Italijanski sodnik Roberto Rosetti je na tekmi osmine finala med Argentino in Mehiko priznal gol Carlosa Teveza, čeprav je bil ta globoko v nedovoljenem položaju, kar se je lepo videlo tudi na televizijskem ekranu. Prav tako je bil močno očiten gol Franka Lamparda na tekmi med Anglijo in Nemčijo, ki jo je Elf na koncu dobil s 4:1 in se veselil uvrstitve v četrtfinale. A vse bi bilo lahko drugače, če bi urugvajski sodnik Jorge Larrionda priznal zadetek vezista Chelseaja, ki je bil očiten vsem 40.510 gledalcem na stadionu Free State v Bloemfonteinu ter milijonom ljubiteljev nogometa pred malimi ekrani po vsem svetu, le sodniški trojici ne. Kljub velikim napakam pa predsednik Mednarodne nogometne zveze (FIFA) Sepp Blatter na vsak način kljubuje vpeljavi tehnologije v svet nogometa. Po velikih sodniških napakah v osmini finala svetovnega prvenstva je dejal: "Opravičujem se tako Mehiki kot Angliji, toda napake so sestavni del nogometne igre. Sprejmem kritike, a to ni konec nogometa. Tehnologije ne bomo uvedli, na napake pa se bo treba navaditi."

V drugih športih se tehnologije ne otepajo in jo uspešno in s pridom uporabljajo. Pri tenisu se je tako dobro prijela tehnologija "hawk eye", sokolje oko. Gre za sistem več kamer, ki elektronsko sledijo letu žogice. Okoli teniškega igrišča je visoko pod stropom arene napeljan sistem petih do šestih kamer, ki izdelujejo tridimenzionalno sliko in trigonometrično sledijo letu žogice. Tako lahko točno določijo njen položaj. Igralec lahko sodnikovo odločitev (ki jo je ta sprejel brez tehnologije sokoljega očesa) izpodbija trikrat na niz. Če je "challenge", ugovor na sodniško odločitev, upravičen, kar ugotovijo po preverjanju s tehnologijo, bonus uveljavljanja ugovorov ostaja nespremenjen, če pa je bil neupravičen, igralec ostane brez enega ugovora.

Če se igra podaljša, igralca prejmeta še dodatno možnost ugovora. Od štirih turnirjev za grand slam tehnologijo sokoljega očesa uporabljajo trije, na Rolland Garrosu pa se za to potezo niso odločili, saj je viden odtis žogice na pesku. Ker je tehnologija izredno draga, se lahko na drugih turnirjih organizatorji sami odločijo, ali bodo sokolje oko uporabljali ali ne, nekateri pa ga uporabljajo le na centralnih igriščih. Zanimivo je, da podobno tehnologijo uporabljajo tudi pri kriketu in snukerju (vrsti biljarda), toda le za potrebe televizijskih prenosov.

V ameriškem nogometu (NFL) so problem rešili tako, da ima vsak trener na tekmi pravico do dveh ugovorov na sodniške odločitve. Če meni, da je sodnik sprejel napačno odločitev, rdečo zastavico, ki jo ima pri sebi, vrže na igrišče. Ko sodnik zagleda rdečo zastavico, igro prekine in si ogleda počasni posnetek sporne odločitve. Načeloma naj bi imel za to 60 sekund, a se velikokrat pripeti, da si vzame še dodaten čas. Če odločitev trenerja ni bila pravilna, moštvo izgubi eno minuto odmora, torej lahko strateg na igrišče vrže rdečo zastavico le, dokler ima moštvo na voljo še vsaj en "time out". Če sta oba ugovora upravičena, se moštvu dodeli še tretji.

Dovoljeni ogled posnetkov ob metih v zadnjih sekundah so v košarkarski ligi NBA uvedli v sezoni 2002/03. Za lažje odločanje sodnikov so okoli table namestili rdeče luči, ki se prižgejo ob izteku igralnega časa. Tako lahko sodniki na počasnem posnetku hitro ugotovijo, ali je žoga igralčevo dlan zapustila pred iztekom igralnega časa ali po njem. Podobno pravilo sta leta 2006 uvedla Mednarodna košarkarska zveza (FIBA) in košarkarsko združenje ULEB. Pregledovanje posnetkov doseženih zadetkov je že dolgo v veljavi tudi pri hokeju na ledu. V ameriški ligi NHL si tako vsak doseženi gol ogledajo še v počasnem posnetku, da ocenijo, ali je igralni plošček zares prečkal črto gola.

Jasno je, da bi podobne metode le s težavo vključili v nogometno igro, a je FIFA kljub temu vložila nekaj napora v iskanje primerne rešitve. Predstavniki Mednarodne nogometne zveze so se za ta namen povezali z raziskovalci Univerze v Glasgowu na Škotskem, vendar niso prišli do sprejemljive rešitve. Nasprotniki vpeljave tehnologije v nogomet, kot je na primer predsednik FIFE Sepp Blatter, trdijo, "da sodniške napake pripomorejo k popularnosti tega športa".

Leta 2007 je FIFA kljub vsemu odobrila testiranja dveh sistemov. Prvi je predvideval poseben čip v nogometni žogi, drugi pa je bil prirejen sistem sokoljega očesa. Pripomogla naj bi predvsem pri odločitvah, ko ni jasno, ali je žoga prečkala golovo črto ali ne. Naslednje leto je FIFA prekinila testiranja zaradi pomislekov, da bi se lahko morebitni uspeh katere od tehnologij razširil še na druga področja nogometne igre. Sepp Blatter je izjavil, da je "vpeljava tehnologije v nogomet napačna in predraga odločitev" in dodal: "Pustimo stvari take, kot so, tudi če vključujejo napake. Televizijske mreže bodo prikazovale, ali so se sodniki odločili prav ali ne, toda na nogometnem igrišču naj še naprej odločajo sodniki - torej ljudje, ne roboti."

Blatterjeva odločitev je razjezila Paula Hawkinsa, saj je iznajditelj sokoljega očesa porabil ogromno časa in denarja, ko je poskušal sistem prilagoditi nogometni igri. Poslal mu je odprto pismo, v katerem je zapisal, da je prilagojeni sistem za preverjanje zadetka povsem brezhiben in da ustreza vsem kriterijem IFAB, toda Blatter še naprej ostaja neomajen in tehnologije ne namerava pripustiti v bližino nogometa.

Tako je še najbližja rešitev uvedba dodatnih sodnikov, ki bi stala za goloma.