Raziskave dokazujejo to in ono, ne glede na staranje populacije po vsem svetu pa se vsi v svojih odločitvah in rešitvah obnašajo tako, kot da ta svet pripada le mladim ljudem in je treba starejšim življenje ujeti v kup prepovedi in omejitev.
In še nečesa ne razumem.
Podaljšujemo delovno dobo in hkrati razmišljamo, kako bomo starejšim onemogočili prihod na delovno mesto. Številne raziskave kažejo na vse večjo vitalnost starostnikov.
Moja stara mama je pri 65 letih sedela brezzoba na klopi z ruto na glavi, predpasnikom in palico ob sebi, danes pa srečujemo "staroste" pri 65, 70 in več letih, kako tečejo vsak dan, hodijo na pohode, pišejo, se izobražujejo na tretjih univerzah.
In ne nazadnje, kaj ne bodo delali do 65. leta in več ?
Bodo zanesljivi pri delu ?
Jih bo treba za opravilno sposobnost na delovnem mestu testirati?
Vsekakor je število prometnih nesreč treba statistično ovrednotiti in prikazati, kakšen odstotek nesreč povzročijo ti "ne bodi jih treba" starostniki, ki so napoti že prav vsem.
Ampak čas teče vsem, tudi danes mladim. Zato je dobro razmišljati o tem, kaj prinaša bodočnost tudi njim, in ne samo o omejitvah današnje starejše generacije.
In prav čudi me, kako inovativni smo pri prepovedih.
Prepovedovati znamo, reševati pa ne, in to je največji problem naše družbe danes.
Mira Kofler, Škofja Loka
