Listne uši se običajno naselijo na spodnji strani listov ali na mladih poganjkih, kjer začno sesati njihova hranila. Posledično se listi začnejo zvijati in sušiti, plodovi pa nehajo razvijati. Dodatno nevšečnost povzročajo tudi njihovi izločki. Vsebujejo namreč sladkor, s katerim privabljajo mravlje in glivo, ki povzroča črno sajavost. Listne uši prenašajo tudi virusne bolezni.
Napada listnih uši se ubranite z uravnoteženo prehrano rastlin, ugodnim rastiščem in mešanim posevkom. Pri tem še posebej natančno upoštevajte navodila za gnojenje, saj so preveč gnojene rastline veliko bolj občutljive za napad.
Ko se listne uši že pojavijo, lahko odtrgamo okužene poganjke, ob večjem napadu pa je koristno rastline poškropiti. Če ne želimo uporabljati kemičnih pripravkov, to res lahko storimo s tekočino, v kateri smo imeli namočene koprive. Pri pripravi in uporabi tega pripravka je pomembno, da kilogram svežih kopriv namakamo v desetih litrih vode. Po 24 urah tekočino precedimo in temeljito poškropimo rastline. Kopriv ne namakamo dlje, ker začne plahneti njihova učinkovitost. Proti listnim ušem lahko uporabljamo tudi škropivo iz pelina. Pripravimo ga tako, da tretjino kilograma svežih ali 30 gramov suhih pelinovih listov namakamo v desetih litrih vode tri dni. Precedimo in nerazredčeno škropimo po prizadetih rastlinah. Sicer pa je tudi v ekološkem kmetovanju proti ušem dovoljeno uporabljati pripravke iz naravnega piretrina, ki jih lahko dobite brez »izkaznice« v vseh trgovinah, v katerih prodajajo tudi pripomočke za kmetovalce ali vrtičkarje.
Če so krompirjeva in paradižnikova stebla zdrava, ni razloga, da jih ne bi dali na kompostni kup. Če pa so napadena od rastlinskih bolezni (na primer krompirjeva plesen), je bolje, da bi jih odstranili.
Če je sadež, ki ste ga prinesli s Krete, po makedonsko (tudi srbsko) mušmula, se po slovensko imenuje nešplja (latinsko Mesphilus germanica). Povsem mogoče pa je, da gre za japonsko nešpljo (japonska mušmula oziroma latinsko Erobotrya japonica). To sta seveda dve različni rastlinski vrsti. Prva vsekakor ni namenjena za gojenje v zaprtih prostorih, ampak na prostem. Tudi podnebje v celinskem delu Slovenije ji popolnoma ugaja.
Japonska nešplja je zimzeleno drevo iz družine rožnic, visoko do deset metrov. Na kratkem deblu ima zaokroženo krošnjo, trdi, nagubani listi pa so dolgi do 30 centimetrov. Prijetno dišeči cvetovi bele barve se razvijejo v velikih grozdih povsem na koncu poganjkov. Šele naslednjo pomlad cvetovom sledijo majhni plodovi hruškaste oblike, ki so dolgi od dva in pol do pet centimetrov. Lupina marelične barve prekriva sočno meso kiselkasto sladkega okusa, ki obdaja dve ali tri velike pečke. V njeni domovini jo vzgajajo na prostem, pri nas pa tega zaradi nižjih temperatur ne moremo. Ker cveti pozno jeseni, plodovi pa zorijo pozimi in spomladi, smo jo prisiljeni vzgajati v rastlinjaku, v nasprotnem primeru lahko pozabimo na pridelek.
Če rastlino vzgojimo iz peške, običajno traja dalj časa, da zacveti ali pa sploh ne. Tudi vzgoja v sobi, pri stalno isti temperaturi in suhem zraku, ni ugoden prostor, da bi lahko pričakovali cvetenje japonske nešplje in njene plodove.