Seminar, ki vsako leto v prvi polovici julija privabi množico udeležencev z vsega sveta, je tokrat že 46. po vrsti, udeležilo pa se ga je 130 udeležencev iz 28 držav; med njimi je 99 študentov in 31 zaposlenih, približno polovica pa jih dela na univerzah in inštitutih v tujini.

Paleta obiskovalcev seminarja je tudi letos pisana: univerzitetni profesorji in študentje slovenistike ter slavistike, književni ustvarjalci in prevajalci, strokovnjaki za primerjalno jezikoslovje in književnost, ki delujejo na univerzah in raziskovalnih institucijah v tujini in slovenskem zamejstvu vsi ti svoje znanje slovenščine bogatijo tako v dopoldanskem programu na Filozofski fakulteti, ki vključuje lektorate, predavanja, konverzacijo in izbirne jutranje tečaje, kot s popoldanskimi spremnimi aktivnostmi.

O razmerjih s slovanstvom

Vsako leto pa na posebej izbrano krovno temo priredijo tudi sklop predstavitev najnovejših spoznanj s področja jezikoslovja, literarne zgodovine in kulture. Letošnja rdeča nit predavanj je Slovanstvo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, ki jo poleg jezikoslovcev in literarnih zgodovinarjev z različnih psiholoških, zgodovinskih, glasbeno-narodnopisnih in arhitekturnih vidikov osvetljujejo tudi povabljeni predavatelji z omenjenih področij, povzema vsebinske točke tokratne osrednje teme predsednica 46. seminarja dr. Vera Smole: te segajo od večplastnega vpogleda v slovansko vzajemnost v drugi polovici 19. stoletja in analize "slovanjenja" slovenščine v času širjenja panslavističnih idej do obravnave literature kot odseva zgodovinskih dogajanj in izpostavljanj nasprotij med slovanskimi in neslovanskimi posebnostmi.

K razmišljanju o skupnih in različnih potezah slovanskih narodov, med katerimi najdejo svoje mesto tudi Slovenci in slovenstvo, je vodilo predvsem dejstvo, da je po dveh desetletjih stalnih oziranj na zahod prišel čas odkrivanja resničnosti "slovanske duše", meni Vera Smole in dodaja, da nas slovanstvo "preprosto genetsko determinira, največ jezikovno, v precejšni meri kulturno in v omejenem polpreteklem obdobju tudi politično".

Pomemben del integracije

Dr. Marko Stabej, predstojnik Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, pojasnjuje, da se je slovenščina kot tuji jezik z leti vendarle otresla pridiha eksotike, saj se za učenje slovenščine kot drugega jezika iz različnih razlogov odloča vedno več ljudi. Stabej pri tem izpostavlja rezultate manjše raziskave, ki je pokazala, da se večina tujcev za študij slovenščine ne odloča zaradi vzrokov pragmatične narave, temveč bolj "čustvene", ko odkrijejo v jeziku nekaj lepega, drugačnega. Pri tistih, ki se učijo jezika funkcionalno, torej z namenom, da bi ga obvladali (in teh je vse več), pa se najde cela paleta razlogov; najpogosteje so v ozadju družinski vzroki, na primer mešana partnerstva, ali pa poslovno-delovni dejavniki (diplomacija).

Stabej na namige, da je slovenščina eden težjih jezikov, odgovarja, da v jezikoslovju velja nekakšen stereotip, ki pravi, da "so vsi jeziki enako zahtevni", in dodaja, da je vse odvisno od postopkov učenja. Zaradi narave slovenskega jezika je tujcu sicer težje prikriti svoj materni jezik, pa vendar je to, "da je v ozadju vedno še en jezik", pač realnost, pravi Stabej.

Tisto, kar je po njegovem mnenju najpomembneje in s čimer se na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik že dolgo časa ukvarjajo je učenje funkcionalnih stvari: da torej tujcev "ne obremenjuješ z nepreglednimi informacijami, temveč jim ponudiš uporabne napotke". Pri tem Stabej izpostavlja tudi način, kako pristopimo do tujcev, ki se želijo sporazumevati v slovenščini, saj tudi naše netolerantno odobravanje jezikovnih napak vpliva na njihov odnos do našega jezika, kar seveda "ne prispeva k živosti jezika".

Medtem ko je obvezni dopoldanski program namenjen učenju in poglabljanju jezikovnega znanja, pa je pester spremljevalni program seminarja, ki poteka v popoldansko-večernih urah, namenjen vzpostavljanju pristnega stika s slovenskim jezikom in kulturo. Utrip mesta tako udeleženci spoznavajo s tematskimi sprehodi po Ljubljani, raznimi ustvarjalnimi delavnicami, ogledi slovenskih filmov in gledaliških predstav, obiski muzejev, galerij in knjižnic ter glasbenih in literarnih večerov, organizirano pa imajo tudi celodnevno strokovno ekskurzijo po različnih predelih Slovenije.

Nekatere udeležence dvotedenskega seminarja slovenskega jezika, literature in kulture smo povprašali, kako se počutijo v Sloveniji in kaj jih je pravzaprav spodbudilo k učenju slovenščine.

Noemi Cristiani, ki je doma v italijanski Gorici, pravi, da govori slovenščino že od nekdaj, saj je obiskovala vse slovenske šole. Čeprav potem na univerzi v Trstu ni vpisala študija slovenistike študira namreč klasično filologijo se ji zdi negovanje slovenščine še vedno zelo pomembno. Do sedaj je videla le "zamejsko" plat Slovenije, od udeležbe na seminarju pa pričakuje, da bo spoznala tudi "pravo bistvo Slovenije".

Luciano Lister, ki prav tako živi v zamejstvu, in sicer v Kanalski dolini, pa pravi, da pri njih v nasprotju z Gorico ni šol, kjer bi se lahko učili slovenščine. Seminarja se v želji, da bi negoval in izboljševal svoje poznavanje slovenskega jezika, ki so ga govorili tudi njegovi predniki, udeležuje že tretjič. Oba z Noemi Cristiani pa se ob seminarju veselita tudi pohajkovanja po Ljubljani.

Carola Ribeck študira lingvistiko na Univerzi v Göteborgu na Švedskem, nad slovenščino pa se je navdušila lani v Barceloni, ko je spoznala nekaj Slovencev. Največ preglavic ji pri slovenščini povzročajo sklanjatve in vrstni red besed, ki je v primerjavi z drugimi jeziki, ki jih pozna, precej nejasno določen. Nad Slovenijo, ki jo je obiskala prvič, pa je navdušena, predvsem nad naravo in ljudmi, ki so, kot pravi, nadvse prijazni.

Raymond Miller, profesor ruščine na Bowdoin College v Brunswicku, prihaja iz države Maine v ZDA. V skoraj tekoči slovenščini obudi spomin izpred mnogih let, ko je Ljubljano obiskal prvič: "V Ljubljano sem pripotoval iz Zagreba in ko smo se ustavili na Zmajskem mostu, sem si rekel: to je najlepši most na svetu!" Z učenjem slovenščine Raymond Miller tako rekoč združuje prijetno s koristnim, saj mu kot slavistu in učitelju ruščine poznavanje slovenskega jezika pride še kako prav pri raziskavah, vendar se slovenščina, ko prime v roke knjigo, kaj kmalu prelevi v strasten konjiček. Sonia Vanesa Calpanchay iz Argentine sicer študira zgodovino, za učenje slovenščine pa se je odločila tudi zato, ker so ji na splošno všeč slovanski jeziki. "Razumevanju kulture drugih ljudi se najbolje približaš s poznavanjem njihovega jezika, saj te to še najbolj približa njihovemu dojemanju sveta okoli sebe," meni. Poleg lepot, ki jih ponuja Ljubljana, pa se nikakor ne more načuditi vsemu zelenju in gozdovom, ki jih premore Slovenija. "V Buenos Airesu vsi vselej hitijo, tu v Sloveniji pa imate vse, a lahko še vedno občutiš mir in zadihaš svež zrak," pravi Sonia Vanesa Calpanchay in pristavlja, da bo našo državo še obiskala takrat za dlje časa, saj razmišlja o nadaljevanju študija prav v Sloveniji.