Javni uslužbenci, ki jih je laže identificirati s tem, da so plačani iz državnega proračuna oziroma "našega denarja", kot pa po njihovem delu, so prislovična tarča kriznega državnega menedžmenta povsod po svetu, še najbolj očitno pa pri dveh najvplivnejših in konservativno obarvanih inštitucijah mednarodnega finančnega sistema po drugi svetovni vojni - Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki. Vsako njuno posredovanje prinaša v prvi alineji zmanjšanje javnih izdatkov, kar politiki in ljudstvo zunaj javnih služb zlahka prevedejo v racionalizacijo v javnem sektorju.

Ni čudno, kajti javni sektor je svojevrstna uganka. Države različno razumejo "servisiranje" državljanov, zato je ta ponekod zožen na tisto, kar dejansko poimenujemo birokracija in vojska, drugod pa razširjen na skoraj vse pore družbe, od šolstva in zdravstva ter energetske in prometne infrastrukture do vrste drugih dejavnosti, ki so marsikje povsem prepuščene zasebnemu sektorju. To pa ne pomeni, da je tudi splošni odnos do tega sektorja enako barvit. Ne glede na širino njegovih storitev je večinsko mnenje v različnih državah močno podobno. Javne službe se nasploh enačijo z državno birokracijo, asociacije, ki jih sprožajo, pa so velika zapravljivost, neučinkovitost, slabo delo, nenehno razraščanje, neživljenjska pravila, gore nepotrebnih papirjev, k čemur bo vsak dodal še svojo, družinsko ali prijateljevo posebej "v nebo vpijočo" izkušnjo.

Javne službe kot birokracija so verjetno najbolj pod drobnogledom v ZDA. Prislovično omejevanje vpliva države na življenje ameriških državljanov naj bi bilo bolj živo pri republikancih kot pri demokratih, tamkajšnje študije pa kažejo, da se z njihovim (ne)delom, (ne)učinkovitostjo in (pre)velikimi stroški v enaki meri ukvarjajo oboji, sicer bolj po političnih referencah kot po dejanskih potrebah. Na splošno velja, da so ZDA prav zaradi socialnih zahtev doživljale opazen porast javnih agencij in s tem uslužbencev v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi pod republikanskimi vladami, največje krčenje pa od leta 1993 do 2000 v okviru projekta demokratskega podpredsednika Ala Gora, poimenovanega National Performance Review, ko je postalo odvečnih več kot 193.000 državnih uslužbencev. Družbeni analitiki so kasneje ravno tem redukcijam pripisovali največji katastrofi, ki sta v zadnjih desetletjih prizadeli ZDA - enajstoseptembrske teroristične napade in uničujoče posledice orkana Katrina. Izkazalo se je, da (vsaj nekatere) javne službe niso preobsežne in predrage, marveč s premalo ljudmi in sredstev, da bi uspešno delovale.

Seveda obstajajo skrajnosti. Ena je nedvomno romunska, ki v Evropski uniji, zdaj družno prepričani o nujnosti drastičnega krčenja javnih izdatkov, kaže res šokantno sliko. Zaposleni v javnem sektorju predstavljajo skoraj tretjino vseh zaposlenih v državi, kjer za povrh število upokojencev (5,5 milijona) daleč presega število vseh zaposlenih (4,3 milijona). Takoj po vstopu v EU se je njihov javni sektor razrasel za neverjetnih 250.000 zaposlenih, na skoraj 1,4 milijona, mnogi pa so dokazano opravljali zgolj podvojeno delo v tako imenovani "varni službi". Salomonska rešitev vlade v Bukarešti je bila nedavno znižanje plač javnih uslužbencev za 25 odstotkov in odslovitev 50.000 zaposlenih, javnofinančni račun pa se je (menda tudi za IMF) za zdaj izšel.

Problem ni tako preprost, ker bi bil sicer v največjih težavah v EU Luksemburg, kjer je že leta okoli 40 odstotkov vseh domačinov zaposlenih v javnem sektorju, medtem ko jim preostale držijo pokonci priseljenci in delavci iz sosednjih držav. Tisti, ki se ne zadovoljijo s političnimi (vladnimi in opozicijskimi) in ljudskimi miti o lenih, slabovoljnih, preplačanih, gospodovalnih, togih in še kako drugače osovraženih javnih uslužbencih, poudarjajo, da so javne službe, najsi jih vzamemo v ožjem birokratskem ali širšem, iz državnega proračuna plačanem družbenem okolju, odraz (ne)učinkovitosti vladanja in ne slabosti javnih služb. Ameriški astronavt John Glenn je znal povedati, da ga je ob njegovem prvem poletu v vesolje najbolj skrbelo dejstvo, da je vladna agencija Nasa izdelavo pogonske rakete zaupala najcenejšemu zasebnemu ponudniku.

Zanemarjanje kakovosti in ne cena je tisto, kar je problem tudi slovenskih javnih služb, čeprav je kakšna predimenzionirana. Kakovosti pa se ne dobi z njihovim drobljenjem na neznatne občine, nekajkilometrske cestne odseke, nenehne zdravstvene, šolske, pokojninske in druge reforme, miniveleposlaništva ali kar je še slovenskih poosamosvojitvenih izumov. Postati morajo pravi servis državljanom. Če vlada ne ve, kako, naj se zgleduje po avtomehanikih. Vsaj nekoliko starejša generacija že ve, zakaj.