"Kajšna ura bo," je direktor goriškega muzeja Andrej Malnič na glas bral kulturno verski list Dom, ki ga v narečjih, knjižni slovenščini in italijanščini tiskajo v Čedadu.

"Do petka 18. bo nomalo jasno, nomalo oblačno, an pade tud' malo diža. Parvi kuart lune sabote 19. parnse pa lepe gorke dneve.

Stara luna sabote 26. parnese kajšan popudanski temporal, ki store znižat temperaturo. Puojde takuo napri do konca miesca."

"Zagotovo niso bili od tukaj, ampak so prišli iz Vidma," so se sodelujoči na simpoziju v slovenščini zasmejali na vrtu kavarne ob glavni cesti. Prišli so iz doline Nadiže, iz Kanalske in Terske doline in iz Rezije. Drug drugega so čakali, da se začne srečanje, ki je bil posvečeno novosti iz Ljubljane: registru žive kulturne dediščine. Le kaj bi to lahko bilo?

Ko etnologi rečejo kulturna dediščina, si gre predstavljati stare likalnike, ki ob kolovratih in poslikanih skrinjah sedijo na policah podeželskih muzejev v družbi starih Singerjevih šivalnih strojev in fotografij plesov v narodnih nošah. Nekaj, kar za hip vzbudi pozornost in prav tako hitro mrkne. Orumenele razglednice so težko razumljivi predmeti v času, ko imajo vsi obiskovalci muzejev v žepih mobilne telefone. Že telefoni izpred desetih let pa sodijo med muzejske eksponate iz starih časov.

Ampak kulturna dediščina je tudi tisto, kar se ljudje pogovarjajo po mobilnih telefonih. Zgodbe, ki si jih pripovedujejo, in pesmi, ki jih pojejo, ko dajo telefone nazaj v žep. So tista efemerna dediščina, ki živi samo toliko časa, kolikor je živ človek, ki jo nosi s seboj kot govorico ali spretnost.

Gneča, ki povzroča napetosti

V Špetru je Andrej Malnič med diskusijo vprašal, čigava dediščina so besedne zveze, ki jih je mogoče slišati samo v dvajset kilometrov širokem pasu, ki ob meji teče med Čedadom v Alpah in Tržičem ob obali Jadrana, in so produkt medsebojne penetracije latinske in slovanske kulture.

"Če sedim, stojim dobro. Če stojim, se slišim slabo." Čigava je ta dediščina iz stavkov, ki so prevedeni iz italijanščine, smisel pa imajo samo v slovenščini. Vprašanje je šlo mimo. V Špetru so govorili o zelo resnih stvareh.

Čigavo je kaj, ni akademsko vprašanje. Na tem območju veljajo podobni zakoni kot v Jeruzalemu. Na nekaterih mestih se za vsak meter ve, do kod kdo sega po pravici in kje je kdaj kdo stopil na ozemlje drugega.

Ko so Slovani v šestem stoletju v današnji Benečiji in Furlaniji naleteli na Langobarde, so se ustavili. Naprej ni šlo, ker so Langobardi med Pušjo vesjo in Čedadom v prepadih na severu ter Devinom na jugu postavili sistem utrdb, nasipov in lesenih branikov, ki so zaznamovali njihovo ozemlje. Langobardski limes je še danes skrajna jezikovna meja, kjer se sliši slovenščina. Ozemlje je v tisoč štiristo letih menjalo gospodarja vsakih nekaj deset let, v štirih dolinah ob sedanji meji s Slovenijo pa še vedno govorijo slovensko v narečjih, ki so v vsaki dolini drugačna, vendar nedvomno naša.

Meja ni naravna, ker so doline na zahodni strani visokih gora. Do glavnega jezikovnega korpusa na severu vodijo zelo ozke gorske ceste, ki so pozimi pogosto zaprte. Težko si je predstavljati, kako si v Solbici v dolini Rezije ohranil jezik, če je med tabo in slovenščino Kanin, na drugi strani pa latinski svet, ki sega do Portugalske in Čila. Ob njem je italijanski politični zid, ki ima tudi v enaindvajsetem stoletju težave s priznanjem, da na tej strani meje ni sam. Gneča povzroča napetosti.

Dajte te stare predmete nam!

"Živim v Terski dolini v vasi Bardo," je na nekoliko široko zastavljeno vprašanje, od kod je, odgovoril Viljem Černo.

"Tako rečemo v našem slovenskem jeziku, vendar imamo v vseh ostalih, uradnih oblikah samo italijanska imena."

Černo je učitelj slovenske in italijanske književnosti, ki je bil rojen leta 1937. Ustanovil je kopico društev, bil direktor narodne in študijske knjižnice v Trstu, bil občinski svetovalec in postavil je muzej kulturne dediščine.

"Da vam rečem," je pripovedoval, kako nasilna so lahko srečanja med jeziki. "Naš jezik je ostal izven šole. Vsiljevali so nam drug jezik. Naša kultura se je morala izničiti. Zadnjič so predstavili besedišče jezikoslovca Baudouina de Courtenayja, ki je na začetku prejšnjega stoletja hodil po naših krajih. On je prinesel iz zemlje, od mrtvih na dan besedo naših ljudi, ki smo jo podedovali le prek ustnega izročila. Drugi so nas uničevali. To je veliki greh italijanske države."

Njegova geografija je strogo zamejena.

"Tu je dolina Rezije, potem Terska dolina, Kanalska dolina, Nadiška dolina. Po teh krajih, povsod kjer priteče dol potok, je dolina. Imamo Rečansko dolino, Savodenjsko dolino. Veliko je dolinic. So kot pahljača. Potem se zberejo v eno samo strugo, v Nadižo. Nadiža se vrže v Ter, v Tersko dolino in skupaj se iztečeta v Sočo."

Že pred potresom leta 1976 je začel zbirati predmete za muzej v Bardu. "Ko je začela plastika vdirati v hiše, smo rekli, dajte te stare predmete nam, in so nam jih darovali. Iz tega smo naredili svobodno razstavo. To je ljudem ugajalo. Marsikdo ni niti vedel, da ima v hiši take prijetne predmete. Vsak predmet, ki je izdelan na domu, kjer ga je nekdo napravil lepega, ima svojo zgodovino. Po potresu smo za razstavni prostor uporabili mlekarno, ki ni več delovala. Gospodarstvo, ki je tam živelo, je uničeno. Hlevi so zamrli. Ostale so hiše. Ko so starejši umrli, je umrlo tudi življenje v vasi. Izseljenci, ki so poprej redno prihajali iz raznih krajev sveta, od Francije, Belgije, Nemčije do Švice, niso prihajali več. Zdaj po potresu imamo hiše nove in vasi prazne. Za malenkostni denar se vse prodaja. Zato smo mi zadnji, ki še ohranjamo, kar se da. Muzej je simbol našega bistva. Je priča, da smo tam živeli z našo kulturo, ki ni zanemarljiva. Želeli so jo uničiti in zamolčati svetu. Uspelo nam je to preprečiti. Z dušo predstavljamo svetu, kaj smo bili."

Predmete, ki v sebi skrivajo zgodbe, se da spraviti na police muzejskih zbirk. Ampak kaj z zgodbami, ki jih ljudje nosijo v glavah in rokah?

Njih se da na internet.

Etnolog Naško Križnar je v Špetru predstavljal spletno stran, ki nastaja na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer delajo register žive dediščine. Nastal je po določilih konvencije Unesca o varstvu nesnovne dediščine in zakona o varstvu kulturne dediščine. Za zastrašujočo terminologijo, ki spremlja togi jezik ustanov, se skrivajo lepe reči. Predstave, ki jih ljudje igrajo sebi v veselje, njihove življenjske navade, veščine, ki so samo njihove, znanje o okolju, kulturni prostor. Same reči, ki so krhke in gredo hitro v pozabo.

"Najprej se nam je zdelo, da Unescova konvencija ni za nas. Da je za tretji svet, saj se tam z globalizacijo uničujeta tradicija in dediščina," je rekel Križnar. Potem se je pokazalo, da je veliko reči, ki jih je mogoče zapisati samo tako, da se vpiše njihovega nosilca.

"Lahko gre za kraj ali občino ali pokrajino. Gibanica ali borovo gostüvanje sta regionalna fenomena. Drugi so čisto lokalni, drobni. A ljudje prisegajo nanje. Konvencija želi poudariti raznolikost dediščine. Tudi ob boku globalizaciji.

Vsi barvamo jajca za veliko noč, kajne? Skoraj vsi. To pomeni, da gre za tradicijo, ki je iz nečesa nastala. Če gremo nazaj, pridemo do arhetipskih modelov dediščine, ki se je nato transformirala v to, kar je danes."

Z zakonom veščine, ki živi samo v rokah človeka, ni mogoče zaščititi. Dobro bi bilo vzpostaviti sistem varovanja in prenosa veščine. Japonski rokodelec dobi milijon jenov na leto, da vzdržuje svoje znanje, ima enega učenca, izdeluje svoje izdelke in njega uči skrivnosti svoje tehnike. Za začetek je dobro vedeti, kdo so.

"Dolžnost koordinatorja za varstvo žive dediščine na inštitutu je, da zbira, koliko je v Sloveniji še ohranjene žive dediščine," je rekel Križnar poslušalcem iz obmejnih dolin, ki so zbrano gledali na njegov ekran. "Avstrijci hočejo, da so nek običaj ohranjale vsaj tri generacije, Bolgari pravijo, da mora biti izpričano, da je šega ali veščina živela vsaj 60 let," je pojasnjeval. "Mi pravimo, da moramo biti prožni. Kajti določene dediščine nastajajo po petdesetih letih, ko so bile popolnoma pozabljene in mrtve, zdaj spet na novo. Iz različnih razlogov: skupnostnih, družabnih, političnih, tudi komercialnih."

"Ni romonijo tej mü"

Pred seboj je imel kvalificirano občinstvo. Prebivalci štirih dolin so samo v zadnjih sto letih ohranili svojo identiteto skozi dve svetovni vojni, fašizem, hladno vojno, agresivnost moderne italijanske države in bledo slovensko zunanjo politiko. Vmes je leta 1976 vasi v dolinah podrl močan potres, ki je izbrisal vso tradicionalno arhitekturo. Petsto let stare zgradbe so se sesule v prah. Namesto njih so nastale anonimne montažne hiše industrijske arhitekture. Pa vendar še vedno pišejo in govorijo v svojem jeziku.

Pišejo in govorijo pa neverjetne stvari. Če se govori o ohranitvi žive dediščine, so tukaj naredili čudeže. Žive so ohranili cele doline.

Živijo na najbolj odročnem kraju na svetu. Dve ali tri ure naporne vožnje iz središča Slovenije. Nekako je treba priti do Bovca. Tam na levo pod Kanin kaže tabla za Učje. Cesta se v serpentinah vije visoko v hrib in je tako ozka, da se na njej dva avtomobila ne moreta srečati. Na nekaterih mestih jo prerašča trava, asfalt je popokan in na trenutke je izginil. Na drugi strani se pod Kaninom odpre ozka dolina, ki ima en sam izhod v Furlanijo. Prva vas je Solbica, druga je Ravanca. Malo naprej je Bila, kjer je vsako leto slavni pust. V tem kotličku govorijo slovenščino iz pravljic.

V vsej svoji privlačnosti je težko razumljiva, ampak nedvomno slovenščina. Tudi najbolj ortodoksno narečje, ki ga v Volčah govori Zdravko Duša, bi tukaj izzvenelo kot čista knjižna slovenščina. Zdi se, da poslušaš Slovence, ki so v šestem stoletju prišli do skrajnega zahoda slovanskega sveta in so potem tisoč let govorili samo s sabo.

V Solbici sem Luigio Negro prosil, naj mi razloži, kako razume svoj jezik.

"Mi smo Rezjani," je rekla. "Vsak se čuti pripadnika svoje vasi. Pod Italijo živimo od leta 1866. Niti ni tako dolgo. Stike smo imeli s Furlani in z Bovško dolino. Nismo rekli Slovenija, rekli smo Bovško. Tja so hodili naši brusači. Kako se lahko počutiš Slovenca, če ti tega nikoli nihče ni povedal? To, da mi vemo, da je naše narečje slovensko, ni stara reč. Prvi je to rekel Fran Ramovš v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Dolgo časa so vedeli samo jezikoslovci."

Kaj ste pa vi rekli za jezik, ki ga govorijo na drugi strani?

"Naši so za Slovence vedeli, da govorijo kot mi. 'Ni romonijo tej mu,' so rekli. Moj oče je hodil brusit v Avstrijo na Koroško in mi je povedal takole: 'Moj djed je djal, da romonijo tej mü.' Še danes ne rečemo, da govorite slovensko, ampak da govorite kot mi. To nas je vezalo. Besede Slovenija sploh nismo poznali. Za nas vi, ki živite v Sloveniji, še vedno govorite bovško in živite na Bovškem. Dlje naš svet ni segal. Pred osemdesetimi leti je šele postalo splošno znano, da govorimo slovensko. Ampak potem je prišla druga vojna in za njo hladna vojna, ki je ta dva svetova popolnoma zaprla. Še ko sem bila majhna, so italijanski učitelji rekli, da smo mi Rusi ali Slovani. V šolah so učili samo italijanske programe. Za naše reči so se začeli zanimati šele v sedemdesetih letih."

Brusač, klonfer, gua

Severino Negro bo letos poleti imel 77 let. Kot otrok je z očetom brusačem videl nekaj sveta. S samokolnico, na kateri je bil brus, sta hodila po severni Italiji, brusila nože in škarje, popravljala dežnike. Potem je šel za dve leti služit italijansko vojsko h gorskim padalcem.

"Mi smo doma govorili rezijansko," je rekel. "Imel sem prijatelja iz Maniaga v Italiji, rojen pa je bil tu. Bili so tudi drugi Italijani z nama in eden me je vprašal: 'Kako govoriš slovensko?' Sem rekel: 'Ma, tako malo, za se ne zgubit.' Moj prijatelj pa je rekel: 'Sigurno govori, zato ker je Rezjan. Če ne, ne bi znal tako po slovensko.' Takrat, v tistem času, sem se interesiral, od kje naš jezik. Bilo je normalno. Zanimalo me je, od kje pride. Ne more biti le, da mi smo 'Rezjani, e basta!' - in konec, kot pravijo Italijani."

Narečje, ki ga govorijo v Reziji, je tako močno, da zbega. Sandro Quaglia se je v Ravanci zabaval z vprašanjem, kdo koga bega in kdo govori bolj prav.

"Kaj je to nad nami?" je vprašal.

"Streha," sem odgovoril v prepričanju, da nad njo ni nič.

"Mi imamo besedo krov. Slovenski knjižni jezik pozna streho. Mi tudi imamo str'ho, ampak ne pomeni krov. Kako vi rečete človeku, ki naredi streho?"

"Krovec."

"Tudi mi rečemo krovec. Zakaj pri vas krovec naredi streho in ne krova?"

Ko se Rezjani razgovorijo, postanejo stvari res zanimive. "Ene besede so res zelo stare, nekatere so drugače izgovorjene, nekatere imajo drug koren ali pa imamo za en koncept tri besede, laško, furlansko, nemško. Včasih je bil nemški vpliv močnejši. Denimo brusač. Bruser po rezijansko. Klonfer po nemško, klempfer. Gua po furlansko. V Reziji ima tri imena. Brusač, klonfer in gua. In Rezijan bo rekel, da so vsa tri rezijanska."

Pesnica in pisateljica Silvana Paletti je pogledala iz drvarnice svoje montažne hiše iz leta 1976.

"Pišem po rozojansko, po laško in po furlansko," je rekla. "O težavah in življenju v dolini pišem po rozojansko. Ko se razburiš, se razburiš vedno v svojem jeziku. Edino tako je prav. V furlanščini je drugače. Pišem o ljudeh in življenju. Kakšni so, kako mislijo. Po italijansko mi včasih pride samo od sebe. Se zgodi."

Ljudski plesi in glasba so privlačne podrobnosti vsakdanjega življenja. Ampak kako jih razumeti, ko je nad vsako hišo satelitska antena, skozi okna pa odmeva prenos polfinala svetovnega prvenstva v Južni Afriki?

"Modernost lahko razumeš kot inštrument, vendar te ne sme spremeniti," je rekla pesnica. "Če spremeni tebe, se pustiš manipulirati. Vesela sem, ker imam računalnik in delam z njim, vendar je samo inštrument. Ne spremeni tega, kar sem. Ves čas pihajo vetrovi. Potiskajo te na eno stran in na drugo. Ampak ti si gospodar svojega življenja."

Catia Quaglia je na kratko povedala dolgo zgodbo o tem, da svojemu šestletnemu sinu poje starodavne pesmi.

"S prijateljicami smo poslušale pesmi na veselicah po vaseh, ki so jih pele stare žene. Nismo imele avta in smo hodile okoli peš. Eno je pripeljalo k drugemu in stvari so me začele zares zanimati. Zelo resno sem začela poslušati pesmi, ki so jih pele stare žene. Z nekaj prijateljicami smo se vzele skupaj in ustanovile zbor. Hodile smo k ženam, ki so znale peti, in jih posnele na magnetofon. Vprašale smo jih, če znajo kakšno staro pesem, in so nam zapele. Prepisale smo besedila in se naučile melodij. Me smo potem pele po starem. Tukaj po Reziji so se nam najprej smejali. Potem pa smo posnele kaseto, uredile knjigo besedil in dobile nekaj ugleda."

V teh ozkih dolinah se stikajo trije svetovi. Slovani z vzhoda, Nemci s severa in Latinci z juga. Na eno stran se sliši do Vladivostoka, na zahod do Rima in Madrida, na sever do Berlina in še naprej. Velike plošče udarijo skupaj in se drobijo na robovih. Ostajajo pa vsaka zase zapisane v govoricah, ki jih zamejujejo bolj ostro od vsake vojske in države.