Svet STO mu je že pred več kot mesecem dni izrekel potrebno dvetretjinsko podporo, vendar ministrstvo za gospodarstvo predloga o njegovem vnovičnem imenovanju še ni oddalo na vlado. Zataknilo se je zaradi anonimke, ki Picigi med drugim očita razsipno ravnanje s proračunskim denarjem, zlasti pri opremljanju novih prostorov STO, vendar se sam nima za potratnega. "Menim, da morajo biti naše pisarne korektno opremljene, saj si težko predstavljam, da bi na eni strani tržili slovenski turizem, na drugi strani pa bivali v neuglednih prostorih," pojasnjuje.

Lani so slovenski turizem izdatno reševali domači gostje, a se njegov prvi mož boji, da letos ne bo tako. "Gospodarska kriza je bila lani v zavesti Slovencev le v makroekonomskih podatkih, torej na papirju, medtem ko je v žepu še nismo toliko čutili. Bojim pa se, da bo letos obrnjeno, saj so makroekonomski kazalci verjetno boljši, teoretično smo na izhodu iz krize, a je pritisk na družinske proračune večji," ugotavlja Piciga.

Organizatorji potovanj ponujajo teden dni počitnic v Grčiji že za 199 evrov. Kako bi prepričali turiste, naj dopust raje preživijo v precej dražji in z vidika morskih užitkov veliko manj atraktivni Sloveniji?

Na odločitev Slovencev, kje bomo preživeli počitnice, ne vpliva le cena. Moje izkušnje v turizmu kažejo, da smo Slovenci eni najbolj inteligentnih potnikov. Skrbno pretehtamo, kaj dobimo za ponujeno ceno, čemu smo se zaradi nižje cene morda pripravljeni odreči in kaj pričakujemo od enega najpomembnejših obdobij v letu - dopusta. Največja prednost Slovenije je predvsem ta, da gostu na dopust ni treba oditi sredi noči z letalom ali na točno določen dan, glavni namen dopustovanja pri nas pa se tudi v drugih pogledih nekoliko razlikuje od Grčije. Tam prevladujejo sonce, morje in značilno grško razvajanje, medtem ko v Sloveniji govorimo o aktivnejših počitnicah in bistveno večjem naboru tistega, kar lahko počnemo, ko nismo na plaži.

Ne tajim pa, da po napornem delu kdaj prijajo tudi počitnice na samotnem grškem otoku. Glede na to, da je danes na trgu teden dni Grčije z letalskim prevozom že za 200 evrov, verjamem, da takšna ponudba nekaj potnikov prepriča. In lagal bi, če bi rekel, da to ne vpliva na slovenski turizem. A je to hkrati dokaz več, da moramo razpršiti svojo turistično ponudbo. Segment počitnice in morje je v Sloveniji sicer pomemben, vendar v tem trenutku, hvala bogu, ni nosilen.

S kom lahko Slovenija tekmuje s svojo turistično ponudbo?

Prejšnji teden smo gospodarstvu predstavili obširno analizo o tem. V segmentu, ki v slovenskem turizmu predstavlja približno trinajst odstotkov - to so klasične počitnice, sonce in plaža -, Slovenija le delno tekmuje s Hrvaško in Sredozemljem. Na tem področju so naše prednosti dostopnost z avtom, možnost prihoda za tri, štiri ali tudi za deset dni, nevezanost na letala. Na drugi strani je prednost Slovenije, da se lahko v tem segmentu kombinira tudi z drugimi dopusti. Samo s soncem in plažo bomo težko tekmovali z drugimi, prav tako s cenami, kajti nobena skrivnost ni, da jih Turčija, Tunizija in posebno Grčija letos zelo znižujejo. Vesel pa sem, da se Hrvaška in Črna gora temu še nista pridružili, saj vsako leto opažamo, sploh v gospodarski krizi, da ko se cene aranžmajev znižujejo, padajo tudi cene zunajpenzionske porabe. In če to dvoje seštejemo, bomo kmalu prišli do točke, ko se bomo vprašali, kako naj turistična podjetja preživijo. Ocenjujem, da bodo v Grčiji, če bodo pri zdajšnjih cenah vztrajali dve, tri leta, vsa podjetja v hudih težavah.

Na krizo se je s paničnim zniževanjem cen, zlasti v gostinstvu, lani odzvala tudi Slovenija, zato so se prilivi iz turizma zmanjšali bistveno bolj, kot se je zmanjšal obisk tujih gostov...

Številke za leto 2009 so popolnoma jasne: imeli smo le odstotek manj nočitev, za kar gre največja zahvala domačim gostom, ki so ustvarili za šest odstotkov več nočitev, tujci pa za skoraj sedem odstotkov manj kot v letu 2008, kar je v povprečju Evrope. Pri denarni komponenti, pri prilivih od tujih nočitev, pa je bil padec 13,6-odstoten. V povprečju za deset odstotkov so se znižale cene nastanitev, preostali del premo sorazmernega padca pa gre na račun bistveno manjše porabe v gostinstvu.

Delež domačih gostov v slovenskem turizmu se je lani povečal. Mar pri nas ni krize?

Slovenci smo zelo popotniški narod, kar je za turizem dobro. Prepričan sem, da bi, če bi nas bilo sto milijonov, šlo evropskemu turizmu veliko bolje. Na STO smo opravili tudi analizo, koliko od preostanka dohodka, ko poplačamo najnujnejše - hrano, stanovanje, izobraževanje -, namenimo turizmu. Ta delež je v Sloveniji eden najvišjih na svetu. Ko smo se lani maja, junija in julija odločali za dopust, je bila gospodarska kriza v zavesti Slovencev le v makroekonomskih podatkih, torej na papirju, medtem ko je v žepu še nismo toliko čutili. Bojim pa se, da bo letos obrnjeno in da bomo na domačem trgu težko dosegli podobne številke kot lani. Neuradni podatki do konca maja sicer kažejo rahlo rast, žal pa številke o tem, koliko Slovencev letuje na obali in v zdraviliščih, za junij in prve dni julija nakazujejo padec.

Kateri so po vašem največji biseri slovenskega turizma? So to tobogani v slovenskih zdraviliščih, od katerih se nekatera, denimo Terme Čatež, gredo tudi gusarje in indijance?

Raznovrstnost turistične ponudbe je lahko priložnost in prekletstvo. Asociacija na Francijo je Eifflov stolp, na Češko Praga in pivo, kaj pa na Slovenijo? V zadnjem času se trudimo, da bi bila prva asociacija zelena narava, v nadaljevanju pa se turistični delavci že skregamo, ali so to še Bled, Postojna, obala, Ljubljana, Maribor, terme... Toda statistika je veda, ki lahko olajša te debate. Če slovenski turizem presekamo po produktih, več kot 35 odstotkov predstavlja zdraviliški oziroma tobogan turizem. Slabo tretjino imamo kongresnega turizma, 16 odstotkov je smučarije oziroma gorskih krajev, obala predstavlja četrtino turizma, preostalo pa predvsem mesta. Če turizem presekamo po geografski plati, pa je najbolj turistična občina Piran, tik za njo so Bled, Brežice in Ljubljana.

Pred dnevi je končno stekel promet po vsej dolenjski avtocesti. Kaj to pomeni za turizem?

Drznil si bom primerjati Prekmurje s Koroško. Moravske Toplice kot nosilec trženja Prekmurja na italijanskem trgu pred zgraditvijo pomurske avtoceste praktično niso obstajale. Štiri ure vožnje iz Trsta - če si imel veliko srečo - so bile za mnoge preprosto preveč. Danes je italijanskih tablic v Prekmurju vse več, tudi avtobusi iz Trsta ne gredo več le do Rogaške Slatine, ampak tudi do Moravskih Toplic. Verjamem, da se lahko podobno zgodi s Koroško, če bo povezana z avtocesto, saj se turistično razvija, toda za vikend goste, ki so običajno prvi obiskovalci neke nove turistične točke, je prometno preveč oddaljena.

Zdi se sicer smešno, toda prepričan sem, da se bo teh deset minut, kolikor smo pridobili z dokončanjem avtoceste proti Dolenjski, na koncu sezone še kako poznalo Otočcu, ko bo seštel, koliko več italijanskih gostov so imeli. Novinarji iz Benetk in Padove so nam namreč dejali, da bi Italijani izdatneje potovali po Sloveniji, a se bojijo kolon zunaj Ljubljane. Avtocesta od točke do točke je pač standard sodobnega gosta s kratkoročnim bivanjem po Evropi.

Teh deset minut prihranka na Dolenjki - ob prometnih konicah seveda še veliko več - je verjetno predvsem v prid Hrvaški, saj gre po njej večina turistov iz Evrope naravnost na hrvaško obalo.

Turisti bi na Hrvaško tako ali tako šli, zato mislim, da je dokončana avtocesta v prvi vrsti v prid Sloveniji. Ne bežim pa od tega, da Slovenija je in bo tudi v prihodnje velika tranzitna država, saj čez njo po zadnji oceni potuje sedem milijonov turistov na leto. Po drugi strani sem prepričan, da če bo imela Hrvaška dobro turistično sezono, jo bo imela tudi Slovenija in obrnjeno. Skupaj smo, ne moremo drug brez drugega. V zelo redkih segmentih smo si tekmeci, zato od letos skupaj nastopamo na kitajskem trgu, prvič tudi na Japonskem in v Indiji. Sam verjamem, da je krožno potovanje od Dubrovnika do Bleda kot drugi obisk turistov iz teh držav v Evropi njihova najboljša izbira na stari celini. Za tiste, ki hočejo jadrati, pa je jasno, kam bodo šli - na Hrvaško. Za tiste, ki hočejo dobro zdravilišče, prav tako - v Slovenijo. Morda si državi tu in tam konkurirata s kakšno skupino turistov v Istri, toda ko seštejemo vzajemne učinke skupnega nastopa na omenjenih trgih, so ti po mojem mnenju mnogo nad konkurenčnostjo.

Premier Borut Pahor je pred časom dejal, da slovenski turizem nima vizije, in napovedal, da bo vlada letos svoje aktivnosti na tem področju pospešila "sto na uro". Jih je že?

Moram priznati, da takega pomena, kot ga turizmu pripisuje zdajšnja vlada, v štirih letih, odkar sem direktor STO, še ni imel. Za turistične delavce je posebna čast, da je vlada svojo prvo tematsko sejo doslej posvetila prav turizmu. Seveda je sledilo vprašanje: Kaj imamo od tega? Morda so pričakovali, da bo po seji vlade na tekočem računu Slovenske turistične organizacije desetkrat več denarja kot prej. Toliko ga sicer ni, smo ga pa nekaj dobili dodatno: prvega junija 205.000 evrov, predvsem za projekte Južne Afrike, za inovativnost in nadgradnjo, dodatnih 390.000 evrov pa je dalo ministrstvo za promet za spodbujanje letalskega turizma.

Korenito se je izboljšal tudi odnos do turizma zunaj ministrstva za gospodarstvo. Izjemno sem ponosen na sodelovanje z ministrstvom za zunanje zadeve, saj smo letos odprli dve informacijski pisarni, v Londonu in Tokiu, prihodnje leto naj bi jo še v New Yorku. Pred tremi leti, ko smo zunanje ministrstvo zaprosili za takšne informacijske točke, so nas zavrnili, češ da status diplomatskega predstavništva tega ne omogoča.

Torej vam Janševa vlada ni bila tako naklonjena kot Pahorjeva, čeprav je STO lani največ denarja za oglaševanje namenila SDS-ovemu strankarskemu glasilu Demokracija?

Težko govorim o prejšnji vladi na splošno, lahko pa povem, da so mi na isto vprašanje na ministrstvu za zunanje zadeve pod ministrom Samuelom Žbogarjem odgovorili pozitivno in z nami tudi zelo dejavno sodelujejo. Minister je dal veleposlanikom navodila, da morajo od petih dogodkov vsaj enega ali dva organizirati v povezavi s turizmom. To pove vse o zavzetosti aktualnega zunanjega ministra in verjamem, da bodo zdaj, ko so rešili tudi mejni spor s Hrvaško, imeli še več časa za turizem.

Je arbitražni sporazum o meji s Hrvaško pomemben za slovenski turizem?

V neki fazi verjetno je, čeprav velikih zapor ni bilo, do pred letom in pol pa žal tudi ne pretiranega sodelovanja. Po dogovoru na najvišji politični ravni se je marsikaj sprostilo. Tako smo potrebovali en sam sestanek, da smo se dogovorili o skupnem turističnem nastopu na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Zame je bila vrhunska poteza tudi odločitev hrvaške vlade, da turist iz Kitajske, ki ima schengenski vizum, ne potrebuje več dodatnega vizuma za Hrvaško. To je za turizem izjemno pomembno.

Je posledica dobrega sodelovanja na politični ravni tudi to, da je na propagandnem plakatu za slovensko obalo hrvaška manekenka?

(Smeh) Portorožu lahko priznamo, da vsako leto, hote ali ne, pri oglaševanju najde neko povezavo s Hrvaško. Vem, da je hrvaška manekenka na slovenskem plakatu popolno naključje, lahko pa tudi potrdim, da so imeli Portorožani okus pri izboru lepotice.

Seja vlade o turizmu, ki ste jo omenili, je bila v Lipici. Tam je premier Borut Pahor dejal, da je Lipica, ki je bila nekoč naš ponos, danes prava sramota za slovenski turizem. Drži?

Lipica je sramota glede na to, kakšna je in kakšna bi lahko bila. Direktor Tomi Rumpf je na seji povedal, da ima dve viziji: o turistični Lipici in o Lipici kot naravnem in kulturnem spomeniku s čredo lipicancev, nekaj stvari pa je lahko še vmes. Predstavljen nam je bil načrt turističnega razvoja Lipice. V njem sta, to ni nobena skrivnost, tudi petzvezdični hotel in golf, z devetih povečan na osemnajst lukenj. Večina članov vlade se je s predstavljenim načrtom strinjala, saj je imel rep in glavo. Se bo pa treba hitro odločiti, kaj želimo v Lipici. Danes je tam podpovprečna hotelska nastanitev, tudi osnovni program, konjeništvo in konjereja, je, kot pravijo strokovnjaki, podpovprečen. Lipica je že danes pomembna v slovenskem turizmu, vendar iz nje po treh do petih urah odidemo, le sem in tja tam tudi prenočimo. Zato bo treba jasno povedati: če je osnovna dejavnost v Lipici kulturni in naravni spomenik, pozabimo na vse drugo. Cincanje na sredi ne vodi nikamor. Lipica je zaradi tega svoj davek že plačala in ga še plačuje - v marketingu, imidžu in produktu.

Kaj pa njena soseda Postojnska jama? Turistični objekti okoli nje ne kažejo pretirano spodbudne podobe, za nameček se pojavljajo še lastniški zapleti. Je bolje, da je Postojnska jama v lasti domačega, čeprav slabega lastnika, ali bi bilo bolje, da jo od Istrabenza odkupijo tujci?

Temeljni produkt - jama in dogodki v njej - je v redu. Si pa jama zasluži bistveno drugačno urejenost prostora pred njo, ne glede na to, kdo je lastnik in kdo upravljalec česa. Pomembno je, da podjetje Turizem Kras kupi nekdo, ki ima denar za nadaljnji razvoj in idejo, kaj početi. Najslabše bi bilo, če bi prišel kupec, ki bi se zadolžil že za nakup. Kombinacija lokalne skupnosti z močnim gospodarstvom v ozadju se mi zato zdi dobra rešitev.

Istrabenz se v turizmu ni ravno izkazal. Je prav, da v turizem vstopajo firme - poleg Istrabenza še Sava, lastnica nekaterih blejskih hotelov -, ki s to panogo nimajo veliko skupnega?

To vprašanje je zelo zahtevno in je treba nanj pogledati iz neke perspektive, ne le za zadnje leto. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo, je dejstvo, da je Istrabenz prenovil eno največjih sramot slovenskega turizma - stari hotel Palace v Portorožu. Danes je Portorož mnogo lepši, atraktivnejši, saj ima enega najboljših hotelov v Sredozemlju in Evropi. Brez njega bi bil bolj prazen, cenejši in manjši na turističnem zemljevidu Evrope. Pika! Stvar razprave pa je, koliko je to stalo. Če se malce pošalim, je obnovljeni Palace dobrodošel predvsem za Portorož in slovenski turizem, manj za lastnika te naložbe.

Savo pa gledam nekoliko drugače. Po investicijski plati ji težko kaj očitam, po trženjski in upravljalski pa bi si vsi želeli več. Sava je na Bledu spremenila določene vzorce, saj se je preusmerila na domači trg. Marsikdo je od nje pričakoval, da bo reševala ves Bled, ne le hotelskega dela. A je bilo leto 2009 za Bled eno najslabših doslej. Mislim, da je ravno Bled ob Ljubljani tisti, ki doživlja največje spremembe na turističnem trgu. Dejstvo je, da je Slovenija - to je kritika tudi na delo STO - na angleškem trgu malce zaspala. Preveč smo bili vezani na organizatorje potovanj, zelo smo bili prepoznavni v upokojenskem segmentu, nismo pa imeli nobene ponudbe za aktivne počitnice, za mlajše pare, za družine brez otrok... Preveč smo bili vezani na tisti železni repertoar Kranjska Gora-Bled-Bohinj. Ta segment se je po eni strani postaral in ne potuje več, po drugi strani pa je razmerje funt-druga valuta takšno, da so šli Britanci raje za sedem dni v Dominikansko republiko kot na Bled. Treba je tudi priznati, da smo si nekatere stvari sami zapletli, denimo v Bohinju, kjer so hotelske zmogljivosti zelo nekakovostne.

In zakaj turiste izgublja Ljubljana?

Tukaj je morda najlažje najti razloge za osip, saj izgubljajo vsa kongresna mesta. Ljubljana je do leta 2008 žela nenormalne, morda celo prelahke stopnje rasti. Bodimo iskreni, tudi cene v Ljubljani so bile leta 2007 in 2008 bistveno višje kot na Dunaju, zato dopustniškega gosta skorajda ni bilo sem. Kongresi pa so se vrstili skoraj vse leto - do začetka julija in potem spet od konca avgusta. Po obdobju svetle prodaje, ko so se v Ljubljani bolj ukvarjali s tem, koga ne bodo sprejeli v hotel, kot s tem, koga bodo, tolikšnega strmoglavljenja (v letu 2009 so imeli več kot desetodstotni osip gostov, op.p.) nismo pričakovali. Mislim pa, da se bo Ljubljana s hoteli, ki jih ima, zelo hitro ponovno prestrukturirala, da bo del gostov počitniških in del kongresnih, nekaj pa bo seveda tudi takih, ki pridejo na krožno potovanje. Kongresi in dogodki so se v preteklosti tako množili, da so ta dva segmenta izrinili, zato ju je treba dobiti nazaj. Mislim, da se to lahko zgodi prihodnje leto. Bo pa v Ljubljani zelo težko dosegati tako visoke povprečne cene, kot so veljale v času predsedovanja Slovenije EU in med pripravami nanj.

Jutri se bo končalo svetovno nogometno prvenstvo. Kako je nogometna evforija krojila letošnje turistične tokove? So ljudje zaradi nogometa manj potovali?

Dvomim. Morda je bilo tako v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, saj ima danes vsak gostinski lokal televizijski sprejemnik, tekme je mogoče spremljati tudi po mobilnih telefonih. Nogometna evforija je vsekakor zelo dobrodošla za gostince, zato sem prepričan, da bodo njihovi prilivi v juliju zelo visoki. Po drugi strani so bili na spletni strani STO dva dni pred tekmo Slovenije z ZDA in po njej najštevilnejši kliki iz ZDA. Ne verjamem, da bi lahko to dosegli s katerokoli promocijsko kampanjo. Je pa seveda vprašanje, koliko teh klikov lahko pretvorimo v zanimanje za Slovenijo in koliko zanimanja za Slovenijo v konkretno povpraševanje in koliko povpraševanja v nočitve. Je pa res, da je že to, da je nekdo kliknil na Slovenijo, napredek. Pozitivna plat nogometnega svetovnega prvenstva in sodelovanja naše reprezentance na njem je tudi ta, da ima večina novinarjev (južnoafriških, kenijskih, ameriških...) mnogo manjši nabor "hamburger" vprašanj, kot so "kako ste", "kako je bilo po balkanski vojni", "kakšen je vaš bruto družbeni proizvod", "kako imate urejeno zdravstvo". Zaradi nogometa so se poučili o Sloveniji, zato so njihova vprašanja zdaj konkretnejša.

Svet STO vas je že pred dobrim mesecem vnovič potrdil za generalnega direktorja, a vas vlada še vedno ni imenovala. Kje se zatika? Morda zaradi anonimk o vašem domnevno spornem direktorovanju?

Svet me je potrdil 1. junija, zato sem pričakoval, da me bo vlada imenovala do konca junija, a se to še ni zgodilo, kar me preseneča, saj sta me podprli dve tretjini članov sveta STO. Pred ponovno kandidaturo sem za mnenje vprašal tudi gospodarskega ministra Mateja Lahovnika in odgovoril mi je: "Zakaj bi zamenjali ekipo, ki dela dobro!" Odgovore na očitke iz zadnje anonimke pa smo že posredovali ministrstvu za gospodarstvo.

Anonimni pisec vam med drugim očita, da sedite na udobnem kavču, ki je stal pet tisoč evrov, da vas obkrožajo rožice v "nobel" koritih, za katera ste odšteli 2700 evrov, da se vozite s službenim avtom znamke VW passat, vaš dosedanji minister pa v stari laguni...

Za pet tisoč evrov smo kupili tri kavče in 21 cvetličnih lončkov. Seveda vse uradno. Poleg tega smo, ko smo se iz WTC preselili v prostore Gospodarske zbornice Slovenije, pri najemnini privarčevali 40.000 evrov. Težko pa komentiram, zakaj se minister Matej Lahovnik vozi s staro laguno. Mi smo objavili razpis za najem avtomobila srednjega cenovnega razreda, izbrali najugodnejšega ponudnika in s tem avtom se zdaj vozim. Ne vem pa, ali je passat za direktorja Slovenske turistične organizacije razkošen avto, če hodi na sestanke v Celovec, Milano...

Sam se nimam za potratnega in menim, da slovenskega turizma ne bomo rešili z dvema kavčema, temveč z dialogom in skupnim nastopom z gospodarstvom, zato sem ponosen na veliko podporo, ki mi jo je ob ponovni kandidaturi za direktorja izreklo turistično gospodarstvo. Po moji oceni sem jo dobil zaradi dosedanjega kredibilnega dela in upam, da ni to za koga moteče in da so anonimke zadnji poskus pred mojim ponovnim imenovanjem. Bil bi zelo razočaran, če bi se pri tem zapletlo.