Menite, da bi morala Slovenija oziroma slovenska politika pri izbiri arbitra nujno pogledati tudi preko državnih meja, torej med možne kandidate vključiti tudi tuje pravne strokovnjake?

Mislim, da je prav, da nikogar a priori ne izključujemo. Arbiter, ki odloča v razmejitvenem sporu, mora biti strokovnjak mednarodnega prava in po možnosti nekdo, ki je že bil arbiter ali se vsaj kot odvetnik redno pojavlja pred arbitražami.

To so po mojem mnenju osnovni pogoji za dobrega arbitra in vsakdo, pa naj bo to "naš" sodnik ali tisti trije sodniki, ki bodo imenovani z liste EU, bi jih moral izpolnjevati. Ne želimo si namreč, da bi o našem sporu odločal nekdo, ki je strokovnjak s katerega drugega pravnega področja, pa naj gre za pravo EU, trgovinsko pravo ali kaj podobnega. Razmejitveno pravo je izredno specifično in ne moremo si privoščiti, da bi o naši meji odločal nekdo, ki ne pozna nians tega področja. Glede na to, da je večina Slovencev podprla reševanje meje po mednarodnem pravu, moramo vztrajati pri tem, da so vsi arbitri tribunala strokovnjaki mednarodnega prava, drugače bo izgledalo, kot da gremo k ortopedu, ko nas boli glava.

In če je naš vpliv na izbiro preostalih treh arbitrov dokaj omejen, moramo biti še toliko bolj pozorni, koga izberemo za svojega arbitra. Niso dovolj le strokovne reference, arbiter mora biti priznan na mednarodni ravni. To pomeni, da se v krogu mednarodnih pravnikov počuti doma in da ima izkušnje iz podobnih arbitraž. To so tiste lastnosti, ki naj bi jih naš arbiter imel in s katerimi si je zgradil ugled v mednarodnem prostoru, na podlagi katerega lahko upamo, da bo imel moč s svojimi argumenti prepričati druge štiri člane tribunala. Da takšne kandidate najdemo, pa je mogoče res prav, kot ste sami rekli, da pogledamo tudi preko državnih meja.

Ali bi bil tujec celo boljša rešitev kot Slovenec?

Odločitev med Slovencem ali tujcem ni očitna. Ne ena ne druga izbira ni a priori dobra ali slaba. Arbiter slovenskega rodu bi seveda razumel, koliko je nam Slovencem meja pomembna in kako smo nanjo zgodovinsko in drugače vezani. V nobenem primeru pa ne moremo biti gotovi, da bi tak arbiter definitivno glasoval "za Slovenijo". V kolikor bi nam vnaprej zagotovil svoj glas, bi bil izključen zaradi pristranskosti.

Argument za tujega arbitra je, da lahko izbiramo med več kandidati, ki imajo bogate izkušnje v arbitražah in pred mednarodnimi sodišči. O takih osebah je zelo lahko dobiti potrebne informacije, da ugotovimo, kakšen je njihov pristop do prava in kako so razsojali v prejšnjih podobnih primerih, in potem se lahko na podlagi tega odločimo, ali nam utegne biti ta oseba naklonjena ali ne.

Menite, da je postopek izbire arbitra preko javnega razpisa, kar se omenja kot možnost v Sloveniji, primeren postopek?

Izvedba razpisa se mi zdi zelo problematična, saj mora vsak arbiter, preden je potrjen, dokazovati in dokazati svojo neodvisnost. Nekdo, ki se sam prijavi, da bi bil arbiter, jasno izrazi željo, da bi o primeru odločal. Seveda s tem daje vtis, da je o zadevi že razmišljal, in morebiti celo, da si je o izidu že ustvaril neko mnenje. Ko sem govorila z ljudmi, s katerimi sem delala na podobnih arbitražah, so vsi izrazili začudenje, kako naj bi se nekdo prijavil za funkcijo arbitra, saj bi s tem kompromitiral svojo integriteto. Odvetniki, ki imajo v teh zadevah izkušnje, so mi zatrdili, da bi lahko druga stran, torej Hrvaška, v primeru, da se je naš arbiter sam prijavil na to funkcijo ali bi kako drugače aktivno sodeloval pri svoji nominaciji, definitivno dosegla njegovo izključitev zaradi pristranskosti.

Kako bi lahko v pravnem smislu razložili "načeto neodvisnost" sodnika, ki bi ga država izbrala preko postopka razpisa?

Neodvisen je nekdo, ki v primeru, ki je pred njim, še ni odločal ali se drugače javno ali celo zasebno o njem izjasnil. Torej nekdo, ki je že odločal o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško ali o vprašanjih, povezanih s tem sporom, praviloma ne bi smel biti arbiter. Seveda lahko stranka predlaga tako osebo kot arbitra ali jo celo izbere, a tudi ko gre za "nacionalnega" arbitra, ima Hrvaška tako kot Slovenija možnost, da oporeka njegovi objektivnosti. Velikokrat se zgodi, da potencialni arbitri ali sodniki sami odklonijo nominacijo na tribunale ali sodišča, prav zato, ker so o primeru na tak ali drugačen način že odločali na nižji stopnji.

Druga skupina ljudi, ki ne morejo delovati kot arbitri v sporu, so osebe, ki so strankama kakorkoli pravno svetovale. Namreč, te osebe so najverjetneje stranki morale dati jasne nasvete o tem, kakšno je pravo, kakšna naj bo njena strategija, kakšne so njene možnosti uspeha itd. Taki nasveti zahtevajo, da pravnik zavzame neko jasno pozicijo in da išče najboljšo rešitev za svojega klienta. Kako naj nekdo, ki je spor gledal s takega vidika, potem nepristransko odloča o našem problemu?

Če se na koncu še osredotočim na ljudi, ki niso bili nikoli direktno vpleteni, bi rekla, da se pri njih neodvisnost ocenjuje na podlagi njihovih objav, izjav v medijih in v javnosti. Če nekdo na primer napiše ali javno izjavi, da bo Slovenija vsekakor dobila, kar si v arbitraži želi, ali pa razpravlja, kako mejo razrešiti, potem bi vsak pameten odvetnik takega sodnika poskušal izključiti iz tribunala.

Ali je torej nekdo, ki se odzove na prošnjo za sodelovanje v tribunalu, bolj neodvisen kot nekdo, ki se za to mesto ponudi sam?

V bistvu bi moral biti postopek nominacije sodnika tak, da stranka, torej v tem primeru Slovenija oziroma Hrvaška, naredi seznam strokovnjakov, ki izpolnjujejo pogoje neodvisnosti. Nato je treba preučiti primere, v katerih so ljudje s tega seznama že odločali, ter članke in knjige, ki so jih napisali. Namreč, čeprav morajo biti arbitri neodvisni, to ne pomeni, da gre za nekoga, ki ni še nikoli odločal v drugih mejnih sporih ali pisal strokovnih člankov na temo razmejitve meja. Kot sem že omenila, potrebujemo nekoga z veliko izkušnjami. Prav njegove izkušnje, torej njegove prejšnje odločitve ali njegove objave, nam namreč lahko nakažejo, kako bi ta oseba interpretirala pravo. Pomembno je ugotoviti, ali je potencialni arbiter konservativen in bi se med arbitražo najverjetneje skliceval na ustaljeno prakso mednarodnih sodišč, ali je diplomat, ki želi ustreči obema stranema, ali pa je liberalni pravnik, ki bi iskal nove načine razmejitve meja. To vse so pomembna vprašanja strategije, o katerih je treba razmišljati, ko se sestavlja seznam potencialnih kandidatov.

Šele po oblikovanju seznama dobro preverjenih ljudi lahko potencialne arbitre neuradno povprašamo, ali bi bili pripravljeni sodelovati. Zna se namreč zgoditi, da potencialni arbitri ne morejo ali ne želijo odločati o sporu. Ko nenazadnje nekdo tudi uradno sprejme nominacijo, to samo po sebi ni problematično z vidika neodvisnosti, če se oseba ves čas postopka nominacije in seveda pred njo ni izjasnila o vsebini samega spora. To pa seveda pomeni, da v trenutku, ko naša ali hrvaška vlada pristopi k "svojemu" arbitru, ta ne sme reči "Glasoval bom za vas!", ampak le zagotoviti, da bo v sporu odločal po svojih najboljših močeh. In to velja tako v primeru, da je arbiter Slovenec ali tujec.

Kako močno bi moral pri iskanju arbitra sodelovati tudi naš zagovornik Alain Pellet?

Prav to se mi zdi, da je najpomembnejše. Alain Pellet, vrhunski mednarodni pravnik, bi namreč moral sodelovati pri vsaki točki našega reševanja spora, on bi nam moral ves čas svetovati, kakšna naj bo naša pravna strategija, in seveda tudi to, koliko naj se o našem pravnem položaju v javnosti ve in razpravlja in kaj je bolje pustiti za samo arbitražo. Glede iskanja arbitra pa je njegova vloga mogoče še toliko bolj pomembna, saj je Alain Pellet v določenih sporih tudi sam arbiter, drugače pa se kot odvetnik pojavlja pred mednarodnimi sodišči in tribunali. Ker je svet mednarodnega javnega prava zelo majhen, pozna večino ljudi, ki bi lahko bili naši arbitri. Z njimi se pogosto srečuje in pozna njihove značaje in njihov pristop do prava. Ima torej dostop do informacij, ki jih nimamo ne jaz ne vi ne naša vlada. In zato bi bilo prav, da prav on sam predlaga neko listo oseb, pred katerimi bi si želel nastopati - pa naj gre za osebe, s katerimi je že prej delal, ali osebe, pred katerimi je nastopil kot odvetnik.

Mag. Veronika Fikfak je v pogovoru izrazila le svoje osebno mnenje in ne mnenje institucij, v katerih je delala ali trenutno dela.