Njegov poslovni imperij, v katerem je nekaj deset podjetij, bo v prihodnjih mesecih razprodajal stečajni upravitelj, stečaj finančnega holdinga Poteza pa je eden največjih stečajev v slovenski zgodovini.

Danes 59-letni ekonomist je tranzicijo brez dvoma dobro izkoristil, vedno je znal najti tudi pot do vsakokratne politike. Drobnak je sicer vedno veljal za zadržanega finančnika, ki je skrbno izbiral besede. V zadnjih letih je bilo pri njem opaziti željo, da bi pridobil javni ugled, na primer s spodbujanjem talentov in inovativnih idej, med poslovneži pa je izstopal tudi po svojem slogu oblačenja - z obvezno ovratno ruto in žepnim robčkom. "Že ob razglasitvi stečaja sem povedal, da se ne nameravam pokopati. Za nami je težko obdobje in ni ga bilo lahko preživeti, a iz njega izhajam čiste vesti," pravi Branko Drobnak, ki ne skriva prizadetosti zaradi bankrota Poteze.

Prejšnji teden ste nepričakovano stopili pred novinarje in razglasili stečaj Poteze Naložb, ki mu bo predvidoma sledil še stečaj Poteze Skupine in družb Astra holding ter Manco, prek katerih sta z Dragom Simčičem obvladovala poslovno skupino Poteza. Kakšen je bil dan po tem? Kako ste se počutili?

Olajšano. Ko smo po 30. juniju ugotovili, da nimamo več podpore bank, smo se odločili, da je bolje, da sami razglasimo stečaj, kot da se mučimo s prisilnimi poravnavami in podaljšujemo agonijo. Bili smo namreč bolnik z neozdravljivo boleznijo, boljša je bila evtanazija, kot da bi trpeli še nekaj mesecev.

Potezo ste ustanovili ob začetkih postavljanja kapitalskega trga, kot eden od pionirjev na tem področju, je vaš otrok. Ste se težko sprijaznili s tem, da je bil vaš skoraj dvajsetletni trud zaman, da je vsega konec?

V zadnjem letu sem se veliko ukvarjal s psihologijo menedžmenta. Ker sem po duši športnik, sem se odločil, da se bomo borili, dokler bo možno. Toda ko spoznaš, da ne gre, moraš to dejstvo sprejeti in priznati poraz. Krivdo lahko iščeš v objektivnih okoliščinah, v poslovnem okolju, v svojih poslovnih partnerjih ali pri sebi. Nihče me ni silil v nakup delnic Nove Ljubljanske banke, kar je bil glavni razlog za stečaj Poteze. Na osnovi informacij, ki smo jih imeli takrat, je bila to racionalna odločitev. Pri naložbah pa je pač tako, da je mogoče ugotoviti, ali so dobre ali ne, šele ko jih trg potrdi ali zavrne. Ves čas smo verjeli in še vedno verjamemo v NLB. Vanjo smo vstopili tudi zato, ker za vsak gospodarski sistem velja, da so banke njegov krvni obtok. Če so razmere normalne, če je umrljivost podjetij normalna, banke običajno uspešno poslujejo.

V krizi se razmere prečistijo. Zdi se, da je ta kriza naplavila vse slabo, v gospodarstvu in v ljudeh.

Kriza prvenstveno prinaša veliko osebnih stisk. Ko smo objavili stečaj, so v televizijskih poročilih smrti Poteze Naložb namenili dve minuti. Za vsako takšno novico pa je vagon odnosov, čustev, naporov, frustracij... S tega vidika kriza prinaša veliko žalosti.

Drugi vidik krize je ta, da ljudem vzame to, kar so dosegli. Nikomur se ni lahko odpovedati doseženemu standardu in pravicam. Strah pred izgubo hromi ljudi in onemogoča iskanje rešitev v novih, drugačnih pristopih. Takšno pomanjkanje korajže se kaže tudi v tem, da se v Sloveniji obotavljamo pri uvajanju nujnih strukturnih sprememb. Vlade ne bi smelo skrbeti, kaj ji kaže trenutno javno mnenje, ampak to, da Slovenija ni več vzor za Češko, Slovaško, Madžarsko in baltske države, kot je bila pred leti.

Mnogi so zadnje leto ugibali, v kolikšni meri lahko računate na pomoč finančnega ministra Franca Križaniča. Križanič namreč pripada skupini starejših vplivnih članov SD, med katerimi imate tudi sami precej prijateljev. Znano je, da se je Križanič precej trudil, da bi vam pomagal. Tako vam je pri podjetjih, ki so pod vplivom države, pomagal iskati kupce za delnice NLB, pojavila se je celo ideja, da bi SID banka izdala obveznice, ki bi bile zavarovane z vašimi delnicami NLB, kar bi bil vir za poplačilo vaših obveznosti do bank...

… ste pa dobro obveščeni (smeh)...

Zakaj ti poskusi reševanja niso uspeli? Je bil razlog visoka nakupna cena delnice NLB ali v različnih stališčih znotraj vlade, ali pomagati vam in drugim finančnim holdingom?

Ministra Križaniča sem prvič prosil za sprejem leta 2009, ko se je Apax zanimal za vstop v NLB. Še v začetku leta 2009 je bil namreč Apax pripravljen za delnico NLB odšteti 270 evrov. Prosili so me, če lahko na ministrstvu za finance pridobim stališče, ali jih država ocenjuje za primerne lastnike NLB. Kasneje sem ministru na več srečanjih lani spomladi povedal tudi, da pripravljamo konzorcij bank, ki bi vstopile v lastništvo, med njimi bi bila SID banka. Bili smo pač v položaju, ko smo iskali različne rešitve, in ni nujno, da so bile vse realne.

Vas je presenetilo negativno stališče ključnih ministrov, zlasti Mitje Gasparija in Franca Križaniča, do Apaxa kot enega največjih svetovnih skladov zasebnega kapitala, ki so ga pri nas označevali za 'kaslc' firmo, ki ji nikakor ne bomo prodali NLB?

Ne bi želel soliti pameti nikomur. Toda tudi banka Bawag je v lasti sklada zasebnega kapitala, tako kot še nekatere druge banke, ki so se znašle v težavah. Zasebni skladi so legitimni in legalni lastniki, ki poskušajo skozi upravljanje v banke pripeljati dobre prakse in s tem vplivati na povečanje dobičkonosnosti. Delujejo po vnaprej znanih principih - njihova življenjska doba v posameznem podjetju je od štiri do šest let. Še posebno v krizi so s svojimi izkušnjami iz prestrukturiranja podjetij dobrodošli. Toda v Sloveniji takšna praksa še ni uveljavljena in od tod tudi določeno nelagodje in nezaupanje vanje.

Ravno v teh dneh je aktualna razprava o lastništvu NLB, ali naj država kot lastnica sodeluje pri nujni dokapitalizaciji ali naj raje zmanjša svoj delež na 25 odstotkov in v lastništvo pripusti druge lastnike. Še pred meseci ste zatrjevali, da osebno ne bi prodali NLB tujcem, ker so banke napajalni sistem za gospodarstvo. Toda čemu naj se država odreče, da bi lahko podpirala NLB prek dokapitalizacij?

EBRD in IFC, ki se zanimata za sodelovanje pri dokapitalizaciji NLB, imata predvidena namenska sredstva za pomoč državam v jugovzhodni Evropi. Država naj se kot večinski lastnik najprej odloči, kaj želi narediti z NLB. Če želi ostati večinski lastnik, mora odgovoriti na vprašanji, koliko dokapitalizirati banko in pod kakšnimi pogoji, torej kakšna naj bo cena delnice v dokapitalizaciji. Ob tem bo treba doseči še dogovor s KBC, ki ne bo pristala na dokapitalizacijo, če se bo njen delež, ki ga želi že nekaj časa prodati, razvrednotil in zmanjšal.

Če bi imeli možnost odločati, za katero možnost bi se odločili?

Če bi bil na mestu države kot 51-odstotne lastnice NLB, bi svoj delež nad 25 odstotkov plus eno delnico prodal na mednarodnem trgu na transparenten način. Po moji oceni bi lahko država iztržila vsaj dvakratnik trenutne knjigovodske vrednosti delnice banke, če bi se dogovorila s KBC in bi bil naprodaj večinski delež banke. Časa je še dovolj. NLB namreč v tem trenutku, ko evropske direktive glede kapitalske ustreznosti še niso spremenjene, ne potrebuje nujno dokapitalizacije, pri čemer ne gre spregledati, da ima tudi notranje rezerve.

Kljub napovedim, da bo kriza povzročila razprodajo slovenskega premoženja, ki so ga menedžerji z odkupi podjetij preveč izpostavili, množičnega vstopa tujcev še ni opaziti. Kakšne so vaše napovedi?

Vse je odvisno od tega, kako bomo v podjetjih oblikovali menedžerske strukture in česa bodo sposobne. Pogoji za vse gospodarske subjekte, ne samo slovenske, so izredno zaostreni. Vsak se poskuša iz težkih razmer izviti z razpoložljivimi menedžerskimi orodji, eden od ključnih pa je likvidnost. Če bodo banke normalno spremljale podjetja, se bodo ob dobrih idejah in programih njihovi gospodarski kazalci izboljšali, to pa je tudi osnovni pogoj za večji interes tujih vlagateljev.

V prihodnjih mesecih bo naprodaj še marsikatero podjetje. Zakaj v Sloveniji ni dovolj kapitala, da bi lahko kateri od nekdaj paradnih gospodarskih konjev ostal v slovenski lasti? Zdi se, da že sosednja država premore več močnih zasebnih podjetij, ki se zanimajo tudi za vstop na slovenski trg. V Sloveniji pa smo očitno stavili na kapitaliste, ki zdaj niso sposobni kupiti niti domačih dobrih podjetij v težavah.

Takšne kapitalske strukture, kot jo imajo nekatere sosednje države, brez dvoma nismo vzpostavili. Tehnično in vsebinsko smo lastninsko preoblikovanje od leta 1993 do 2000 izpeljali dobro. Nobena druga država, ki se je odločila za certifikatsko privatizacijo, tega procesa ni izpeljala tako umirjeno in brez divje primarne akumulacije kot Slovenija.

Pravite, da je bila naša privatizacija preveč poštena, da bi ustvarili prave kapitaliste?

Tako je. V eni generaciji ne morete ustvariti deset milijard premoženja, razen če gre za inovativne zgodbe, ki smo jim bili v svetu priča v zadnjih letih, kot na primer Google, GPS ali Cisco Systems, vodilni svetovni proizvajalec omrežne internetne opreme. Problem Slovenije je, da je ogromno menedžerskega intelekta porabila za procese privatizacije stare industrijske strukture namesto za inovacije in tehnološki preboj. Naravno je, da je umrla Mura. Ni pa naravno, da na pogorišču Mure ni nastalo deset novih malih, propulzivnih podjetij.

Glede na vašo oceno stanja gospodarstva in neodločnost države nas očitno čaka črna prihodnost?

Gospodarska rast ne more temeljiti le na Telekomu, Holdingu Slovenske elektrarne, državnih bankah in zavarovalnicah... Ustvariti bi morali pogoje za podporo inovativnih novih tehnologij. Imamo kar nekaj spodbudnih poganjkov, ki pa nimajo dovolj moči, ne intelektualne, ne menedžerske, ne finančne, da bi se razvili. Državne investicije so v preteklosti poganjale gospodarsko rast, toda to so bile investicije v neprofitno dejavnost, v gradnjo šol, vrtcev, zdravstvenih in kulturnih ustanov... V industriji pa v teh letih kaj bistvenega nismo naredili. Imamo močno trgovinsko dejavnost, zavarovalništvo, torej močan storitveni sektor, a to za blaginjo ni dovolj.

Je bila napaka, da smo dajali tolikšen poudarek finančni in storitveni industriji, ne pa realnemu gospodarstvu?

Industrije imamo kar nekaj, toda vprašanje je, kakšna je. Problem je, da prevladujejo dodelavni posli, nimamo industrije, ki bi uspešno ustvarjala pod svojo blagovno znamko, ampak ustvarjamo polizdelke in smo poddobavitelji. Zato smo toliko bolj odvisni od dogajanj na drugih trgih, kamor izvažamo. Res je, da imamo nekaj uspešnih malih nišnih podjetij, toda ustvarili nismo še nobene velike zgodbe o uspehu.

Strinjate se, da Slovenija nima velikih lastnikov kapitala. Toda zakaj po vaši oceni slovenski sistem ni "prebavil" tako imenovanih tajkunov, kot sta bila Boško Šrot in Igor Bavčar?

Gotovo ne samo zaradi ekonomskih razlogov.

Toda ali bi bilo sprejemljivo, da bi v nekaj letih dobili dva tako močna "tajkuna", ki bi obvladovala pomemben del gospodarstva in države?

Nosila bi tudi pomemben del težav, problemov in odgovornosti. Videli smo zgolj eno plat, toda na drugi strani so bile tudi težave. Videli smo bogastvo, ne pa dolgov. Če bi Bavčar in Šrot zgodbo zaključila, bi lahko postala nosilca ekonomske elite, ki je v Sloveniji nimamo. Imamo znanstveno, politično, vojaško, estradno elito, nimamo pa ekonomske elite. Država brez ekonomske elite pa zelo težko sledi trendom v svetu.

Kdaj ste zaslutili, da se Bavčarjeve ambicije ne bodo dobro končale?

Ko so ga začeli zapuščati sodelavci.

Pri menedžerskem odkupu niste pomagali zgolj Bavčarju, ampak tudi menedžerjem Iskreavtoelektrike, Iskre, Krasa in drugim. Kakšen je bil vaš motiv, da ste asistirali pri tako imenovani tajkunizaciji? Zaslužek s provizijami ali kaj drugega?

Leta 1992 sem se odločil, da grem iz Slovenijalesa, ker se nisem strinjal z načinom privatizacije, ki je bila divja, tako da se je podjetje razbilo na ogromno kosov. Odločil sem se, da bom soustvarjal strukture na gospodarsko-finančnem področju. Sodelovali smo s tistimi, ki ste jih našteli, pa še mnogimi drugimi, ki smo jim pomagali, da so prešli tranzicijsko obdobje. Seveda smo jim to zaračunali, vendar provizije niso bile nikoli ekstremno visoke.

Če prav razumem, ste torej ponujali storitve nekakšnega finančnega inženiringa za menedžerske odkupe?

Ne. Nekaterim smo pomagali pri prodaji podjetij, drugim pri koncentraciji lastništva, saj se podjetje z razpršenim lastništvom težko razvija. Odkupi podjetij s strani menedžerskih struktur so bili edina alternativa razprodaji teh podjetij tujcem. Kar so menedžerji kupili pred letom 2005, se je dobro izšlo, saj cene niso bile prenapihnjene. Kasnejši primeri menedžerskih odkupov so bili z današnjega zornega kota preplačani in podjetja so bila kupljena s posojili, zato so se trije veliki projekti, o katerih se v javnosti največ govori, zrušili.

Mogoče so bili ti menedžerji preveč ambiciozni, preveč pohlepni?

Če želimo imeti ekonomsko elito, moramo imeti tudi ljudi, ki upravljajo s pol milijarde premoženja, to pa zahteva določeno mero ambicioznosti. Poglejte samo, koliko podjetij iz branže, v kateri deluje Merkur, je propadlo, ker njihovi menedžerji niso bili dovolj ambiciozni, korajžni. Merkur je zasedel njihove tržne deleže in gradil multinacionalko. Vse je naredil prav, razen tega, da se menedžerskega odkupa ni lotil prej, ampak šele leta 2007, ko je bilo podjetje že preveliko, da bi se lahko vse izšlo.

Kako pa gledate na padec Boška Šrota?

Bil sem presenečen, da je tako široko zastavil gradnjo svojega poslovnega sistema. Če bi bil malce manj ambiciozen, bi brez dvoma izpeljal projekt.

Kje je napako naredil Igor Bavčar?

Ko je začel kupovati Petrol. Kupil je prevelik delež po previsoki ceni.

Simpatizirate s kakšno politično stranko?

Tisto, ki dela za Slovenijo.

Pa takšna sploh obstaja?

Vi mi povejte, če je katera. (smeh)

Prek Mirana Mejaka ste imeli dobre odnose z dolgoletno politično elito na čelu z LDS. Na presenečenje mnogih ste junija 2005 odločilno pomagali pri menjavi uprave Abanke Vipe na čelu z Aljošo Tomažem, kar so mnogi razumeli kot nenačelno paktiranje z Janezom Janšo. Aljoša Tomaž je v pogovoru za Dnevnik izjavil, da razume, da so jih odstavili oziroma prisilili k odstopu, ker je imela Zavarovalnica Triglav oziroma država očitno v tej banki svoje interese, tako kot dvojček Branko Drobnak in Alenka Žnidaršič Kranjc, ki sta poleg skrbi za lastni interes za prestopanje z leve na desno tej oblasti morala nekaj dati. Lahko danes pojasnite svojo takratno odločitev?

Pred skupščino leta 2005 me je klical takratni predsednik nadzornega sveta in me prepričeval, da bi na skupščini Abanke ohranili status quo, torej enako sestavo nadzornega sveta. Toda sočasno mi je nakazal, kakšne korake še načrtujejo, s čimer pa se nisem strinjal. Zato sem se odločil, da je za banko in delničarje bolje, da se spremeni sestava nadzornega sveta in da dobimo takšno vodstvo, ki bo delalo izključno v dobro delničarjev. V ozadju moje odločitve ni bilo nobenih političnih motivov, ampak zgolj presoja, kaj je dobro za banko.

Ste pa bili zaradi tega v času Janševe vlade bolj pod drobnogledom javnosti? Ugibali smo, na kakšen način vam bodo vrnili uslugo, z nakupom vaših obveznic na primer.

Od države nisem nikoli dobil nič v zameno. Bil sem premalo pomemben, da bi z mano trgovali na tak način.

Zdi se, da ste svoj poslovni imperij zgradili drugače kot drugi lastniki finančnih holdingov. Medtem ko so ga drugi gradili na podlagi izkoriščanja pidovske zakonodaje, v glavnem s poceni odkupom pidovskih delnic, obvladovanjem družb za upravljanje ter izčrpavanjem družb, katerih lastniki so bili pidi, ste vi funkcionirali bolj kot klasični posrednik, torej tako, da ste sistem zgradili s provizijami od borznega trgovanja in trgovanjem za lastni račun.

Začeli smo z borznoposredniško družbo. Na začetku delovanja, v devetdesetih letih, smo največ zaslužili pri trgovanju s hrvaškimi dinarji, tako imenovanimi evidenčnimi deviznimi pravicami, nato z zapisi Banke Slovenije, vmes tudi že z delnicami in obveznicami, ki so jih izdala nekatera podjetja še po Markovičevem zakonu... Trgovali smo tudi s terjatvami nekdanjih jugoslovanskih podjetij, ki so izvažala v Sovjetsko zvezo. Donosi so bili takrat res dobri, precej višji, kot jih je mogoče z vrednostnimi papirji doseči danes. Ko je razpadla Jugoslavija, smo se ukvarjali celo s tem, da smo na Hrvaško v času embarga izvažali prehrambne izdelke, riž, olje, sladkor... Z zaslužkom smo potem kupovali delnice pidov in jih kasneje, ko je cena narasla, prodali. Ali pa smo v vmesnem času zbrali paket delnic od malih delničarjev in jih kasneje prodali. Tako smo počasi gradili podjetje in pridobivali zaupanje bank.

Kaj je bilo najpomembnejše za vaš uspeh? Dostop do dobrih informacij, da ste si upali tvegati, dobri sodelavci...

Treba je vedeti, znati, oceniti in potem sprejeti pravo odločitev, pri tem pa moraš imeti tudi finančna sredstva.

Na finančnem trgu vas ocenjujejo za človeka, ki je uspel s pomočjo dobre mreže in dobrih informacij, za nekakšnega insajderja...

Komuniciral sem z veliko ljudmi in v osnovi dobra beseda vedno lepo mesto najde. Komunicirali so tudi drugi, ampak vprašanje je, kakšno odločitev sprejmeš na podlagi pridobljenih informacij.

Kaj bi danes naredili drugače, če bi lahko zavrteli čas nazaj?

Ne bi kupil delnic NLB. Imel bi denar, kupoval bi obveznice ali zdaj na borzi blue chipe po znižani ceni.

Na banke, ki imajo v finančnih holdingih angažiranih okoli 1,5 milijarde evrov, letijo očitki, da rešujejo finančne holdinge, namesto da bi financirale gospodarstvo, kar povzroča kreditni krč. Mnenja o tem, ali reševati finančne holdinge, na primer Zvon in NFD, so deljena celo znotraj vlade. Kaj menite vi?

Banke finančnih holdingov ne rešujejo zaradi ljubezni, ampak da vzdržujejo solidno stanje svojih bilanc. Zanje je manjše zlo, če so finančni holdingi živi, in banke počakajo, da se cene njihovih naložb popravijo. V primeru stečajev bi morale namreč banke delati ogromne odpise. Če kdo ocenjuje, da se vrednosti delnic ne bodo nikoli več zvišale, pa je vzdrževanje finančnih holdingov pri življenju nesmiselno.

Kakšne so vaše napovedi glede okrevanja kapitalskega trga? Za razliko od kapitalskih trgov po Evropi namreč naša borza nikakor ne more oživeti.

Tega nihče ne more razumeti. Takšno stanje je nenaravno. Res je, da podjetja ne beležijo sijajnih rezultatov, toda tako nizka vrednotenja na borzi kljub temu niso upravičena. Razlog za mrtvilo na trgu, ki so ga v preteklosti poganjala posojila, je v prestrašenosti. Nekdo, ki je upravljal z desetimi milijoni evrov in je zaradi krize izgubil štiri milijone evrov, sredstva zdaj raje vlaga v bančne depozite.

So za naš trg rešitev tuji vlagatelji?

Težava je, da tuji institucionalni vlagatelji trenutno ne morejo kupiti niti za dva, tri milijone evrov delnic Krke. Nihče namreč ne želi prodajati po sedanjih nizkih cenah. Trg je mrtev.

Alenka Žnidaršič Kranjc, prva dama pokojninske zavarovalnice Prva Group, je bila vaša dolgoletna poslovna sopotnica.

Poslovno sva začela sodelovati leta 1999, ko se je spreminjala pokojninska zakonodaja. Bila je poznavalka tega področja, mi pa smo imeli relativno razvejano mrežo poslovnih partnerjev, zato smo začeli snovati pokojninsko družbo, ki je danes zgodba o uspehu.

Pred približno dvema letoma sta se razšla. Zakaj?

To se je zgodilo, ko je v Prvo Group vstopila EBRD. Pokojninska družba je namreč potrebovala več kapitala, zato smo ugotovili, da je bolje, da Poteza izstopi iz lastništva in postane nosilec skladov zasebnega kapitala, Alenka pa ostane nosilka pokojninske dejavnosti. Za obe dejavnosti nismo imeli dovolj sredstev.

Nobenega dvoma ni, da se končuje neko obdobje vašega življenja. Povedali ste že, da se boste najprej posvetili fotografiranju in učenju kitare. Toda tudi gospod Miran Mejak, s katerim smo se pogovarjali in ki vas pozna že 30 let...

... to je moj veliki vzornik, veliki mentor, ki ga zelo cenim.

Gospod Mejak napoveduje, da boste začeli znova, da ste "fant, na katerega lahko še računamo". Je njegova ocena pravilna?

Že ob razglasitvi stečaja sem povedal, da se ne nameravam pokopati. Za nami je težko obdobje in ni ga bilo lahko preživeti, a iz njega izhajam čiste vesti. Najprej se moram malo umiriti in zapreti vsa še odprta poglavja transformacije Poteze 2008 v Potezo 2010, potem pa bo nastopil tudi čas za pisanje novih zgodb.