Zločini so raziskovani, obsojenci v zaporih, obtoženci v priporih, od najbolj razvpitih sta zgolj dva še na begu. Vendar se je gospa Nataša Kandić v ponedeljek po telefonu iz Beograda vprašala, ali so sojenja dovolj za to, da bi bila zgodovinska dejstva v regiji sprejeta kot dejstva. "Sojenja, ki potekajo pred nacionalnimi sodišči, nimajo regionalnega odmeva," je rekla kot članica upravnega odbora vplivne Fundacije za humanitarno pravo, v katerem med drugimi sedi tudi Florence Hartmann, nekdanja svetovalka haaške tožilke Carle Del Ponte. "Poleg tega so vsa sojenja osredotočena zgolj na storilce kaznivih dejanj, tiste, ki so obtoženi. Izkušnje družb, ki so preživele vojne, zločine, apartheid, kažejo, da sodišča niso dovolj. Pomembno se je osredotočiti na izkušnje žrtev. Glas žrtev ustvari kulturo sočutja, solidarnosti in pritegne pozornost javnosti. V Jugoslaviji, kjer je hitro nastalo veliko novih držav, smo se soočili z zelo sovražno kulturo, ki je sposobna sočustvovati kvečjemu s svojimi žrtvami. Žrtve drugih držav pa vsi vidijo kot nekakšne sovražnike."

Leta 2005 se je v Beogradu rodila ideja, da bi morale države na tleh bivše Jugoslavije v izkušnjah žrtev poiskati skupni imenovalec in ustanoviti skupno komisijo REKOM za dokumentiranje zločinov in ugotavljanje - brez političnih preračunljivosti -, kako krvavo je Jugoslavija v resnici razpadla. Vojne so na robovih globokih brazd pustile ležati otroke brez očetov, matere brez otrok, izginule brez grobov, okostja brez imen, družine brez domov, vaščane brez vasi, obležale so žrtve koncentracijskih taborišč, sistematskih mučenj, tisoči posiljenih, razosebljenih, razseljenih, za vselej zaznamovanih z najstrašnejšimi zločini zoper človeštvo. "Glas žrtev si lahko izbori podporo javnosti," je rekla Kandićeva. "Potrebujemo solidarnost in priznanje za vse žrtve."

Enajst let terorja

Fundacija za humanitarno pravo se je na začetku povezala s hrvaškim Helsinškim odborom za človekove pravice pod vodstvom Žarka Puhovskega. Na Hrvaškem so idejo o regionalnem povezovanju povzeli in leta 2007 ustanovili organizacijo Documenta, ki se ukvarja s proučevanjem vojne preteklosti - na poti v miroljubnejšo prihodnost.

"Ko bodo ugotovljena dejstva, se bo pritisk preteklosti zmanjšal," je napovedala vodja Documente Vesna Teršelić. Kot primer: "Če bi po drugi svetovni vojni poimensko prešteli žrtve, ki so bile umorjene v ustaškem taborišču Jasenovac, v devetdesetih letih ne bi prišlo do političnih manipulacij, ki so ljudi pripravile do vojskovanja," pravi Teršelićeva. Število jasenovških žrtev so v devetdesetih politiki napihnili tudi preko milijona, opozarja dolgoletna mirovnica. "Danes so se hrvaški in srbski zgodovinarji zedinili o tem, da je bilo dejansko žrtev od 70.000 do 100.000. V začetku devetdesetih let takšnega konsenza ni bilo, kar je bila podlaga za manipuliranje s spomini in strahovi."

Koalicija za REKOM, v katero je vključenih že 869 organizacij in posameznikov iz vse nekdanje Jugoslavije, bo vladam in parlamentom predlagala ustanovitev skupne komisije, ki bo raziskovala zločine - kot so se res zgodili - v obdobju od 1. januarja 1991 do 31. decembra 2001.

S to idejo so iz Zagreba in Beograda poklicali zagovornike človekovih pravic v Sarajevo in začela se je javna razprava. "Ko bo prenehal delovati haaški tribunal, skoraj nihče več ne bo govoril o vojnih zločinih v tej regiji in veliko stvari bo ostalo nedorečenih," pravi Dženana Karup Druško, novinarka sarajevskega magazina Dani in nacionalna koordinatorica Koalicije za REKOM. "Nacionalna sodišča v nekdanjih republikah tudi pri najboljši volji ne bodo mogla procesirati vseh vojnih zločinov. Ideja o ustanovitvi regionalne komisije lahko ta položaj spremeni. Že doslej je bilo v BiH veliko raziskovanja tega, kar se je zgodilo znotraj BiH, pa tudi v spopadih s Srbijo in Hrvaško. Če bomo nekoč dobili končno poročilo komisije, v katerem bodo spregovorili dejstva, argumenti, izjave prič in dokumenti, bo to velik uspeh. Dobili bomo objektivno dokumentacijo, ki jo bomo lahko izročili mladim ljudem, ki ne vedo, kaj se je v preteklih vojnah dogajalo." Dženana Karup Druško pravi, da Koalicija za REKOM žrtvam vojn omogoča, da se med seboj srečujejo in se druga z drugo poistovetijo. "Njihovi problemi so enaki, nekomu želijo povedati svojo zgodbo, mi pa jim omogočamo, da njihov glas postane slišen." Jugoslovanske vojne so za seboj pustile vrsto žrtev brez glasu. Karup Druškova je vrsto let spremljala usodo posiljenih žensk, ki jih je, zaznamovane, družba zaradi predsodkov in psiholoških pregrad večkrat odrinila. Koalicija za REKOM namerava pristopiti tudi k njim. "Seveda pa je jasno, da identiteta posiljenih žensk v pričanjih ne sme biti razkrita," je pojasnila. "Potrebni bodo ukrepi za njihovo zaščito. Komisija naj bi zbirala podatke tudi na osnovi izjav prič, razsodb mednarodnih in nacionalnih sodišč ter vse razpoložljive dokumentacije. Vsi podatki bi torej morali biti preverjeni z različnih strani, da se ne bi zgodilo, da bi bile objavljene netočne informacije, kar bi lahko zmanjšalo pomen celotnega poročila."

Je žrtev posameznik ali domovina?

"Priznam, potrebovali smo dve leti, preden smo dosegli konsenz o tem, da je regionalni pristop dober," je povedala Kandićeva. "Za to smo se odločili šele ob pogoju, da prepričamo države, da so one tiste, ki morajo ustanoviti skupno komisijo za raziskovanje vojnih zločinov in hudih kršitev človekovih pravic," pripoveduje Kandićeva.

"Razprava bo bučna, o tem ni dvoma," se je v telefonsko slušalko iz Zagreba nasmejala še Teršelićeva. "Upoštevati bomo morali vse glasove, ne zgolj tiste, ki mislijo drugače kot mi, temveč tudi tiste, ki zastopajo povsem drugačen vrednostni sistem." Ideja o REKOM izhaja iz podmene, da je v središču vrednot človek kot posameznik. "Na drugi strani najdemo idejo, da je osrednja vrednota domovina. Dialog ne bo lahek. Umestiti ga bomo morali nad ideologijo."

Na vrata parlamentov in vlad bo Koalicija za REKOM potrkala 1. junija 2011. Kandićeva in Teršelićeva sta enotno prepričani, da v regiji tedaj ne bo mogoče najti predsednika države, vlade ali parlamenta, ki ne bi pristal na to, da se razkrije resnica.

"Na Hrvaškem politika predsednika Josipovića nosi s seboj prepričanje, da je treba ugotoviti dejstva," pravi Teršelićeva. Hrvaški organi pregona so doslej prejeli 703 prijave zločinov iz obdobja vojne, od tega jih več kot štiristo še ni raziskanih niti niso spisane obtožnice. "Manjkajo nam predvsem podatki o zločinih nad civilnim prebivalstvom," opozarja Teršelićeva, ki verjame, da bi REKOM - v kateri bodo sedeli ugledni pisatelji, aktivisti, pravniki, intelektualci, ki uživajo zaupanje ljudi v celotni regiji - lahko z ugotovitvami, ki bodo nekoč predstavljene v zaključnem poročilu, pomagala tudi policijskim in sodnim inštitucijam.

Dženana Karup Druško, ki bo danes odpotovala v Srebrenico, kjer bodo pokopali novih osemsto štirideset žrtev genocida nad Bošnjaki, pravi, da utegne politika probleme zaostriti. "Situacija je težka zaradi odnosov med BiH, Hrvaško in Srbijo. Srbija ni nikoli priznala svojega sodelovanja niti odgovornosti za vojne in poročilo REKOM bi se lahko ukvarjalo prav s tem. Probleme imamo tudi znotraj Bosne in Hercegovine, saj politika v Republiki srbski še vedno negira zločine in ne priznava obsodb haaškega tribunala." Karup Druškova je poleg tega omenila še težave, ki utegnejo nastati zaradi Kosova, ki ga nista priznali ne Srbija ne Bosna in Hercegovina.

"Politična klima je zrela za to, da se poleg govorjenja o muslimanskih in albanskih žrtvah, ki so mednarodno priznane, začne ugotavljati tudi, denimo, kdo so bile srbske žrtve na Kosovu," je s predzadnjo vojno v Jugoslaviji nadaljevala Kandićeva. Koalicija za Rekom je ta čas najšibkejša v Makedoniji, kjer ima glede na seznam, dostopen na spletnih straneh, včlanjeno zgolj eno, veteransko borčevsko organizacijo. Vendar, zagotavlja Kandićeva, je prav v zadnjih dneh iniciativa dobila zagon tudi na skrajnem jugu, kjer so se vojne leta 2001 tudi končale.

Nekdanje republike na skupni poti

Od vseh pobudnic REKOM, ki smo jih poklicali v zadnjih dveh tednih, je najbolj zadovoljno zvenela Daliborka Uljarević, izvršna direktorica Centra za državljansko izobraževanje v Podgorici v Črni gori. "Tridesetega junija smo organizirali nacionalne pogovore s črnogorskimi politiki, ki so potekali prav v parlamentarni skupščini Črne gore," se je pohvalila. "Pogovore je odprl predsednik skupščine in sodelovale so skoraj vse politične stranke. Vse prisotne stranke so že podprle našo iniciativo, kar se mi zdi zelo vzpodbudno!" Daliborka Uljarević pravi, da je bilo soočanje s preteklostjo v Črni gori "zaradi vrste razlogov" dolgo in sistematično zanikano. "O preteklosti so zgolj občasno in vedno povsem samoiniciativno govorili redki aktivisti nevladnih organizacij, novinarji in posamezniki, širše družbene podpore pa v Črni gori niti zunaj nje ni bilo nikoli."

V Prištini je bila Nora Ahmetaj optimistična. "Deset let po vojni na Kosovu podatki mednarodnih organizacij kažejo, da je bilo tu ubitih okoli 10.000 Albancev ter okoli 2500 Srbov, Bošnjakov, Romov in drugih," je zapisala v elektronskem pismu. "Na Kosovu je izginilo 1906 oseb vseh nacionalnosti. Ker je iniciativa za REKOM zelo močna, sem prepričana, da bi lahko komisija državam v regiji pomagala osvetliti informacije o tem, kdo so te žrtve, kam so izginili izginuli in kdo so vojni zločinci." Nora Ahmetaj, ki na Kosovu vodi Center za preiskovanje, dokumentiranje in publiciranje, pravi, "da ne UNMIK ne kosovske institucije po letu 1999 s srbsko vlado niso mogli doseči dogovora o skupnem odkrivanju množičnih grobišč Albancev v Srbiji". REKOM, pravi Nora Ahmetaj, pa bo, potem ko bo izpeljala javna pričanja žrtev, z zbranim gradivom pomagala uradnim preiskovalnim inštitucijam in preprečila, da bi se v javnosti razširjale neresnice.

Da ne bi pozabili

"Doslej je koalicija organizirala več kot sto nacionalnih in regionalnih posvetovanj z združenji žrtev, pravniki, intelektualci, civilno družbo, ženskimi organizacijami, verskimi skupnostmi, taboriščniki, političnimi zaporniki, lokalnimi skupnostmi, mladimi in tudi s politiki," se je po dosežkih iz Podgorice ozrla Daliborka Uljarević. "Vse naštete skupine so podprle REKOM, saj so tovrstne debate o preteklosti nujne za demokratizacijo in resnično evropeizacijo držav v regiji. Leto 2011 bo za našo iniciativo odločilno," je napovedala.

Nora Ahmetaj je iz Prištine opozorila tudi na težave, ki jih imajo ključni ljudje z razumevanjem iniciative. Vrsta kosovskih intelektualcev je tako sprva imela pomisleke, saj so menili, da se bodo v REKOM albanske žrtve izgubile med vsemi tisočimi ubitih, izginulih in zaznamovanih z zločinom, ki so jih za seboj v nekdanji Jugoslaviji pustila devetdeseta leta. "Nekateri menijo, da števila albanskih in nealbanskih žrtev ne smemo primerjati, saj so bili na Kosovu največje žrtve Albanci, in bi zato potrebovali nacionalno komisijo, ki bi se ukvarjala z zločini nekdanjega Miloševićevega režima. Pojavili so se tudi predlogi, da bi morale najprej svoje delo opraviti nacionalne komisije, šele na koncu pa bi se združile na regionalni ravni." Na Kosovu je v Koalicijo za REKOM vključenih približno osemdeset nevladnih organizacij in več kot dvesto posameznikov.

Nora Ahmetaj napoveduje, da bo v prihodnjih mesecih celotno nekdanjo Jugoslavijo zajela medijska kampanja z javnimi debatami in televizijskimi oddajami, ki bo namenjena razlaganju namena REKOM, razbijanju predsodkov, zbiranju milijona podpisov (ti se že zbirajo na spletni strani www.zarekom.org) in prepričevanju politikov. "Predsednik Fatmir Sejdiu, podpredsednik vlade Rame Manaj in tedanja pravosodna ministrica Nekibe Kaljmendi so že na forumu oktobra 2008 v Prištini soglasno pozdravili našo iniciativo. Tudi premier Hashim Thaçi ji ne nasprotuje," pravi Nora Ahmetaj. "Kakšne so možnosti, da bi jo sprejeli vsi odločujoči, pa je nemogoče predvideti. Vendar ne pozabimo, da bo na vlade in parlamente pritiskala tudi mednarodna skupnost, naše vlade pa so vajene, da na mednarodni pritisk 'pozitivno' reagirajo."

"Pomemben je prispevek vsake države, saj se bo le z ugotavljanjem dejstev, o katerih ne bo nihče dvomil, oziroma z odpravljanjem dosedanje prakse selektivnega sprejemanja dejstev minimizirala možnost zlorab in brutalne politizacije, zaradi katere še leta po izvršenih zločinih žrtve ponovno postajajo žrtve," pravi Daliborka Uljarević.

Nora Ahmetaj je še dodala, da bi se lahko vlade v regiji dogovorile tudi o podpisu mednarodnega sporazuma, s katerim bi se obvezale, da bodo implementirale priporočila REKOM in sodelovale s člani komisije. "Tako bi se izboljšali tudi njihovi medsebojni odnosi - za dobrobit prihodnjih generacij in za dosego trajnega miru na Balkanu."