomestil z nenevarnim hladilnim sredstvom, napravi pa dodal osrednji kompresor in bistveno zmanjšal njeno velikost. V naslednjih desetletjih so v ZDA s klimatskimi napravami opremili večino vladnih stavb, veleblagovnic in železniških vagonov, pravi razcvet pa je klimatiziranje prostorov doživelo po drugi svetovni vojni. Leta 1948 so v ZDA prodali vsega 74.000 klimatskih naprav, pet let kasneje pa so se prodajne številke že povzpele čez milijon.

Klimatske naprave so leta 1939 začeli vgrajevati tudi v avtomobile, čeprav je bil mehanizem sprva zelo neroden, že leto kasneje pa so precej izboljšano verzijo dočakali tovornjaki in kmalu zatem tudi osebni avtomobili. Če so klimatske naprave nekoč razlikovale luksuzna vozila od navadnih, danes o čem takem ni več ne duha ne sluha. Večina proizvajalcev osebnih avtomobilov kupcem že serijsko tudi v najbolj osnovnih modelih ponuja vsaj ročno, če ne celo avtomatsko klimatsko napravo, vožnja v prijetno ohlajenem vozilu pa že dolgo ni več prestiž.

V Sloveniji je imelo klimatsko napravo po zadnji tovrstni raziskavi statističnega urada leta 2002 okoli tri odstotke gospodinjstev, vendar pa je ta delež danes bistveno višji. Žal pristojne institucije natančnih podatkov nimajo, čeprav so ob vseslovenskem popisu nepremičnin lastniki morali povedati, ali klimatsko napravo imajo ali ne. "Ti podatki niso najbolj verodostojni, saj temeljijo le na izjavah občanov iz leta 2007, ko se je izvajal popis nepremičnin," priznava Franc Ravnihar, direktor urada za nepremičnine.

Veliko vprašanj so klimatske naprave sprožile glede učinkov na okolje in zdravje ljudi. Po nekaterih študijah naj bi njihova uporaba zmanjšala možnosti za nastanek bolezni, ki jih povzroča onesnažen zrak, po drugi strani pa zaradi precejšnje porabe energije okolje hkrati onesnažujejo. Prav zato (še) ni povsem jasno, ali je skupni učinek na zdravje posameznikov resnično pozitiven. Nedvomno pa gre za vsesplošno uporaben izum, ki pomaga preživeti nevzdržno vročino ali ogreti prostor v ledenomrzlih zimskih mesecih.