Medtem ko so bile pred šestimi leti vloge v bitki, ki je utrujena LDS ni mogla dobiti, jasno razdeljene, vse karte pa na mizi, je dokončni razkol med Lahovnikom in Golobičem spremljala "igra", v kateri je ostalo odprtih veliko vprašanj.

Spomnimo: vse se je začelo v ponedeljek dopoldne, ko so v javnost pricurljale informacije, da je Lahovnik tudi uradno izstopil iz Zaresa. Novica sprva ni presenetila nikogar. Javna skrivnost namreč je, da je Lahovnika s stranko, ki jo je pomagal ustanavljati, že dobro leto dni povezovala zgolj članska izkaznica. "Moja soproga (zdravnica, op.p.) ima v soboto 24-urno dežurstvo, zato bom ostal doma z otrokoma kot varuška," je novinarjem lani novembra pojasnil svoj izostanek s takratne konvencije stranke. Že pol leta pred tem se 38-letni izredni profesor ljubljanske ekonomske fakultete, ki je v vladi veljal za "prostega strelca" in "peto stranko koalicije", na večer evropskih volitev ni pojavil v Zaresovem štabu, čeprav je bil na njihovi kandidatni listi.

Skrivnost sredinega večera

Dogodki so si nato sledili z bliskovito naglico. Že v ponedeljek popoldne so se razširile govorice, da je Lahovnik izstop iz stranke "pospremil" s pismom, v katerem je predsednika vlade Boruta Pahorja opozoril na nekatere posle med Ultro in državo. Dan kasneje, v torek, je obstoj pisma potrdil sam Pahor, Golobič pa je pred novinarji povedal, da je odločitev o tem, ali bo Lahovnik ostal minister, "deloma stvar njega, deloma pa razmisleka v stranki". Še v sredo dopoldne je kazalo, da bo zmagovalec spopada Lahovnik, ki je navidez povsem obvladoval igro. Pri tem je imel kot potencialna žrtev zasebnih interesov predsednika stranke (če bi ta zahteval njegovo razrešitev) v rokah še eno močno karto: vrnitev v državni zbor, s čimer bi Zares, ki je bil to popoldne blizu razpadu, izgubil enega od poslancev.

Kaj se je torej zgodilo v sredo pozno zvečer, da si je Lahovnik nenadoma premislil in v četrtek sporočil, da nepreklicno odhaja kot minister in da se ne bo vrnil v poslanske klopi? Težko je verjeti, da se je Lahovnik čez noč politike naveličal. Res je, da je od aprila 2004, ko je prvič prevzel vodenje ministrstva za gospodarstvo, prehodil dolgo politično pot od oblasti do opozicije in nazaj, za katero so nekateri njegovi kolegi potrebovali dve desetletji. Zamenjal je dve stranki (LDS in Zares), tri predsednike strank, bil je v dveh vladah (Ropovi in Pahorjevi) in bil dvakrat izvoljen v državni zbor.

Prej bo držalo, da je spričo javnomnenjskih anket precenil svojo moč in priljubljenost pri drugih ministrih in predsedniku vlade. Pri tem ne gre zgolj za dejstvo, da Lahovnik, ki bi moral v politični teoriji kot vodja ključnega protikriznega resorja prvi prestrezati "gnilo sadje", namenjeno premierju, te naloge ni opravljal. Ravno nasprotno, v javnosti se je ob domala vsaki priložnosti od vlade skušal distancirati, s čimer je jezil kolege in samega premierja. Ta ga je zaradi "špricanja" enega od koalicijskih vrhov, ki ga je Lahovnik izpustil z utemeljitvijo, da nima časa za politične igrice, celo poklical na zagovor. Tudi z drugima protikriznima ministroma, Francem Križaničem (finance) in Mitjem Gasparijem (razvoj), ki sta del gradualističnega mainstreama iz prve polovice desetletja, se je Lahovnik - ne zgolj zaradi drugačnih, liberalnejših pogledov na ekonomijo - pogosto zapletal v spore, tako pri pisanju izhodne strategije kot pri kadrovanju sedanje uprave NLB. Na drugi strani gre odhajajočemu ministru priznati konsistentnost pri nasprotovanju državnemu reševanju Istrabenza, Mure in gradbincev, dokapitalizaciji NLB s proračunskim denarjem in podaljševanju posojil Šrotovemu Infond Holdingu, ki je kmalu zatem končal v stečaju.

Vse poti vodijo v Šoštanj?

Pa vendarle: bolj kot dejstvo, da je Lahovnik za "pomoč pri razrešitvi" konflikta interesov med Golobičem-ministrom in Golobičem-lastnikom podjetja, ki se prijavlja na državne razpise, zaprosil Pahorja (ta je navsezadnje državnim organom celo javno prepovedal poslovati s Pogačarjevim Ram Investom), je nenavaden "timing" njegovega pisma. Lahovnik namreč v njem omenja dva, za Ultro neuspešna razpisa, ki ju je ministrstvo objavilo že lani. "Šokiran sem bil, da je predsednik stranke, ki je utemeljevala svoj nastanek na novih vrednotah, javnosti zamolčal svoj delež v družbi Ultra," je v četrtkovih Odmevih pojasnjeval Lahovnik. Zakaj se je svoj šok z javnostjo odločil deliti šele več kot leto dni po razkritju, da je solastnik Ultre prek nizozemskega poštnega nabiralnika Golobič? Zakaj je šele pred dnevi ugotovil, da z Golobičem v vladi ne more sobivati, če je v minulih mesecih mimo volje stranke bolj ali manj nemoteno kadroval v državnih energetskih podjetjih in Pošti Slovenije?

Odgovor na to vprašanje je zelo verjetno povezan s Termoelektrarno Šoštanj (TEŠ). Če je bila točka preloma v njegovem odnosu z Golobičem afera Ultra, ki jo je Lahovnik kot politični maček bolj ali manj pravilno ocenil kot dolgoročno uničujočo za Zares, se je z Golobičem na odprti sceni spopadel šele, ko je ta zahteval zamenjavo direktorja TEŠ Uroša Rotnika. Čeprav je ta junija 2008 s francoskim Alstomom podpisal pogodbo o dobavi tehnološke opre me, ki ni imela ne fiksne cene ne protikorupcijske klavzule, ga je Lahovnik, v čigar mandatu so se zamenjali direktorji skoraj vseh večjih podjetij iz elektrogospodarstva, ves čas bolj ali manj ščitil.

Sklepati gre, da je to počel zaradi vsaj dveh razlogov. Prvič, ker je s tem na svoji strani ohranjal vplivni šaleški energetski lobi, ki si je prav v Lahovnikovem mandatu dokončno podredil večino domače energetike. In drugič, ker mu je Rotnik služil kot priročen grešni kozel, ki bi ga lahko žrtvoval, če bi se pri bloku 6 kaj zalomilo.

V vsakem primeru je Lahovnik s stališča TEŠ svojo nalogo v Ljubljani opravil. Projekt bloka 6 je kljub dvomom o njegovi ekonomski rentabilnosti celo pospešil, HSE in TEŠ pa sta prav v času Lahovnikovega mandata Alstomu izplačala prvih 150 milijonov evrov za izdelavo opreme. Pri tem so na njegovem ministrstvu bolj ali manj uspešno zavirali priprave za gradnjo drugega bloka jedrske elektrarne, ki bi proizvajala veliko cenejšo električno energijo (v pasu). Nova nuklearka bo tako luč sveta ugledala šele več let po zagonu bloka 6. Mimogrede, kot minister je Lahovnik odstopil tik po tem, ko je vlada potrdila zadolžitev TEŠ pri Evropski banki za obnovo in razvoj, s čimer je bolj ali manj zaprla finančno konstrukcijo 1,2 milijarde evrov vrednega bloka 6. Tik pred odstopom je v javnost pricurljala tudi študija omenjene banke, ki potrjuje domnevo, da bi lahko v Šoštanju del premoga za blok 6 tudi uvozili, kar bi posrednikom prineslo milijone evrov.

Havajske srajce le še spomin

Če je Matej Lahovnik v politiko leta 2004 vstopil skozi stranska vrata, jo dobrih šest let kasneje zapušča v soju medijskih žarometov. V "eri" Lahovnik se je Slovenija na veliko spreminjala: zamenjala je tri vlade, vstopila v EU in območje evra, zabeležila rekordno gospodarsko rast, padla v recesijo, njena reprezentanca pa je na veliko Lahovnikovo veselje spet igrala na svetovnem prvenstvu v nogometu.

Spremenil se je tudi sam Lahovnik: če je na domačo politično sceno prišel kot za slovenske razmere rosno mlad tehnokrat, ki se je najraje oblačil v havajske srajce, je z nje v četrtek odšel kot čistokrven politik, v kremno belem suknjiču. Zagotovo bi lahko, milo rečeno, delo na ministrstvu za gospodarstvo opravil veliko bolje. Njegova zapuščina so razpisi, na katerih je država podjetjem razdelila več deset milijonov evrov, subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, ki je umetno zniževalo število brezposelnih, in dogovor z Rusko federacijo o gradnji plinovoda Južni tok v Sloveniji. Med največje minuse mu gre šteti dejstvo, da Slovenija skoraj dve leti po izbruhu svetovne finančne krize nima strategije (industrijskega) razvoja, obenem pa kaže - če odštejemo dogovor o podaljšanju subvencije Revozu - daleč premajhno zavzetost pri iskanju kapitala in vlagateljev v tujini. Zdi se, da se je funkcije, na kateri naj bi ga osebno hotel sam premier, čeprav naj bi si po volitvah sam zaželel prav Golobičev visokošolski resor, (pre)hitro naveličal.

Predvsem v zadnjem mandatu je dokazal, da mu populizem še zdaleč ni tuj, zaradi česar je domala nemogoče uganiti, ali in kje bo politično kariero nadaljeval. Po političnem profilu je namreč zdravorazumski pragmatik: medtem ko je bil nepopustljiv pri omejevanju plač menedžerjev v državnih podjetjih, je obenem nasprotoval obvezni delitvi dobička med zaposlene, a tudi na primer ukinitvi obveznega članstva v obrtni zbornici. Je politik tako imenovanega novega kova, ki bi se enako dobro znašel na obeh (zmernih) straneh politične sredine. Kot iskriv in neposreden sogovornik je idealen za novinarje. Ker zna, po dr. Jerneju Pikalu, "jezditi na valu antipolitičnega sentimenta", ni izključeno, da se ne bo na domačo politično sceno, ki na ključna družbena vprašanja že dolgo ne ponuja odgovorov, kmalu vrnil. Tudi zato gre njegove poslovilne besede ("Ni problem na nas, ki odhajamo, temveč na tistih, ki se predolgo oklepajo svojih funkcij") prej kot zbogom razumeti kot nasvidenje.