Ljudi že od nekdaj vleče na počitniško bivanje v naravo. Nekateri so v terensko življenje tudi prisiljeni. V vsej zgodovini avtodoma in njegovih predhodnikov (ali sodobnih sopotnikov) je šlo za karseda prijetno in uporabno povezovanje prevoznega in bivalnega vozila. Tako so najpreprostejše oblike bivalnih vozil praktično stare toliko, kolikor se človek vozi s pomočjo enega največjih izumov - kolesa. Vse od prvih ciz pa dvokolesnih in štirikolesnih (ali celo več) vozov so poznali bivalne različice. Osnova "praavtodomov" so bili kolikor toliko neprepustna platnena streha, vpeta na primerne nosilne loke, ležišča (vse od slame naprej) pa tudi omarice in odlagališča za hrano in opremo.

Hiša na kolesih

Seveda v zgodnjem obdobju domovi na kolesih niso služili za rekreacijo in zabavo, ampak so bili namenjeni "službenemu" potovanju, prevažanju blaga in življenju na terenu. Bivalne vozove so uporabljali trgovci in vsi drugi, ki so si kruh služili s potovanjem. Najbolj znani so bili med cirkusanti in glumači. Hiša na kolesih je bila pisana na kožo Romom, ki še danes množično bivajo v počitniških prikolicah in avtodomih, in to kar precej udobnih in dragih, saj nekatere države (kot Italija) precej dobro poskrbijo zanje.

Bivalni vozovi so najbolj ostali v spominu iz časov pionirskega naseljevanja Severne Amerike sredi 18. stoletja, ko so evropske in druge prišleke ščitili pred dežjem in pripeko, hkrati pa vsaj delno tudi med pogostimi napadi Indijancev. Marsikateri od teh stanovanjskih vozov, težko naložen z zalogami in orodjem, je razpadel v norih dirkah, za katere je veljalo, da postane zemlja last tistega, ki bo prvi stopil nanjo.

Številne dobre (in kajpak tudi slabe) stvari Evropa običajno povzame iz Amerike z nekaj zamude. Pri resnejših bivalnih kočijah so zamujali svojih petdeset let. Na začetku 19. stoletja so jih začeli graditi v Franciji. Za praktično novotarijo se je nemudoma odločil Napoleon; z velikim in težkim potovalno-bivalnim vozom, ki so ga vlekli trije pari močnih konj, ti pa so se pogosto menjavali, saj se je slavnemu vojskovodji nenehno mudilo, je menda divjal tudi po slovenskih cestah. Poveljniški voz je bil težak zavoljo trdne gradnje (zaščita pred strelnim orožjem), v njem pa je, tudi med vožnjo, okrog velike mize sestankoval s svojimi generali. Majhen del je bil namenjen njegovi spalnici.

Bivalniki na kolesih so se izjemno uveljavili v obdobju flower-power. Posebej še najmanjši, običajno na slovitih Volkswagnovih kombijih in živopisno pobarvani ter poslikani. Z njimi ni bilo potovalnih meja. Koliko ljubeznim in seksu so bili priča, v njih se je spočelo nič koliko otrok, kakšen se je v teh skromnih avtodomih tudi rodil. In naprej, s starši, v njih živel ter potoval.

Luksuz za dva milijona

Prava bivalna vozila so nastajala in se razvijala vzporedno z napredkom avtomobilske industrije. Tako so prve avtodome, podobne današnjim, naredili leta 1920 v Kanadi na podvozjih tovornjakov. Le nekaj let zatem se je proizvodnja bivalnikov množično razvila v Severni Ameriki, ki je zato upravičeno domovina sodobnega avtodoma. In (spet) se je z zamudo moda mobilnega počitnikovanja preselila na staro celino.

Tudi Slovenci smo se vključili v avtodomarsko zgodbo. Najprej po zaslugi novomeške Adrie, ki že 45 let izdeluje prostočasna vozila, ob prikolicah še bivalne kombije in več vrst avtodomov. Le malokdo ve, da je dolenjska znamka tretji največji proizvajalec počitniških vozil v Evropi. Po drugi strani petkove in nedeljske kolone kažejo, da Slovenci kupujejo vse več bivalnikov. Tudi rabljene, številne v tujini.

Za skromen novi avtodom je treba imeti vsaj 40.000 evrov in še kakšno desetino zraven za najnujnejšo opremo. Tisti po 60 tisočakov so udobnejši in kakovostnejši. Zgornje cenovne meje pa skorajda ni, saj se največji in najbolj luksuzni s pogonom na vse kolesne pare (tudi štiri) za potepanje po brezpotjih spogledujejo z blizu dvema milijonoma evrov.