Na zadnjo tekmo so prišli vaši številni prijatelji z vseh koncev Slovenije ter tisočglava novomeška publika. Je bil sloves težji, kot ste pričakovali?

Bilo je težko. Ko se je bližal zadnji, šesti met, je bilo še vse težje. Ko pa sem disk vrgel zadnjič, je prišlo veliko olajšanje in zadovoljen sem, da je vse skupaj izpadlo na takšen način. Lep je bil občutek, ko sem videl, da gledalci resnično uživajo. Vesel sem, da me ljudje, če lahko rečem po domače, "obrajtajo". To je velika nagrada za nazaj, ko se slovesa udeleži večina športnikov, ki jih povabiš. Doživel sem občutek, ki ga ne bom prav kmalu pozabil.

Borut Bilač, Britta Bilač, Gregor Cankar, Brigita Bukovec, Jolanda Čeplak, Primož Kozmus... Seznam atletov, ki so dosegali kolajne na največjih tekmovanjih na prostem, ob katerih ste bili venomer prisotni. Kako se spominjate posameznih časov?

Najbolj bi se osredotočil na metalce. Dolga leta so minila, ko smo si metalci želeli finalnih uvrstitev. Ko smo to prepreko preskočili, tudi po moji zaslugi, so apetiti narasli. Zato sem izjemno vesel, da sem kot aktiven športnik dočakal kolajne Primoža Kozmusa. Ti občutki so res lepi. Navsezadnje imamo zdaj v Sloveniji Martino Ratej, ki prav tako dosega dolge mete in lahko na največjih tekmovanjih poseže tudi po kolajni. Upam, da bo takšen trend še dolgo v Sloveniji.

Več kot desetletje ste bili nesojeni kapetan reprezentance. Najbrž so bili prav ti reprezentančni nastopi za vas najlepši atletski spomini?

Vsekakor. To so bile najlepše tekme, ki se jih najraje spominjam. Na reprezentančnih tekmah sem se venomer pomladil. Hvaležen sem vsem, ki so mi omogočili, da sem tekmoval tako dolgo.

Od prvih atletskih korakov naprej ste bili zvest metu diska. Kako to?

Ko sem prvič vrgel disk dokaj daleč, sem se odločil, da sem bom še izpopolnjeval. Nikoli nisem pomislil, da bi metal kakšno drugo orodje in zato mi ni niti malo žal.

Kot profesionalni športnik ste skupaj s soprogo preživljali štiričlansko družino. Se splača biti športni profesionalec?

Imel sem to srečo, da sem redno dobival plačo ter preživljal družino. Mladim atletom svetujem, naj vztrajajo in trenirajo. Naj živijo zdravo, saj bodo lahko le na takšen način imeli dolge športne kariere. Če ni zmernosti in pravilnosti, ni dolgosti, je vse skupaj le kratkega daha.

Ostajate po koncu športne poti zvesti atletiki?

Zanesljivo v neki meri. Trenutno še težko rečem, če povsem s polnim delovnim časom.