A temu ni tako. Ali lahko, denimo, Rusi iz javnih virov izvedo, in to zanesljivo, proti komu je zares naperjen ameriški protiraketni ščit? Seveda ne. To lahko izve le dobro umeščen vohun. Tako tudi letno poročilo češke tajne službe govori o okrepljeni dejavnosti ruske obveščevalne službe, ki naj bi posebno v zadnji polovici lanskega leta okrepila napore, da izve podrobnosti o elementih protiraketnega ščita, ki naj bi jih ZDA namestile na Češkem (ali bo ščit res opuščen, zmogljivosti radarja itd.). Poleg tega je napačno razumevanje obveščevalne službe kot organizacije, ki zgolj zbira informacije. Vrhunec obveščevalnega dela je, ko lahko vaš agent usmerja politiko, gospodarske in druge tokove neke tuje države ali organizacije. Tedaj govorimo o tako imenovanih agentih za vpliv. To lahko počne le agent, nikakor ne satelit ali "vohun-bibliotekar". Vse resne obveščevalne službe se tega dobro zavedajo. In to počnejo!

Osemindvajsetega junija so v ZDA aretirali skupino desetih agentov ruske obveščevalne službe SVR. Poleg tega so na Cipru aretirali še eno osebo, ki naj bi bila kurir SVR, a je, potem ko jo je sodišče proti varščini izpustilo na prostost, pobegnila. Kako je prišlo do tega, da je Američanom uspelo razkriti to vohunsko mrežo, še ni znano in vprašanje je, ali sploh kdaj bo.

Pogosto do takih razkritij pride zaradi izdaje. Ali to pomeni, da imajo Američani agenta, ki je na visokem položaju v ruski obveščevalni službi? Sedaj se sicer govori, da je skupino ruskih agentov izdal Sergej Tretjakov, oficir SVR, ki je v New Yorku deloval pod krinko diplomata, leta 2000 pa je prebegnil k Američanom (ironija je, da je Tretjakov umrl ravno nekaj dni pred aretacijami, star 54 let). Ameriška varnostna služba FBI (Federal Bureau of Investigations, Zvezni preiskovalni urad), ki se ukvarja z bojem proti kriminalu, terorizmu in tujim obveščevalnim službam, je aretirane ruske vohune nadzirala celih sedem let. Ruskim agentom so vsa ta leta kontrolirali elektronske komunikacije (telefone, elektronsko pošto idr.), jim namestili GPS-naprave v avtomobile, mednje vrinjali lastne agente itd. Med enim izmed prestreženih pogovorov naj bi ruski agenti omenili tudi "našega prijatelja Billyja iz FBI", ki ga ameriške tajne službe sedaj gotovo mrzlično iščejo; baje je že dalj časa znano, da nekatere informacije pridejo prej v Moskvo kot iz enega v drug oddelek FBI. Zanimivo pa je, da v obtožnici, ki naj bi obsegala zgolj neverjetnih 37 strani in ki so jo podali sodišču v New Yorku, ni govora o vohunstvu, ampak le o "nezakonitih tujih agentih" in pranju denarja. No ja, tudi Ala Caponeja so obsodili zaradi davčne utaje. Dokazov o tem, da so aretirani ruski strani prenesli skrivnosti, ki bi škodile ameriški nacionalni varnosti, naj ne bi imeli. Po nekaterih podatkih (npr. ameriški Stratfor) naj bi Američani že 11. junija načrtovali, da vohunov ne bodo zaprli, temveč bodo šli v menjavo zahodnih agentov, ki so bili aretirani v Rusiji.

Agent 90-60-90

Aretirani ruski agenti so bili na prvi pogled povsem navadni ljudje, "dobri sosedje". Med njimi so bili štirje zakonski partnerji. A resnica naj bi bila drugačna. V ZDA naj bi jih poslala ruska obveščevalna služba, ki jim je priskrbela lažno identiteto, da bi prikrila kakršnekoli povezave z Rusijo. Pri tem je možno, da Američani nikoli ne bodo izvedeli njihovih pravih imen. Njihova naloga je bila, da se stopijo z okoljem in pridobijo čim več zvez v krogih, ki so zanimivi za obveščevalne službe (Bela hiša, Pentagon, CIA, State Department, znanstveni krogi ipd.). Skupino so sestavljali: Patricia Mills (njeno pravo ime naj bi bilo Natalija Pereverzeva), Tracey Lee Ann Foley (Elena Vavilova), Richard Murphy (Vladimir Gurjev), Donald H. Heathfield (Andrej Bezrukov), Vicky Pelaez (znana novinarka časopisa El Diario), Michael Zottoli (Mihail Kutsik), Cynthia Murphy (Lidija Gurjeva), Mihail Semenko, Juan Lazaro (Mihail Antoljevič Vasenko) in Anna Chapman.

Slednja je postala prava zvezda. Rodila se je v Volgogradu (nekdanji Caricin in pozneje Stalingrad) kot Ana Kušenko. Njen oče je zaposlen na ruskem ministrstvu za zunanje zadeve (bil je tudi veleposlanik v Keniji), a nekateri trdijo, da je tudi pomemben obveščevalec. Med študijem na moskovski Univerzi za prijateljstvo med narodi Patrisa Lumumbe je Ana delala v podružnici neke britanske banke in tam spoznala bodočega soproga Alexa. Z njim se je pozneje preselila v London, kjer naj bi tudi pričela z obveščevalnim delom. Njena naloga je bila med drugim tudi ta, da naj bi za sodelovanje z rusko obveščevalno službo pridobivala pomembne ljudi iz vlade, gospodarstva ipd. Govori se, da naj bi ji uspelo vzpostaviti "tesen" stik tudi z nekim lordom.

Vsekakor britanske protiobveščevalne službe sedaj na veliko preverjajo, kaj vse je počela med bivanjem pri njih. Po ločitvi se je preselila v ZDA, kjer se je ukvarjala s prodajo nepremičnin, a tudi z obveščevalnim delom. FBI naj bi jo spremljal že dalj časa. Očitno so v FBI menili, da bi Ano lahko pridobili na svojo stran, in so jo poskušali zvabiti v past. Pred kratkim je tako k njej pristopil agent-provokator FBI, se predstavil kot ruski agent Roman in ji poskušal izročiti ponarejeni irski potni list, ona pa naj bi ga predala nekemu ruskemu agentu. Agent FBI je s Chapmanovo vzpostavil stik v slogu starih hollywoodskih filmov. "Oprostite, ali se nisva mogoče srečala na...?" "Ne, mislim, da je bilo to v..." Toda Ana, katere inteligenčni kvocient naj bi znašal 162, ni nasedla in je zadevo prijavila policiji. In to naj bi sprožilo akcijo FBI, ki naj bi ocenil, da sedaj Rusi vedo, da je mreža odkrita. Ana je medtem postala prava medijska zvezda, zaradi njenega seksi videza so jo v tisku poimenovali kar "agent 90-60-90".

Ruski obveščevalni zemljevid

Rusija je bila po razpadu Sovjetske zveze dolgo časa v defenzivi. V državi je vladal pravi kaos, zahodni obveščevalci pa so se smejali, da v Rusiji ni skrivnosti, ki je ne bi bilo moč izvedeti. "Potrebuješ le vrečo denarja." A se je država začela postavljati na noge in med drugim ji je uspelo reorganizirati tudi varnostno-obveščevalni sistem, ki je zopet začel ofenzivno delovati tudi v tujih državah. Ni slučajno, da so v tem obdobju na čelo države postavili ravno nekdanjega obveščevalca Vladimirja Putina. Danes imajo v Rusiji dve obveščevalni službi, ki delujeta v tujini, vojaško GRU (Glavnoe razvedivatelnoe upravlenie - Glavna obveščevalna uprava) in SVR (Služba vnješnjei razvjedki - Zunanja obveščevalna služba). Poleg tega v tujini obveščevalno deluje tudi Federalna varnostna služba FSB (Federalnaja služba bezapasnosti). Čeprav je FSB varnostna služba, ki ščiti rusko ustavno ureditev, se bori proti teroristom in tujim agentom, deluje tudi obveščevalno v tujini, in sicer v državah, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze (Gruzija, Ukrajina idr.).

SVR je nastala decembra 1991 po razpadu sovjetske tajne službe KGB, znotraj katere je delovala kot njena Prva glavna uprava. Njena dejavnost je opredeljena v zakonu o zunanji obveščevalni dejavnosti, ki so ga sprejeli januarja 1996. Že v sovjetskih časih je bila relativno ločena od drugih delov KGB. O tem priča tudi dejstvo, da je že takrat, za razliko od drugih delov KGB, ki so imeli sedež na moskovskem trgu Lubjanka, imela sedež v moskovskem predmestju Jasenovo. Tam je njena centrala še danes, le da v novi zgradbi, ki so jo za SVR zgradili pred kratkim. SVR se, tako kot njena predhodnica, Prva glavna uprava KGB, ukvarja z vsemi oblikami vohunstva: pridobivanjem podatkov o tujih znanstvenih dosežkih, zbiranjem in analiziranjem političnih podatkov, prodiranjem v tuje obveščevalne službe zaradi ugotavljanja njihovih agentov v Rusiji ipd.

Nekatere zahodne države so že večkrat opozarjale na okrepljeno dejavnost ruskih obveščevalnih služb, v javnost pa je prišlo kar nekaj novic o aretacijah ruskih vohunov. Ena odmevnejših je bila aretacija državljana Estonije Hermana Simma, ki je bil pred tem vodja varnostnega oddelka na estonskem ministrstvu za obrambo, kjer je bil zadolžen za zaščito državnih skrivnosti. Na tem položaju ni imel dostopa le do estonskih državnih skrivnosti, ampak tudi do skrivnosti Nata in Evropske unije. Aretirali so ga septembra 2008, nato pa so aprila 2009 izgnali dva ruska diplomata, ki sta delovala v ruski misiji pri Natu. Preiskovalci iz Estonije in partnerskih držav so odkrili, da je Simm podatke predajal pripadniku SVR, Rusu, ki naj bi uporabljal lažno identiteto Portugalca Antonia de Jesusa Grafa.

Medijski pomp

Vprašanje je, zakaj je zadnja afera izbruhnila le dva dni po skoraj ganljivem prijateljskem srečanju med predsednikoma Obamo in Medvedjevom in ravno v času, ko je bil na obisku pri Putinu nekdanji ameriški predsednik Clinton. Odnosi med ZDA in Rusijo so neprimerno boljši kot v času predsednika Busha. Med drugim sedaj obstaja celo možnost, da bi Rusija ameriški vojski prodala vojaške helikopterje Mi-17. Zakaj je sploh prišlo do aretacij? Velikokrat je bolje odkrite obveščevalne mreže le nadzirati in/ali jih v celoti ali vsaj delno "prevrbovati" - tako da njihovi člani sedaj delajo za vas, vi pa nasprotniku pošiljate tiste in take informacije, kot želite sami. In zakaj je aretacije spremljal tak medijski pomp?

Nekateri trdijo, da gre razloge iskati v tem, da "stare sile" v ameriških tajnih službah nasprotujejo zbliževanju med ZDA in Rusijo, Mihail Efimovič Fratkov, vodja ruske SVR, pa meni, da gre tudi za to, da želijo ameriške obveščevalne službe dobiti še večja pooblastila. Seveda je težko verjeti, da bi zadnje aretacije ruske obveščevalce huje prizadele. Veliki obveščevalni sistemi imajo namreč tudi t.i. vzporedne (paralelne) agenturne mreže, ki lahko že delujejo ali pa so speče in se aktivirajo le v primeru potrebe. Poleg tega obstajajo tudi mreže vojaške obveščevalne službe GRU. O tem priča tudi izjava nekdanjega sovjetskega obveščevalca Olega Gordijevskega, ki trdi, da v ZDA deluje še najmanj 60 ruskih agentov. Gordijevski je sicer dolga leta delal za britansko obveščevalno službo, leta 1985 pa je prebegnil v Anglijo, nakar so Britanci izgnali 31 sovjetskih državljanov.

Po drugi strani je treba vedeti, da tudi v Rusiji dokaj pogosto prihaja do aretacij agentov ameriških obveščevalnih služb, vendar iz tega, vsaj doslej, niso delali velikega pompa. Tako so oktobra lani pred moskovskim območnim sodiščem obsodili na osem let zapora državljana Srbije Aleksandra Djordjevića, ki je za ameriške obveščevalne službe v Rusiji zbiral podatke o njenih obrambnih zmogljivostih, kot so sistem zaščite za tanke arena, rakete iskander (oznaka Nata SS-26 stone) in R-500… O tem, kako daleč gre prisotnost ameriških obveščevalnih služb v Rusiji, priča tudi podatek, da je poljsko vojaško tožilstvo, ki preiskuje nesrečo predsedniškega letala tu-154M, v kateri je izgubil življenje tudi predsednik Lech Kaczynski, za posnetke pogovorov med pilotom in ruskim zračnim nadzorom ter telefonskih pogovorov potnikov letala (!) zaprosilo - Američane.

Tokratna vohunska afera se je, kot je znano, končala na dunajskem letališču z izmenjavo desetih ruskih agentov za štiri zahodne, tri ameriške in enega britanskega. Gre za Sergeja Skripala (nekdanji polkovnik ruske vojske), Igorja Sutjagina (jedrski znanstvenik), Aleksandra Zaporočkega (nekdanji oficir ruske obveščevalne službe SVR) in Genadija Vasiljenka (nekdanji oficir ruske obveščevalne službe). Trije so z Dunaja odpotovali v ZDA, Sutjagina pa so prevzeli pripadniki britanske obveščevalne službe SIS, znane tudi kot MI6. Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj so Američani pristali na menjavo "deset za štiri". V ruskih zaporih je namreč, poleg omenjenega balkanskega špijona Djordjevića, še kar nekaj ameriških in drugih zahodnih agentov, npr. Genadij Sipačev, amaterski kartograf iz Jekaterinburga, ki je Američanom predal tajne zemljevide z lokacijami generalnega štaba ruske vojske, ki naj bi Američanom služili za izdelavo tras njihovih manevrirnih izstrelkov.

Ob vsem tem pa je prišlo na dan tudi, da je neki nemški novinar, ki je iz ZDA poročal o aretaciji ruskih vohunov, poročilo o tem poslal na dva naslova, enega svoji redakciji, drugega pa "pomotoma" - petemu oddelku Zvezne obveščevalne službe BND v Berlinu. Hm, bodo aretirali tudi njega? Kakšno napačno parkiranje bi mu že našli.